Jedro

Ker tožnik izjave, naslovljene kot odpoved delovnega razmerja, ni podal v stanju, v katerem bi se zavedal pomena in posledic svojega dejanja, niti ni svojega ravnanja imel v oblasti, mu delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tožeče stranke z dne 2.7.2002 in dokončni sklep direktorja tožene stranke z dne 1.8.2002, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke (točka 1 izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 15.7.2002, ampak ji še vedno traja, ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku na vpis delovne dobe v delovno knjižico, reintegracijo in restitucijo (točka 2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe, v 8-ih dneh pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek na plačilo teh stroškov zavrnilo (točka 3 izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške za izdelavo izvedenskega mnenja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in znesek nakaže na TRR prvostopnega sodišča, v 8-ih dneh pod izvršbo (točka 4 izreka). Odločilo je, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (točka 5 izreka).

Zoper navedeno sodbo se v ugodilnem delu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004 – ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo izjavo z dne 13.6.2002 štelo kot pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, sklenjen med delavcem in delodajalcem, v smislu 2. točke 1. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in 2. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Direktor tožene stranke je namreč zapisal tekst listine, opredeljene kot odpoved delovnega razmerja, izključno na podlagi prošnje in po nareku tožeče stranke. Gre torej za pisno izjavo delavca, da odpoveduje delovno razmerje. Taka izjava je predstavljala na podlagi zakonodaje, ki je veljala v času podpisa izjave, razlog za prenehanje delovnega razmerja (1. točka 1. odstavka 75. člena ZTPDR ter 1. točka 1. odstavka 100. člena ZDR). Tožniku je torej prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi njegove izjave in ne na podlagi sklenjenega pisnega sporazuma. Tožena stranka kot delodajalec v tej izjavi ni sodelovala kot stranka, izjave ni podpisala, ampak je direktor tožene stranke le potrdil na izjavi, kdaj je listino oziroma odpoved delovnega razmerja tožnika prejel. Sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, ki ga je tožena stranka izdala 2.7.2002 je bil izdan v zmoti, saj je šlo za enostransko izjavo volje tožnika in ne za pisni sporazum, kot ga omenja sodišče prve stopnje. Tožniku je prenehalo delovno razmerje ne podlagi lastne izjave in ne na podlagi sklepa tožene stranke. Kar pa se tiče tožnikovega bolezenskega stanja, kot sta ga ugotovili obe izvedenki, je stališče pritožbe, da gre v resnici za vprašanje, ali so bolezenske težave tožnika resnične. V zvezi s tem tožena stranka navaja, da pri tožniku nikoli ni zaznala nenavadnega obnašanja, da tožnik v času odpovedi delovnega razmerja ni bil v bolniškem staležu in mu je bil stalež kasneje odobren za nazaj, da tožene stranke nihče od tožnikovih domačih ni obvestil o njegovem domnevnem nenavadnem obnašanju, da je tožnik sam priznal, da je v preteklosti že hlinil psihične zdravstvene težave in da je tožnikovo odpoved tožena stranka sprejela v dobri veri in upravičeno. Tožena stranka je šele šest dni po podani odpovedi izvedela, da naj bi tožnik imel zdravstvene težave. Tožena stranka nima delovnega mesta, na katerem bi tožnika sedaj lahko zaposlila, glede na to, da ima tožnik od 31.12.2002 priznano invalidnost III. kategorije zaradi bolezni in pravico do zaposlitve na drugem ustreznem psihično manj zahtevnem delu, brez vožnje avta, ne na terenu in ne s strankami.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in na tej podlagi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja naslednje: Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik dne 13.6.2002 podpisal izjavo (priloga A2), ki je naslovljena kot odpoved delovnega razmerja in po kateri tožnik sporazumno prekinja delovno razmerje s toženo stranko z datumom 15.7.2002. Zapisana je tudi izjava, da stranki druga do druge nimata nobenih obveznosti, razen tistih, ki izhajajo iz zakona. Na izjavi je podpis direktorja tožene stranke s pristavkom, da je izjavo prejel 13.6.2002. Tožena stranka je 2.7.2002 izdala sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja (priloga A3), in sicer z datumom 15.7.2002. Do tega datuma mu pripada plača. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka ta sklep izdala na zahtevo tožnika za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Sklep ima tudi pravni pouk, in sicer da lahko tožnik zoper sklep vloži ugovor v roku 15 dni od vročitve. Tožnik je ugovor vložil 15.7.2002 (priloga A4), tožena stranka pa je s sklepom z dne 1.8.2002 ugovor zavrnila kot neutemeljenega in v izreku sklepa še navedla, da ostane v veljavi sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 2.7.2002. Tožena stranka je že v ugovoru (pritožbi) uveljavljala, da je bila „odpoved delovnega razmerja“ podpisana, ne da bi se tožnik zavedal, kaj je podpisal in kakšne posledice bo to za njega predstavljalo. Svojih dejanj se namreč v tistem času ni zavedal zaradi zdravstvenih težav psihiatrične narave. Tudi v kasnejšem delovnem sporu je uveljavljal, da je sporno odpoved delovnega razmerja podpisal v takem zdravstvenem stanju, ko se ni zavedal posledic svojega ravnanja zaradi akutne blodnjavne motnje F 23, s paranoidnimi elementi, depresije in patološke anksioznosti. Pri odločanju o tožbenem zahtevku je bilo torej potrebno najprej ugotoviti, ali se je tožnik pri podpisu navedene izjave oziroma odpovedi, ki je bila kasneje podlaga za izdajo obeh izpodbijanih sklepov tožene stranke, zavedal pomena in posledic svojega dejanja in ali je imel v oblasti svoje ravnanje. V tej smeri je izvajalo dokaze tudi prvostopno sodišče, ki je na podlagi dveh izvedenskih mnenj (list. št. 61 – 69 in list. št. 116 – 130 spisa) ugotovilo, da se tožnik ob podpisu navedene izjave oziroma odpovedi ni zavedal pomena in posledic svojega dejanja in ni imel v oblasti svojega ravnanja.

Prenehanje delovnega razmerja sta v spornem obdobju urejala Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami in dopolnitvami). Tožena stranka je tožnikovo izjavo z dne 13.6.2002 očitno štela kot predlog oziroma zahtevo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja v smislu 2. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR, oziroma 2. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Na določbo 2. točke (1. odstavka) 100. člena ZDR/90 se izpodbijani sklep tožene stranke o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja tudi sklicuje. Nasprotno stališče uveljavlja tožena stranka v pritožbi, in sicer v tem smislu, da je šteti tožnikovo izjavo „odpoved delovnega razmerja“ z dne 13.6.2002 kot enostransko odpoved delovnega razmerja s strani delavca v smislu 1. točke 1. odstavka 75. člena ZTPDR, oziroma 1. točke 1. odstavka 100. člena ZDR/90. Vendar pa za odločitev o tožbenem zahtevku ni bilo bistveno, ali je tožnikovo izjavo šteti kot enostransko odpoved delovnega razmerja, ali kot predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, izpodbijani sklep tožene stranke z dne 2.7.2002 pa kot soglasje k takemu načinu prenehanja delovnega razmerja. Pravilna je bila namreč ugotovitev in presoja sodišča prve stopnje, da tožnik navedene izjave z dne 13.6.2002 ni dal v stanju, v katerem se je zavedal pomena in posledic svojega dejanja in imel v oblasti svoje ravnanje. To pa pomeni, da tožnikova volja za prenehanje delovnega razmerja, bodisi na podlagi enostranske izjave, bodisi na podlagi sporazuma, ni bila svobodna in resna, zato mu delovno razmerje pri toženi stranki dne 15.7.2002 na podlagi obeh izpodbijanih sklepov ni zakonito prenehalo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve obeh izvedeniških mnenj in razlogi, ki naj bi postavljali pod vprašaj obe mnenji. Sodišče prve stopnje je na podlagi dveh izvedenskih mnenj, ki se v bistvenem med seboj ujemata in dopolnjujeta, utemeljeno ugotovilo zdravstveno stanje tožnika v času podpisa navedene izjave, zaradi katerega njegova volja za prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki v smislu 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001), ni bila svobodna in resna.

Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo oba s tožbo napadena sklepa tožene stranke in odločilo tudi o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, reintegraciji, vpisu delovne dobe v delovno knjižico in o restitucijskem zahtevku, ki se nanaša na obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje do ponovnega nastopa dela. V zvezi s tem niso upoštevne navedbe v pritožbi, da tožena stranka nima takega delovnega mesta, na katerem bi mogla zaposliti tožnika glede na njegovo ugotovljeno invalidnost. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.