Jedro

Izjavo, na kateri je temeljil sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, je tožnik podpisal v času in v stanju, ko se ni zavedal pomena in posledic svojega ravnanja in ko ni imel v oblasti svojega ravnanja. To pomeni, da se z delodajalcem ni mogel dogovoriti oziroma se z njim sporazumeti, da mu preneha delovno razmerje. Sodišče je zato sporazum o prenehanju delovnega razmerja pravilno razveljavilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 2. 7. 2002 o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja in dokončni sklep direktorja z dne 1. 8. 2002, s katerim je bila zavrnjena pritožba tožnika, ugotovilo, da tožniku 15. 7. 2002 delovno razmerje ni prenehalo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati in vrniti na delo in mu za nazaj priznati pravice, ki bi mu šle iz dela, ter sprejelo sklep o stroških postopka. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik v času podpisa odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel v oblasti svojega ravnanja in zato njegova volja ni bila svobodna in resna, niti se tožnik ni zavedal posledic svojega ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravno opredelilo listine „odpoved delovnega razmerja“, kar bi šele bila osnova za odločitev o tožbenem zahtevku. Napaka v sklepu tožene stranke je bila storjena zaradi slabega poznavanja prava. Vsekakor je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi njegove enostranske izjave volje in ni šlo za noben sporazum. Tožena stranka je tako izjavo tudi sprejela. Tožena stranka nikoli ni zaznala nenavadnega obnašanja tožnika. Ta v času odpovedi delovnega razmerja tudi ni bil v bolniškem staležu. Tožnik je priznal, da je že pred tem dogodkom hlinil psihične težave. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revident vsebinsko ni opredelil nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo formalno sodišču očita, niti ni pojasnil, kje naj bi do take kršitve prišlo. Revizijsko sodišče zato izpodbijane sodbe glede te očitane kršitve ni preizkušalo.

8. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb, ki predstavljajo pretežen del revizije, ni preizkušalo.

9. Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

10. Iz dokazov, izvedenih v postopku, je razvidno, da je bil tožniku izdan sklep, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 2. točke prvega odstavka 100. člena Zakona delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 in nadalj.), kar pomeni, da se je s pooblaščenim organom tožene stranke (delodajalcem) pisno sporazumel, da mu preneha delovno razmerje.

11. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora biti glede na to, da je sporazum pogodba, izražena s strani podpisnikov volja za sklenitev pogodbe in da mora biti ta volja svobodna in resna, kot to določa drugi odstavek 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, 83/2001). Tudi če pri tem spregledamo, da očitno, vsaj glede na navedbe tožene stranke, volje za pogodbo – sporazum - ni bilo niti pri toženi stranki, čeprav je tako izjavo tožnika kot tudi sklep pisal direktor tožene stranke, je pravi razlog, zakaj do sporazuma in do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo, izključno na strani tožnika. Sodišče je namreč v postopku, na podlagi izvedbe izvedbe zdravniških (psihiatričnih) izvedenskih mnenj zaključilo, da je tožnik podpisal svojo izjavo, na kateri je temeljil sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, v času in v stanju, ko se ni zavedal pomena in posledic svojega ravnanja in ko ni imel v oblasti svojega ravnanja. To pa pomeni, da se z delodajalcem ni mogel dogovoriti oziroma se z njim sporazumeti, da mu preneha delovno razmerje. Ker ni bilo tudi ni moglo priti do (sporazumnega) prenehanja delovnega razmerja, zato je sodišče sporazum o prenehanju delovnega razmerja pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi razveljavilo.

12. Ostali revizijski razlogi, ki jih navaja revizija, za odločitev niso pravno pomembni in se zato revizijsko sodišče do njih ni opredelilo.

13. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.