Jedro

Domet 86. člena ZZVZZ ni uravnavati odškodninsko odgovornost v primeru delovnih nezgod. Krivda po prvem odstavku 86. člena ZZVZZ se ne presoja v razmerju med Zavodom in zavarovancem, pri katerem je nastopila okvara zdravja ali smrt, pač pa med povzročiteljem okvare zdravja ali smrti zavarovanca in zavarovancem.

Samozaposlena oseba v primeru, če zboli ali umre ali se pri delu, ki ga opravlja, poškoduje, Zavodu ob pogojih, ki jih določa prvi odstavek 87. člena ZZVZZ, ne odgovarja za škodo kot delodajalec. Za škodo bi samostojni podjetnik Zavodu odgovarjal, če bi se poškodoval pri njem zaposleni delavec.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrže. II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijani II. in III. točka izreka izpodbijane odločbe spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tretje tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 25.301,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 1.727,74 EUR, v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1- Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ne upošteva predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je 27. 11. 2012 vložila J. M. (I. točka izreka) ter razsodilo, da je tretje tožena stranka „I.“ M. I. s.p. dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 25.301,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2012 do plačila (II. točka izreka) in pravdne stroške v višini 675,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper delno zamudno sodbo in sklep se je tretje tožena stranka pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke stroškovno zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je še pritožbene stroške in zahtevala, da jih višje sodišče naloži v plačilo tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in izpodbijano odločbo potrdi.

4. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

5. Odločitev, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila J. M. 27. 11. 2012, ne upošteva, je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 3. odstavka 98. člena ZPP, po kateri sodišče odloži izdajo odločbe, dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila. Gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega posebna pritožba ni dovoljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

6. Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

7. Tretje tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s trditvami, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti vrnitev v prejšnje stanje in posledično kot pravočasen upoštevati vložen odgovor tretje tožene stranke na pritožbo.

8. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje praviloma ne vpliva na potek pravde. Vendar pa sodišče lahko odloči, da se postopek prekine do pravnomočnosti sklepa o predlogu (1. odstavek 119. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z isto odločbo hkrati odločilo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložila J. M. 27. 11. 2012, ne upošteva in izdalo zamudno sodbo zoper tretje toženo stranko. Ker je pogoj za izdajo zamudne sodbe dejstvo, da tožena stranka na tožbo v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori (1. odstavek 318. člena ZPP), je pritožbeno sodišče preizkušalo trditve pritožnice, da bi se v primeru, če bi sodišče prve stopnje dovolilo vrnitev v prejšnje stanje izkazalo, da je tretje tožena stranka pravočasno odgovorila na tožbo.

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje vročilo tožbo tretje toženi stranki v odgovor 5. 9. 2012, s pozivom, da naj v 30 dneh od njene vročitve odgovori na tožbo. Rok za odgovor se je iztekel 5. 10. 2012, vendar tretje tožena stranka na tožbo do izteka roka za odgovor ni odgovorila. Dne 8. 11. 2012 je tretje tožena stranka prejela odgovora na tožbo, ki sta ju vložila prvo in drugo tožena stranka, skupaj z gradivom za mediacijo, nato pa ji je bila 28. 11. 2012 vročena še pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 15. 11. 2012. Z vlogo z dne 27. 11. 2012 (ki jo je poslala priporočeno po pošti 29. 11. 2012) je tretje tožena stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in odgovor na tožbo. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je tretje tožena stranka navedla, da je njen skrbnik za poseben primer J. M., ki je tudi predlog podpisala kot zakonita zastopnica. Predlogu je priložila odločbo centra za socialno delo (B6), iz katerega izhaja, da ima dolžnost in pravico urejati tekoče posle v zvezi z upravljanjem dejavnosti M. I. s.p., vložiti obrazec za davčni obračun in prejemati priporočene in ostale poštne pošiljke, naslovljene na varovančevo ime. Glede na tako vsebino odločbe centra za socialno delo, bi moralo sodišče I. M. pozvati, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje sam lastnoročno podpiše (tretji odstavek 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP), ne pa, tako kot je storilo v konkretnem primeru, s sklepom z dne 4. 2. 2013 J. M. pozivati kot pooblaščenko tretje tožene stranke, da predloži pooblastilo za zastopanje in potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, oziroma da izkaže odobritev tretje tožene stranke za opravljena pravdna dejanja.

10. Tretje tožena stranka je v roku iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 2. 2013 po pooblaščenem odvetniku sodišču sporočila, da J. M. po predloženi odločbi centra za socialno delo ni pooblaščenka I. M., s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. Ker J. M. predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni vložila kot pooblaščenka tretje tožene stranke, odločitev, da se njenih dejanj ne upošteva, sicer ni pravilna, vendar to v konkretnem primeru ni pomembno. Sodišče prve stopnje je namreč iz previdnosti v razlogih sklepa tudi navedlo pravilne razloge za zaključek, da vsebina predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljena in posledično za pravilen zaključek, da tožena stranka v roku ni odgovorila na tožbo.

11. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče glede trditev, da je tretje tožena stranka založila tožbo, ki jo je prevzela, izvesti narok, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da posledice zamude roka za odgovor na tožbo zaradi založitve sodnega pisanja, nosi tretje tožena stranka sama. S tem pa se izkaže, da tretje tožena stranka s pritožbo zoper sodbo ni uspela izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je na tožbo odgovorila prepozno.

12. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče preizkušalo, ali je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku, v skladu še z drugimi pogoji, ki so določeni v 318. členu ZPP. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pri tem ugotovilo, da iz navedb v tožbi, ki jih povzema tudi izpodbijana sodba, ne izhaja v izreku sodbe določena posledica, pri tem pa je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (4. odstavek 318. člena ZPP).

13. Tretje tožena stranka I. M. je kot oseba, ki na območju Republike Slovenije samostojno opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost kot edini in glavni poklic, zavarovanec tožeče stranke (5. točka prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ZZVZZ). Dne 30. 6. 2009 se je poškodoval na gradbišču zaradi padca z lestve. Do padca z lestve je prišlo zato, ker se ni vzpenjal pravilno, saj se ni opiral z obema rokama, v rokah pa je nosil tudi material. Tožeča stranka je iz naslova zavarovanja plačala bolnišnicam, v katerih se je I. M. zdravil, stroške zdravljenja in njemu kot samozaposleni osebi nadomestilo plač, vse v skupni višini 25.301,00 EUR.

14. Povračilo navedenega zneska kot škodo je tožeča stranka zahtevala od tretje tožene stranke na podlagi določb 86. in 87. člena ZZVZZ. Odškodnina, ki jo ima Zavod pravico zahtevati v primerih 86. in 87. člena tega zakona obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod (91. člen ZZVZZ).

15. V skladu z določbo prvega odstavka 86. člena ZZVZZ ima Zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe.

16. Domet 86. člena ZZVZZ ni uravnavati odškodninsko odgovornost v primeru delovnih nezgod (1). Krivda po prvem odstavku 86. člena ZZVZZ se ne presoja v razmerju med Zavodom in zavarovancem, pri katerem je nastopila okvara zdravja ali smrt, pač pa med povzročiteljem okvare zdravja ali smrti zavarovanca in zavarovancem. Glede na trditve v tožbi, da je tretje tožena stranka kot zavarovanec tožeče stranke pri vzpenjanju po lestvi ravnal malomarno, zaradi česar je z lestve padel in se pri tem poškodoval, je odškodninski zahtevek zoper tretje toženo stranko Zavod materialno pravno zmotno utemeljeval na določbi 86. člena ZZVZZ.

17. V primeru delovnih nezgod, v katerih pride do bolezni, poškodbe ali smrti zavarovane osebe zato, ker oseba, ki je v razmerju do zavarovanca delodajalec, ni izvedel ustreznih higiensko sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi, pa ima Zavod v skladu z določbo prvega odstavka 87. člena ZZVZZ od delodajalca pravico zahtevati, da mu škodo povrne.

18. Tožeča stranka je trdila, da je (tudi) tretje tožena stranka kršila določbe Zakona o varnosti zdravja pri delu, ki določajo, da je delodajalec dolžan izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, določila Uredbe in varnosti in zdravju pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in določila Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. Po njenih trditvah je do nezgode prišlo primarno zaradi nekvalitetne Alu lestve. Ker (tudi) tretje tožena stranka ni izvedla kot samozaposlena oseba nadzora ustreznosti opreme, odgovarja tožeči stranki za škodo, solidarno s prvo toženo stranko kot naročnikom izvedbe del na poslovnem objektu E. d.d. in z drugo toženo stranko kot izvajalcem del in sočasnim naročnikom del svojim kooperantom.

19. Če govorimo o razmerju delodajalca z delavcem, gre že pojmovno za dve osebi. V primeru samozaposlene osebe pa gre za eno osebo, zato v tem primeru ta ne more biti sama s sabo v razmerju delodajalec – delavec. Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno izhodišče tožeče stranke, da samozaposlena oseba v primeru, če zboli ali umre ali se pri delu, ki ga opravlja poškoduje, Zavodu ob pogojih, ki jih določa prvi odstavek 87. člena ZZVZZ, odgovarja za škodo kot delodajalec. Za škodo bi samostojni podjetnik Zavodu odgovarjal, če bi se poškodoval pri njem zaposleni delavec. Če pa pri samozaposleni osebi (in zavarovancu tožeče stranke) nastopi bolezen, poškodba ali smrt, Zavod na podlagi prvega odstavka 87. člena ZZVZZ po oceni pritožbenega sodišča nima pravice zahtevati povrnitve stroškov iz 91. člena ZZVZZ od te osebe, pa četudi so bolezen, poškodba ali smrt posledica njene opustitve ustreznih higiensko sanitarnih ukrepov, ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Ni tudi logično, da bi zakon, ki določa obveznost, da Zavodu delodajalec povrne stroške zavarovančevega zdravljenja tudi v primeru, če se to konča s smrtjo zavarovanca, razlagali tako, da se navedena določba uporablja tudi za samozaposleno osebo. Zato tudi v primeru bolezni in poškodbe samozaposlene osebe, Zavod od te osebe nima po prvem odstavku 87. člena ZZVZZ pravice zahtevati povrnitve škode.

20. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper tretje toženo stranko zavrnilo (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

21. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo zoper tretje toženo stranko ni uspela, sama do povrnitve stroškov ni upravičena, dolžna pa je tretje toženi stranki povrniti njene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je tretje toženi stranki odmerilo stroške sodne takse za pritožbo v višini 741,00 EUR ter potrebne stroške odvetnika in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT 788,80 EUR z 22% DDV (962,34 EUR) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR z 22% DDV (24,40 EUR), skupaj 1727,74 EUR.

(1) Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 122/2011 z dne 25. februarja 2014.