Jedro

Vprašanje avtonomije je lahko pomembno, saj je bilo (lahko) tudi vojakom ali vodjem skupin vsaj delno prepuščeno, kako organizirajo svoje delo. Če jim je bil namreč zagotovljen prost dan, v katerem jim niso bile odrejene delovne naloge in torej ni obstajala konkretna dolžnost, da jih opravijo prav takrat, se ne morejo uspešno sklicevati na to, da jim je bil tedenski počitek kršen že zato, ker so jih vseeno opravljali ali naloge prejšnjega dne sami preložili na predvideni prost dan.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji plačati 4.494,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 951,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z dopolnilnim sklepom z dne 13. 3. 2020 je odločilo o povrnitvi dodatnih stroškov tožniku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora toženka tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo.

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII DoR 41/2021 z dne 20. 4. 2021 dopustilo revizijo toženke glede vprašanj: - ali sta sodišči nižjih stopenj kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena in glede oblikovanja dokazne ocene; - ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do dokazne ocene tožnikovega dela glede na izpovedi prič in listinsko dokumentacijo; - ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo glede zagotavljanja tedenskega počitka.

4. V pravočasni reviziji toženka uveljavlja, da trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik, ne predstavlja zadostnega okvirja za ugotavljanje odločilnih dejstev, saj bi po njenem mnenju moral tožnik za dneve, ki so v predloženi evidenci opredeljeni kot tedenski počitek, natančno navesti dela in naloge, ki jih je ta dan opravljal. Opozarja na nesklepčnost tožbe glede pavšalnega zatrjevanja dosegljivosti na dveh telefonih in pripravljenosti 24 ur. Meni, da je ugotovitev, kakšna dela je tožnik opravljal in koliko časa so trajala, bistvena za presojo. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je to povzelo le izpoved tožnika in prič ter sprejelo neobrazloženo dokazno oceno, v zvezi s tem pa je že sodišče druge stopnje pojasnilo, da zgolj povišana pripravljenost ne more predstavljati opravljanja dela za delodajalca. Meni, da sodišče prve stopnje ni zadostilo zahtevi po obrazloženi dokazni oceni v smislu, zakaj nekaterim pričam verjame itd., sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih očitkov toženke ni opredelilo, temveč je tako dokazno oceno pavšalno potrdilo. Sodišči druge in prve stopnje, naj bi s tem kršili določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in storili kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da se sodb ne da preizkusiti, da sicer neprestane dosegljivosti in odzivanja ni potrdila nobena priča, da sodišči nista ugotovili, katere delovnopravne zadolžitve je tožnik opravljal na točno določene dneve, da je tožnik izpostavil usposabljanje ter odzivnost na telefonske klice in ne zgolj dosegljivosti po telefonu, vendar je sodišče prve stopnje izpostavilo zgolj dosegljivost in pripravljenost, kar po mnenju toženke ni resno delo oziroma zadolžitev, ki bi kršila tedenski počitek. Sklicuje se tudi na izpoved priče A. A. o enourni pripravljenosti, in sicer izmenoma le pripravljenosti ene od ekip, med tem ko je bila druga prosta, na tožnikovo avtonomijo pri opravljanju nalog, kar je potrdil tudi priča A. A. itd. 5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje, ki jo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (367. in 371. člen ZPP).

8. Treba je pritrditi toženki, da so tožnikove navedbe v tožbi pomanjkljive in presplošne, nekatere nesklepčne, nekatere tudi kontradiktorne,1 vendar je bil tožnik v prvi pripravljalni vlogi bolj določen. Čeprav tudi v tej vlogi nekatere njegove trditve že na prvi pogled niso sklepčne2 in so nekatere splošne, je na drugi strani vseeno zatrjeval, da je moral delovne naloge opravljati prav vsak dan, da je njegovo delo, ki je predstavljalo vodenje skupine za nadzor in povezavo z zunanjim svetom potekalo sedem dni v tednu, da se je tudi v primeru, ko ni bilo izhoda na teren moral vedno pripravljati na delo za naslednji dan, pripravljati poročila, urejati dokumentacijo, tudi v nedeljo opravljati priprave na delo, spremljati situacijo na območju delovanja preko medijev in tudi v nedeljo pregledovati informacije na internetu in ostalih dostopnih medijih, kot nadrejeni v skupini nepretrgoma izvajati nadzor, kontrolno usmerjeno informiranje, ažuriranje evidenc dokumentov, se večkrat tudi ob nedeljah odzivati na telefonske klice z lokalnim prebivalstvom, ki naj bi ga obiskali v ponedeljek (pri čemer je moral biti v stalni pripravljenosti na klic in ukrepanje), navajal, da se je tudi na proste dneve vnaprej načrtovalo delo, da je imel vsakodnevne sestanke itd. Vse to pa (kljub nekaterim nesklepčnim trditvam) predstavlja zadostno trditveno podlago.

9. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi moral tožnik zaradi predloženih evidenc tedenskega počitka povsem natančno navesti dela in naloge, ki jih je opravljal posamezne dni, ki so v evidenci označeni kot prosti. V okoliščinah konkretnega primera bi bila takšna zahteva pretirana. Nanaša se na daljše obdobje, pri tem pa je pomembno, da iz navedb toženke o evidencah tedenskega počitka, ki so bile podkrepljene z listinsko dokumentacijo ter iz kasneje izvedenih dokazov, ni izhajalo, da bi evidentiranje v celoti odgovarjalo zadolžitvam vojakov oziroma naloženim nalogam. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da evidence delno niso popolne, da obstaja tudi delno neskladje med evidencami in tedenskimi načrti, zlasti za sobote, da je tudi tožniku nadrejeni - A. A. (ki je evidence vodil) izpovedal, da je imel tožnik v sobotah usposabljanje itd.3 Res so nadaljnji (posredni in le smiselni) zaključki sodišča prve stopnje s tem v zvezi (glede konkretno naštetih prostih dni v nedeljo – glej 7. točko obrazložitve na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje) napačni, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na dolžno pripravljenost tožnika (ki naj bi sama po sebi že predstavljala poseg v tedenski počitek), kar pa je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje (9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), vendar ob vsaj delni neprepričljivosti evidenc (tudi glede na podatek, kako so se te vodile) ni bilo podlage od tožnika zahtevati, da točno opredeli, kaj je posamezne dneve, ki so bili v evidencah označeni kot prosti, delal. 10. Utemeljene so revizijske navedbe o pomanjkljivi in neobrazloženi dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedi tožnika in prič, vendar zelo splošno in pomanjkljivo.4 Pri tem iz obrazložitve ni jasno, kakšna je točna dokazna ocena sodišča o opravilih, ki jih je tožnik moral opravljati tudi na proste dneve prav po nalogu nadrejenega. V sodbi sodišča prve stopnje se prepleta ponavljanje nekaterih izpovedi in presoja o materialnih posledicah brez jasnih zaključkov o tem, kaj točno je tožnik moral (!) delati na proste dni in koliko časa so ta opravila trajala. To je namreč pomembno tudi za nadaljnjo materialno presojo (ki je dejansko skoraj izostala), ali konkretno ugotovljena opravila res predstavljajo kršitev tedenskega počitka (o presoji teh opravil obstaja že obširna praksa vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje že revizija). Dokazna ocena je nekoliko bolj obrazložena le v zvezi z evidencami, vendar je tudi nadaljnji zaključek v zvezi s tem - ki omenja pripravljenost (iz tega le posredno lahko sklepamo, jasne presoje pa ni, da je sodišče prve stopnje pripravljenost štelo kot nezagotavljanje tedenskega počitka) – zgrešen. 5

11. Kot navedeno tudi (sicer zelo nejasni) materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje glede pripravljenosti na delo (kot bi v zvezi s tem lahko sklepali, je sodišče prve stopnje sprejelo izpovedi, da je tožnikov tedenski počitek oviralo tudi dejstvo, da je bil vsem na razpolago in je nosil s seboj dva telefona) niso utemeljeni in jih je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje in se pri tem tudi sklicevalo na prakso Vrhovnega sodišča RS. Le dejstvo, da je bil tožnik v bazi, da je moral nositi dva telefona in biti pripravljen na klice, pa tudi sicer pripravljen na delovanje, namreč samo po sebi, brez dejanskega aktiviranja in delovanja ter pri tem izpolnjevanja konkretnih delovnih nalog, še ne pomeni opravljanja dela za delodajalca in s tem kršitve pravice do tedenskega počitka.

12. Ob nejasnih, pomanjkljivih zaključkih in presoji je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe toženke, ki je uveljavljala bistvene kršitve določb postopka, saj sodba sodišča prve stopnje ne omogoča ustreznega preizkusa. Sodišče druge stopnje je nato na nekatere pritožbene navedbe dodatno odgovorilo s tem, da je pojasnilo, da potek 24 ur med delovnimi obveznostmi ne pomeni zagotovljenega prostega dneva in zavrnilo pritožbene navedbe o tem, da naj bi poveljniška avtonomija tožniku omogočala, da si zagotovi tedenski počitek, ki ni nujno od polnoči do polnoči itd. (8. točka sodbe sodišča druge stopnje).

13. Tudi ta stališča druge stopnje niso utemeljena. Vrhovno sodišče je npr. v sklepu VIII Ips 5/2021 z dne 16. 3. 2021 v zvezi z določbami 156. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr obrazložilo, da „iz njih izhaja obveznost delodajalca, da delavcu v obdobju sedmih zaporednih dni (izjemoma štirinajst dni) poleg pravice do dnevnega počitka zagotovi tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju 24 ur neprekinjenih ur. To obveznost delodajalec lahko izpolni tudi tako, da je del 24-urnega nepretrganega počitka v enem koledarskem dnevu, del pa v naslednjem dnevu. Bistveno je, da gre za nepretrgano 24-urno obdobje. Zato je zmotno stališče, da mora biti celotni 24-urni počitek znotraj istega dne itd. „

14. Obenem se toženka utemeljeno zavzema za presojo o pomenu tožnikove avtonomije pri tem, kakšne naloge je moral opravljati prav tiste dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, pa čeprav ni bil poveljnik, temveč le vodja skupine. Toženka je vprašanje njegove avtonomije utemeljeno povezala z izpovedjo nadrejenega A. A., da je nekatere naloge in aktivnosti prepuščal tožniku in ostalim. Glede tega sicer iz sodb ne izhaja dokazna ocena teh izpovedi, vprašanje avtonomije pa je lahko pomembno, saj je bilo (lahko) tudi vojakom ali vodjem skupin vsaj delno prepuščeno, kako organizirajo svoje delo. Če jim je bil namreč zagotovljen prost dan, v katerem jim niso bile odrejene delovne naloge in torej ni obstajala konkretna dolžnost, da jih opravijo prav takrat, se ne morejo uspešno sklicevati na to, da jim je bil tedenski počitek kršen že zato, ker so jih vseeno opravljali ali naloge prejšnjega dne sami preložili na predvideni prost dan.

15. Glede na navedeno je sodba sodišča prve stopnje obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče druge stopnje pa je to kršitev ponovilo. Kot navedeno so neutemeljena tudi materialna stališča, na katerih temeljita sodbi. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP obe sodbi razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve količine in kvalitete dela tožnika, pri tem tudi konkretnih nalog, ki jih je moral opravljati na dneve predvidenega počitka. Sprejme naj jasno dokazno oceno o tem delu, naravi tega dela, o tem ali je moral tožnik ta dela opravljati prav na dneve počitka, kako si je delo lahko sam razporejal, kakšen je bil obseg tega dela (glede na to, da zahteva plačilo in pri tem izhaja iz plačila za cel dan) itd. V zvezi z materialnimi zaključki revizijsko sodišče opozarja na številne odločitve v podobnih zadevah, v katerih so bila tudi v zvezi z opravili, ki so jih tožniki zatrjevali in naj bi kršila njegov tedenski počitek, že zavzeta jasna stališča. 17. V posledici navedene odločitev je bila odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Tožnik je namreč navajal, da ni imel dneva tedenskega počitka, vendar konkretneje ni navedel, kaj je delal. Ločil je delo in pripravljenost na delo ter dosegljivost, kar nasprotuje prejšnjim navedbam o tem, da je delal vsak dan, dosegljivost (kar je bilo bistvo njegovih tožbenih navedb) neustrezno povezoval že s tem, da mu je bil že s tem oziroma prav zato kršen njegov tedenski počitek (to seveda ne drži), kaj več pa ni navedel itd. Povsem neustrezne (in nesklepčne) so bile tudi njegove navedbe, da je moral biti v službenem oblačilu in da ni smel uživati alkohola, saj to nikakor ne pomeni, da mu prav zato ni bil omogočen tedenski počitek. Takšno povezovanje onemogočenih opravil s kršitvijo pravice do tedenskega počitka kaže tudi na popolno nekritičnost. 2 Na primer glede gole pripravljenosti, dolžnosti nošenja uniforme in spoštovanja pravil obnašanja, izhoda iz baze itd. 3 Iz njegove izpovedi izhaja tudi, da se s prostimi dnevi ni posebej ubadal, da „verjetno vse ne štima“ itd. 4 Tudi nekateri deli izpovedi so zelo splošni. 5 Obenem ugotovitev, da tožniku tedenski počitek v sobotah ni bil zagotovljen (smiselno glede na kot kaže sprejeto in povzeto izpoved A. A., da so imeli pripadniki redne naloge od ponedeljka do sobote), sama po sebi ne omogoča sklepanja o tem, da ni imel zagotovljenega tedenskega počitka vsaj v nedeljo.