Jedro

Ne drži, da je imel tožnik tedenski počitek zagotovljen s tem, ko je bil prost od sobote od 18.00 ure do nedelje do 18.00 ure. Zgolj to, da med delovnimi obveznostmi preteče 24 ur, ne pomeni, da je zagotovljen prost dan, kot neodločilen pa se pokaže tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe glede tega, kaj naj bi tožnik na sporne dneve delal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek plačati 4.494,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila ter mu povrniti še stroške postopka v višini 951,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila. S posebnim sklepom je toženki naložilo še, da tožniku povrne strošek sodne takse 160,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožnik preko dveh službenih telefonov ni bil dosegljiv ves čas, ampak je imel telefona zaradi izvajanja delovnih zadolžitev. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bil tožnik večkrat v pripravljenosti NTM (notice to move), tudi v nedeljo. Priča A.A. je jasno povedal, da je imel tožnik vsak dan zadolžitve, prost dan je imel zagotovljen od sobote od 18.00 ure do nedelje do 18.00 ure. Ni konkretiziral obveznosti in pripravljenosti. Izpovedi zaslišanih so bile zelo splošne, njihova ocena pa zmotna. Ni res, da bi bile evidence prostih dni zaradi očitnih neskladij s tedenskimi načrti dela neverodostojne. Kot je izpovedala navedena priča, je bil tožnik poveljnik skupine, ki mu je poveljniška avtonomija omogočala, da organizira obveznosti in si zagotovi tedenski počitek, ki ni nujno od polnoči do polnoči. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno je sklicevanje na ukazano podpisovanje evidenc. Dokazna ocena je površna. Ni jasno, kaj je tožnik delal na tisti dan, ko je bil po evidencah prost. Zato je podana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dosegljivost po telefonu je zgolj odraz posebnega vojaškega režima, ne pomeni pa kršitve tedenskega počitka - sploh upoštevaje stališče, da prisotnost na sestanku ni delovna obveznost (VIII Ips 31/2019). Celo povišana pripravljenost sama po sebi ne pomeni opravljanja dela za delodajalca (VIII Ips 21/2018). Nosilci poveljniške odgovornosti so pač dosegljivi po telefonu. V posledici napačne odločitev o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka, torej tudi o povračilu sodne takse.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je priča A.A. izpovedal, da ni bilo dneva brez delovnih zadolžitev, ter da so v evidencah beležili proste dneve kljub temu, da se je delo izvajalo. To pričo je predlagala toženka, priča pa ni potrdila njenih trditev o verodostojnosti vsebin evidenc in tedenskih načrtov dela, temveč obratno. S svojo izpovedjo je potrdila navedbe tožnika. Izpovedala je, da je bil tožnik ves čas v pripravljenosti zaradi klicev na dva službena telefona in se je na klice tudi odzival. Potrdila je, da je imel tožnik ob sobotah in nedeljah tudi usposabljanja. Opravljal je delo v zvezi s poveljevanjem in nadzorom pripadnikov svoje skupine. Tudi priča B.B. je izpovedal tožniku v korist - da je delal vse dni na misiji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Upoštevalo je, da na takšen način pravico do tedenskega počitka ureja tudi drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004 in nasl.). Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmerje in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

7. Toženka s svojimi ključnimi dokaznimi predlogi, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi, po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da je tožniku na misiji v Kosovu (maj - oktober 2015) zagotovila tedenski počitek na dneve, navedene v evidencah obremenjenosti. Kot sama navaja v pritožbi, je priča A.A. jasno izpovedal, da je imel tožnik vsak dan zadolžitve. V evidencah so se beležili prosti dnevi, čeprav se je delo izvajalo, pripadnikov podpis evidenc pa ni odražal dejansko prostega dneva. Ta priča, sicer poveljnik in sestavljalec evidenc, četudi zaslišan na predlog toženke, ni potrdil njenih trditev o verodostojnosti evidenc. Poleg tega je sodišče ugotovilo razhajanja med prostimi dnevi, navedenimi v evidencah, in prostimi dnevi, navedenimi v tedenskih načrtih dela, s tem da je tudi te listine sestavil A.A.. Npr. za sobote 2. 5., 23. 5., 13. 6. , 4. 7., 18. 7., 1. 8., 5. 9., 26. 9., 17. 10. so bili v mesečnih evidencah navedeni prosti dnevi, v tedenskih načrtih dela pa ne - navedeno je bilo delo po načrtu, tedenska koordinacija in usposabljanje. Tudi ti toženkini dokazi torej niso prispevali k uspešnosti pri dokazovanju resničnosti njenih navedb o koriščenju tedenskega počitka na zatrjevane dneve (nekateri od njih so bili sobota, nekateri nedelja). V korist tožnika je izpovedal tudi priča B.B.. Ne drži pritožbena navedba, da so bile izpovedi zaslišanih zelo splošne, kot tudi ne drži pritožbeni očitek sodišču o njihovi zmotni dokazni oceni.

8. Predvsem pa ne drži, da je imel tožnik tedenski počitek zagotovljen s tem, ko je bil prost od sobote od 18.00 ure do nedelje do 18.00 ure. Zgolj to, da med delovnimi obveznostmi preteče 24 ur, ne pomeni, da je zagotovljen prost dan, kot neodločilen pa se pokaže tudi očitek o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe glede tega, kaj naj bi tožnik na sporne dneve delal. S tem v zvezi ni podana očitana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba niti ne navaja, v čem naj bi šlo za protispisnost. Nenazadnje pa pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ko navaja, da naj bi tožniku poveljniška avtonomija omogočala, da si organizira obveznosti in zagotovi tedenski počitek, ki ni nujno od polnoči do polnoči. Tožnik niti ni bil poveljnik, ampak vodja skupine, a tudi če bi šlo za poveljnika, zgolj to ne bi zadostovalo za stališče, da kršitev tedenskega počitka ne pride v poštev.

9. Tožnik je v postopku na prvi stopnji opisal delo v skupini, v katerih sta mu bila podrejena dva vojaka. Skupina je v okviru delovnih nalog sodelovala z lokalnim prebivalstvom ter nadzorovala varnost in svobodo gibanja na območju. Tožnik je pri tem izpostavil usposabljanja ter odzivanje na telefonske klice (nadrejenih, podrejenih in prebivalcev Kosova), ne zgolj dosegljivost po telefonu ter pripravljenost NTM (notice to move), kot utegne izhajati iz pritožbe. Sicer pa toženka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj dosegljivost po telefonu ne more pomeniti kršitve tedenskega počitka, ter da celo povišana pripravljenost sama po sebi ne pomeni opravljanja dela za delodajalca (VIII Ips 21/2018).

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške, tožniku pa je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT, UR. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo - 375 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in DDV znaša 280,00 EUR (prvi odstavek 154., 155. in in 165. člena ZPP).