Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka uporabila predvidene kriterije pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker je izvršila primerjavo med vsemi izvajalkami v laboratoriju, pri čemer je najnižjo oceno dobila tožnica. Ni pa navedlo, zakaj je štelo, da so uporabljeni kriteriji pravilni, niti se ni opredelilo do uporabe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.3.2004, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ter za izplačilo neto plače za vsak mesec po prenehanju delovnega razmerja v višini, kot bi jo tožnica prejemala, če bi ostala na delovnem mestu, na katerem ji je delovno razmerje prenehalo, oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne plače do plačila, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožnica iz razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji). V reviziji je navajala, da je edina pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila s toženo stranko z dne 25.1.1994, za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo. Tožnica nikoli ni bila zaposlena niti ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto laboratorijski tehnik ali kemijski tehnik ali zdravstveni tehnik ali medicinska sestra, zato ji tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe za delovno mesto, za katero tožnica pogodbe ni sklenila, niti ni opravljala tega dela. Šele če bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, bi ji tožena stranka lahko veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Vodenje laboratorija je bila zadolžitev na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, te zadolžitve ni dobila na podlagi posebnega sklepa. Razlogi prvostopenjske in drugostopenjske sodbe o odločilnem dejstvu, to je vsebine tožničinega dela na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in glede prenehanja potreb po tem delu, so nejasni, nerazumljivi in nezadostni. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo (prvi odstavek 88. člena ZDR). V delu, kjer so razlogi sodišča I. in II. stopnje nerazumljivi in v nasprotju sami s seboj, pa gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi ni dokazala, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako ni dokazala, da je razlog za odpoved resen in utemeljen in da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka ni ravnala zakonito, ker pri opredeljevanju presežnih delavcev ni ustrezno upoštevala določil Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Sodišče prve stopnje v sodbi nima razlogov o odločilnem dejstvu (upoštevanje kogentnih pravil za določanje presežnih delavcev). S tem je storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje bi zato moralo sodbo razveljaviti, ker je samo ugotovilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila določila 27. člena Kolektivne pogodbe. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tudi v primeru, če bi tožena stranka dosledno sledila predpisanim kriterijem za odpoved pogodbe, izbrala tožnico kot presežno delavko.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člen ZPP).

7. Storjena je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ta kršitev je med drugim dana, če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče pritrjuje revizijskim navedbam, da sodbi sodišča druge in prve stopnje zmotno ugotavljata, da so bili kriteriji za določanje presežnih delavcev uporabljeni pravilno. Tožnica je med celotnim postopkom zatrjevala (1), da je potrebno upoštevati Kolektivno pogodbo za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Uradni list RS, št. 15/94 s spremembami in dopolnitvami). Navedeni člen v drugem odstavku določa, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delovna uspešnost. Delovna uspešnost se ugotavlja na podlagi enoletnega povprečja ocen delovne uspešnosti iz 81. člena te kolektivne pogodbe. Če pa zavod ni izvajal ocenjevanja delovne uspešnosti po tem členu, pa je v postopku ugotavljanja presežnih delavcev delovno uspešnost potrebno ugotavljati vsaj tri mesece ob uporabi osnov in meril, ki jih določa 81. člen te kolektivne pogodbe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka uporabila predvidene kriterije pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, ker je izvršila primerjavo med vsemi izvajalkami v laboratoriju, pri čemer je najnižjo oceno dobila tožnica. Ni pa sodišče prve stopnje navedlo, zakaj je štelo, da so uporabljeni kriteriji pravilni, niti se ni opredelilo do uporabe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja v reviziji očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, glede na določbo 1. točke 1. odstavka 370. člena ZPP je to upošteven revizijski razlog. Navedeno kršitev je tožeča stranka uveljavljala že v pritožbi, sodišče druge stopnje kršitve ni odpravilo in je s tem samo zagrešilo to kršitev, ki je prav tako vplivala na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Tudi navedena kršitev predstavlja upošteven revizijski razlog po drugi točki prvega odstavka 370. člena ZPP in ga je tožena stranka v reviziji utemeljeno uveljavljala.

10. Zaradi zgoraj navedenih kršitev postopka je bilo treba reviziji ugoditi. V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, zadevo pa vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo moralo ustrezno dopolniti dokazni postopek ter ponovno odločiti o tožbenem zahtevku. Pri tem se bo moralo opredeliti do tožbenih navedb tožeče stranke, da ni nikoli sklenila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto laboratorijski tehnik ali kemijski tehnik ali zdravstveni tehnik ali medicinska sestra in da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ga pri delodajalcu sploh ni opravljala. Prav tako bo potrebno izvesti dokaze glede navedb tožene stranke, da ne gre za različna delovna mesta in glede razporeditve tožnice po sprejeti sistematizaciji.

Op. št. (1): Prva pripravljalna vloga tožnice z dne 27.1.2006, pritožba tožnice