Jedro

Tožena stranka je dokazala resen in utemeljen razlog, to je, da je zaradi nove laboratorijske opreme zmanjšala število sistemiziranih delovnih mest v laboratoriju, in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23.3.2004, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ter za izplačilo neto plače za vsak mesec po prenehanju delovnega razmerja v višini, kot bi jo tožnica prejemala, če bi ostala na delovnem mestu, na katerem ji je delovno razmerje prenehalo, oziroma na drugem delovnem mestu, ki ustreza njeni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju, za odvod pripadajočih davkov in prispevkov, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsake mesečne plače do plačila, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter za povrnitev stroškov postopka. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da napadeno sodbo spremeni in zahtevku stroškovno ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je dne 25.1.1994 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo, ki kasneje ni bila spremenjena z dodatkom ali aneksom, tako da nikoli ni delala na delovnem mestu laboratorijski tehnik/kemijski tehnik/zdravstveni tehnik/medicinska sestra. Tožena stranka ji ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, pri čemer so razlogi izpodbijane sodbe sami s seboj v nasprotju - sodišče prve stopnje je namreč štelo, da formalni naziv delovnega mesta ni odločilen ter ugotavljalo vsebino dela tožnice, hkrati pa se je naslonilo na sistemizirana delovna mesta pri toženi stranki. Tako ni jasno, kaj je bistveno: ali formalni naziv delovnega mesta ali dejanska vsebina del. Tožnica pri tem meni, da je lahko odločilno le dejansko delo, pri čemer ni relevantno dejstvo, da delovno mesto vodje laboratorija ni bilo sistemizirano. Vodenje je bil eden izmed elementov njenega dela, saj je skrbela za nabavo materiala, pisala je poročila, kontaktirala z biokemičnim laboratorijem ter za to prejemala funkcijski dodatek. Šlo je torej za funkcijo, ki jo je tožnica opravljala že na podlagi pogodbe o zaposlitvi, odvzeta pa ji je bila s sklepom direktorja tožene stranke. Navedeno ravnanje po stališču tožnice ni bilo zakonito, saj bi bilo potrebno za spremembo delovnega mesta skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se je zoper sklep tudi pritožila, o tem pa tožena stranka ni odločala. Tako sklep o odvzemu funkcije ni postal dokončen in pravnomočen ter ne more imeti nobenega učinka. Sicer pa je dejstvo, da je delala kot vodja laboratorija, razvidno tudi iz izvidov, ki predstavljajo javno listino. Nadalje je tožnica navedla, da bi morala tožena stranka dokazati obstoj poslovnega razloga za delo, ki ga je opravljala in za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi - torej za izvajanje laboratorijskih analiz z zadolžitvijo. Poleg tega je v pritožbi oporekala izbiri kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj tožena stranka pri tem ni upoštevala določil kolektivne pogodbe in ni izvedla ustreznega postopka ocenjevanja v času vsaj treh mesecev. Do tega se sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni opredelilo kot tudi ne do tega, ali je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. Ob koncu je tožnica še navedla, da bi moralo od obvestila o nameravani odpovedi do odpovedi pogodbe o zaposlitvi preteči dovolj časa, da bi se lahko pripravila. V konkretnem primeru so si dogodki bliskovito sledili, zaradi česar je tudi podpisala sporno izjavo, da je seznanjena in soglaša s prenehanjem delovnega razmerja.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo; Ur. l. RS, št. 36/04) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče v celoti sledi dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ter razlogom za zavrnitev zahtevka, ki so navedeni v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožnica dne 25.1.1994 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto izvajalec laboratorijskih analiz z zadolžitvijo (priloga A2), tožena stranka pa ji je dne 23.3.2004 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za delovno mesto laboratorijski tehnik/kemijski tehnik/zdravstveni tehnik/medicinska sestra (priloga A3). Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ji je bila lahko odpovedana le pogodba o zaposlitvi za delo, ki ga je tožnica opravljala, pri čemer je potrebno upoštevati tudi veljavni Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 23.2.2004 (priloga B8, v nadaljevanju Pravilnik). V spornem obdobju je v laboratoriju tožene stranke obstajalo le delovno mesto laboratorijski tehnik/kemijski tehnik/zdravstveni tehnik/medicinska sestra, tako da je tožnica delo lahko opravljala le kot ena izmed delavk na tem delovnem mestu.

Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v njene pritožbene navedbe, da je poleg tega opravljala tudi delo vodje laboratorija ter skrbela za nabavo materiala, pisala poročila in kontaktirala z biokemičnim laboratorijem, vendar te zadolžitve pričajo le o tem, da je poleg osnovnega dela opravljala določeno funkcijo. Slednje potrjuje zapis njenega delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, iz katerega ne izhaja, da je bila vodja laboratorija, ampak le, da je opravljala analize z zadolžitvijo, ter iz Pravilnika, v katerem so ločeno prikazane posamezne funkcije vodenja. Ni torej mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je bilo delovno mesto tožnice vodja laboratorija, ampak je šlo le za temeljno delovno mesto v laboratoriju, ki mu je bila dodana funkcija vodenja. Glede te funkcije pa je bilo v pristojnosti direktorja tožene stranke, da se odloči, katera izmed v laboratoriju zaposlenih delavk jo bo opravljala. Skladno s svojo pristojnostjo je dne 17.3.2005 tudi izdal sklep (priloga A1), s katerim je bilo tožnici vodenje odvzeto. Ob tem velja le dodati, da citiranega sklepa tožnica pred sodiščem niti ni izpodbijala.

Dejstvo, da je tožnica poleg svoje osnovne plače pri toženi stranki prejemala tudi dodatek za vodenje, na katero se sklicuje pritožba, po naziranju pritožbenega sodišča prav tako potrjuje zaključek, da je vodenje laboratorija predstavljalo le njeno dodatno zadolžitev. Sicer pa ta dodatek niti ni bil predviden že v njeni pogodbi o zaposlitvi z dne 25.1.1994. Nadalje pritožbeno sodišče sledi obrazložitvi v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Skladno z določilom 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, kar v konkretnem primeru izhaja iz sklepa, sprejetega na 31. redni seji sveta zavoda dne 23.2.2004 (priloga B11), s katerim je tožena stranka zaradi nove laboratorijske opreme zmanjšala število sistemiziranih delovnih mest v laboratoriju za enega izvajalca. S tem je podan tudi utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede enega izmed delavcev na tem delovnem mestu.

Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja pri toženi stranki, pa pritožbeno sodišče opozarja na dejstvo, da ZDR glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izrecno razlikuje med odpovedjo manjšemu in večjemu številu delavcev. Sprejem programa razreševanja presežnih delavcev (96. člen ZDR) in uporaba kriterijev za določitev delavcev, ki jim bo delovno razmerje prenehalo (100. člen ZDR) je tako predvideno le v primeru, ko iz poslovnih razlogov na strani delodajalca postane nepotrebno delo večjega števila delavcev.

V konkretnem primeru iz dopisa z dne 17.3.2004 (priloga B16) izhaja, da je tožena stranka kriterije za določitev presežnih delavcev na delovnem mestu laboratorijski tehnik/kemijski tehnik/zdravstveni tehnik/medicinska sestra (strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo, delovne izkušnje in delovna doba, delovna uspešnost, zdravstveno stanje, socialno stanje) uporabila kumulativno, pri čemer držijo pritožbene navedbe, da dela ni ocenjevala skladno z določilom 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami in dopolnitvami), saj pri tem ni upoštevala 81. člena navedene kolektivne pogodbe niti ni delavk spremljala v času treh mesecev. Vendar pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi tudi v primeru, če bi dosledno sledila predpisanim kriterijem, za odpoved pogodbe o zaposlitvi izbrala tožnico: drugega izločitvenega kriterija namreč ni bilo mogoče uporabiti, saj so vse tri delavke, ki so delale na istem delovnem mestu, imele enako izobrazbo in bile enako usposobljene, je pa tožnica imela najkrajšo delovno dobo ki je določena na tretjem mestu. Sicer pa je bila tožnica tudi edina negativno ocenjena.

Ob koncu je pritožbeno sodišče še ugotovilo, da so prav tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da tožnica med tem, ko je bila obveščena o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar je potrdila s svojo izjavo z dne 22.3.2004, in samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni imela dovolj časa, da se pripravi na bodočo izgubo zaposlitve. Namen obvestila iz 3. odstavka 83. člena ZDR je namreč le v tem, da se delavca seznani z dejstvom, da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, pri čemer zakon ne določa roka, ki mora preteči od njegove vročitve do same odpovedi. V korist kratkih rokov pri tem je, nasprotno, obveznost delodajalca, da glede na določilo 5. odstavka 88. člena ZDR delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogom za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od njegovega nastanka. Iskanju nove zaposlitve pa je namenjen predvsem čas odpovednega roka, kar je razvidno tudi iz določila 95. člena ZDR, ki daje delavcu, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, pravico do odsotnosti z dela zaradi iskanja nove zaposlitve s pravico do nadomestila plače v trajanju najmanj dveh ur na teden.

Tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določilu 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločalo po določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Tožnica krije svoje stroške za zastopanje, ker s pritožbo ni uspela.