Jedro

Določba 196. člena ZPP ureja le učinek dejanj, ki jih aktivni sospornik opravi zase v svojem imenu.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških, zavrže, sicer pa se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da sta pogodba o investicijskem kreditu in aneks k tej pogodbi, sklenjena med tožnico, prvim tožencem in pravnim prednikom toženke, brez pravnega učinka do premoženja tožnice (1. tč. izreka), ugotovitev, da je menična izjava k pogodbi o investicijskem kreditu neveljavna in brez pravnega učinka do premoženja tožnice (2. tč. izreka) in razveljavitev sporazuma, ki sta ga pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu sklenili tožnica in pravna prednica tožene stranke (3. tč. izreka), tožencema pa je naložilo nerazdelno plačilo tožničinih pravdnih stroškov v višini 6.140,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč. izreka). Pojasnilo je, da je tožnica zaradi sile in grožnje prvega toženca sodelovala pri pogodbi o investicijskem kreditu in aneksu k tej pogodbi kot zastaviteljica, ki se je zavezala zastaviti svoje stanovanje, v ta namen pa je podpisala še menično izjavo in z drugo toženo stranko sklenila sporazum o zavarovanju v smislu določbe 251.c člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča druga tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša tudi stroške. Uvodoma uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ki jo je sodišče zagrešilo z nepravilnim vročanjem pisanj prvemu tožencu. Kot izhaja iz vabil strankam na narok za glavno obravnavo, mu je namreč pisanja vročalo na naslov njegovega bivšega delodajalca (T. d. o. o.) tudi po 12. 10. 2007, ko tam ni bil več zaposlen. Poleg tega je celo tožnica izjavila, da naj bi se prvi toženec od leta 1997 nahajal na neznanem naslovu v Rusiji, revidentka pa je že v pritožbi navedla, da po podatkih centralnega registra prebivalstva prvi toženec ne živi več na naslovu Ulica 9, Prevalje, pa tudi na naslovu, ki ga je sodišče zapisalo na zadnjem naroku za glavno obravnavo (Ulica 1, Medvode), ga nihče nikoli ni videl. Nadalje revidentka meni, da je sodišče prve stopnje preseglo tožbeni zahtevek z odločitvijo o nerazdelnem plačilu pravdnih stroškov. Uveljavlja tudi kršitev procesnih določb o prekluziji, saj je tožnica svoj zahtevek za razveljavitev pogodbe in aneksa o investicijskem kreditu spremenila tako, da je zahtevala le še njuno pravno neučinkovitost. S tem je prepozno (šele po prvem naroku za glavno obravnavo) spremenila pravno podlago zahtevka, zato njenih navedb sodišče ne bi smelo upoštevati. V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VSL I Cpg 557/2000 z dne 21. 3. 2001. Opozarja, da ima sporazum o zavarovanju skladno z določbo 251.c člena ZIP moč sodne poravnave in je zato izpodbijan prepozno (po izteku 3 mesečnega roka iz prvega odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Končno revidentka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki jo utemeljuje z neuporabo določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) o skupnem premoženju oziroma odgovornosti zakoncev (s skupnim in posebnim premoženjem) za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Navaja, da sodi zastavljeno stanovanje v skupno premoženje tožnice in prvega toženca oziroma, da sta z izpodbijano pogodbo pridobila kredit, ki sta ga porabila deloma za dokončno poplačilo prejšnje obveznosti v zvezi z nakupom družinskega vozila, ostala sredstva pa so prvemu tožencu služila za nakup vozila za potrebe njegovega podjetništva, s čimer je vsaj posredno mogoče ustvariti koristi za boljšo eksistenco družine. Omenjene določbe ZZZDR je sodišče uporabilo le pri presoji tožničinega pravnega interesa, ne pa tudi pri presoji njenih obveznosti. Naknadno je revidentka revizijo dopolnila z vlogo, v kateri opozarja na nepravilno vročitev sodbe sodišča druge stopnje prvemu tožencu.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Dopolnitve revizije, ki jo je revidentka vložila 11. 3. 2009, sodišče ni upoštevalo, saj je rok za vložitev revizije takrat že potekel (iz vročilnice na list. št. 328 spisa izhaja, da je bila sodba sodišča druge stopnje drugi toženi stranki vročena 28. 1. 2009).

7. Revizija zoper odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

8. Odločba o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija proti sklepu je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o pravdnih stroških ne sodi med take sklepe, revizija proti odločbi o pravdnih stroških ni dovoljena.(1) Revizijsko sodišče jo je zato v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

9. Revidentka ne more uspešno uveljavljati kršitve kontradiktornosti, ki zadeva izključno prvega toženca. Sodišče krši načelo kontradiktornosti, če kakšni stranki nezakonito odvzame možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravica do izjave pripada obema pravdnima strankama, v primeru sosporništva pa vsaki posamezni osebi, ki je udeležena na strani tožeče ali (in) tožene stranke. To je tudi razlog, da lahko kršitev te pravice uspešno uveljavlja le tista stranka ali na njeni strani udeležena oseba, katere izjavo je sodišče onemogočilo.(2) Na druge osebe, ki jim je bila možnost obravnavanja zagotovljena, se takšna kršitev ne razteza.

10. Povedano velja tudi za razmerja enotnega (in nujnega) sosporništva, v kakršnem sta glede prve točke tožbenega zahtevka prvi toženec, ki (pritožbe in) revizije ni vložil, in druga tožena stranka (revidentka). Vsak posamezni enotni sospornik kljub fikciji o enotnosti pravdne stranke ohrani individualno pravdno subjektiviteto(3) in z njo zraščene subjektivne (človekove) pravice, predvsem svojo pravico do izjave, ki ima tudi samostojen, procesen pomen. Ker sosporniki med seboj niso v zastopniškem razmerju,(4) mora biti pravica do izjave zagotovljena vsakemu izmed njih. Zato je tudi pri enotnih sospornikih pomembno, da kršitev pravice do izjave uveljavlja tisti sospornik, kateremu je bila kršena. Če ni tako, zatrjevana kršitev ni relevantna. Ravnanje posameznega enotnega sospornika, ki s pravnimi sredstvi uveljavlja kršitev pravice do izjave (za) drugega enotnega sospornika, prav tako ni primer aktivnega in koristnega dejanja iz določbe 196. člena ZPP. Raztezanje učinkov pravdnih dejanj aktivnih sospornikov na pasivne je nujna zaradi zagotovitve materialnopravno pogojene značilnosti enotnega sosporništva (enaka rešitev spora za vse sospornike), česar za uveljavljanje obravnavane procesne kršitve ni mogoče reči. Določba 196. člena ZPP torej ureja le učinek dejanj, ki jih aktivni sospornik opravi zase (v svojem imenu).

11. Neuspešno je tudi revizijsko izvajanje, da je tožnica sporazum o terjatvi in zastavni pravici, ki ima moč sodne poravnave (251.c člen ZIP), izpodbijala prepozno. Revidentka je spregledala ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je sila prvega toženca trajala vse do vložitve tožbe (1. odstavek 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), ki je bila vložena tudi znotraj triletnega objektivnega roka od sklenitve sporazuma (2. odstavek 117. člena ZOR). V tej pravdi določba 393. člena ZPP ni uporabljiva, saj je bil obravnavani sporazum (z močjo poravnave) sklenjen pred njeno uveljavitvijo (prvi odstavek 498. člena ZPP).(5)

12. Revidentka napačno razume določbo o prekluziji (286. člen ZPP), ki se nanaša zgolj na nova dejstva in dokaze, ne pa na spremembo tožbe in pravna naziranja.(6) Končno ne držijo očitki v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava. Vprašanje tožničine odgovornosti (s skupnim in posebnim premoženjem) za terjatev iz sporne kreditne pogodbe ni bistveno, saj ni predmet te pravde, ki sestoji iz izpodbijanja pravnih poslov zaradi sile in grožnje. Revidentka tudi izrecno ne nasprotuje več zaključku, da ima tožnica za obravnavano tožbo pravni interes.

13. Ker očitki v dovoljenem delu revizije niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo v tem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4 Op. št. (2): Primerjaj Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 288. Op. št. (3): Ohranitev pravdne subjektivitete in individualnosti enotnih sospornikov teorija ponazarja s primerom instituta vrnitve v prejšnje stanje. Opravičenost vzroka se v tem primeru presoja v razmerju do stranke, ki je dejanje zamudila, in samo ta lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje ter opravi zamujeno dejanje (katerega učinek se bo raztezal tudi na ostale). Glej Betetto, Sosporništvo, Magistrska naloga, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1994, str. 87 (kot navaja avtorica, je enako mnenje najti v Ivoševič, Suparničarstvo, Pravno ekonomski centar Beograd, Beograd 1979, str. 129).

Op. št. (4): Betetto, Sosporništvo, Magistrska naloga, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, 1994, str. 87. Op. št. (5): Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 12. 1999, Pravna mnenja 2/99, str. 15. Op. št. (6): Primerjaj Galič v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 605 in 606.