Jedro

V sporu gre za odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, v tem primeru pa se presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP), obresti pa se ne upoštevajo, saj se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Zneski ne presegajo mejnega zneska za dovoljenost revizije 1.000.000 SIT, zato je bilo treba revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 1.188.127 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. V premoženjskih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP-UPB2 - uradno prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 36/2004). Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP).

V predmetni zadevi sta sodišči prve in druge stopnje odločali dvakrat. V prvem sojenju je bilo tožeči stranki od vtoževanih 1.300.000 SIT za telesne bolečine prisojeno 800.000 SIT, od vtoževanih 300.000 SIT za strah 200.000 SIT in zahtevek za plačilo 2.000.000 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrnjen. Prisojen je bil tudi vtoževani znesek 31.665 SIT iz naslova premoženjske škode in obresti od 19.9.2001 (to je od datuma izdaje sodbe) dalje. Višje sodišče je v pr-vem sojenju ugodilo pritožbi tožene stranke in v obsodilnem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje tako odločalo le o delu zahtevka, v okviru katerega je bilo sporno še plačilo 800.000 SIT za telesne bolečine, 200.000 SIT za strah in 31.665 SIT za premoženjsko škodo, skupaj torej 1.031.665 SIT. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 1.188.127 SIT (k prisojenim zneskom za premoženjsko in nepremoženjsko škodo je sodišče prištelo še obresti od 1.1.2002 do dneva izdaje sodbe 12.2.2003, v kapitaliziranem znesku 156.462 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe (za plačilo 1.188.127 SIT) je tožena stranka vložila revizijo.

V uvodu revizije je sicer kot vrednost spornega predmeta tožena stranka navedla znesek 3.631.655 SIT, ki pa ne pomeni vrednosti izpodbijanega dela. Ta znaša 1.188.127 SIT in gre za zahtevek za plačilo premoženjske škode 31.665 SIT, nepremoženjske škode 1.000.000 SIT in obresti od 1.1.2002 do 12.2.2003, ki znašajo v kapitalizirani obliki, kot sta jih sodišči prisodili, 156.462 SIT. Gre torej za odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, v tem primeru pa se zato presoja vrednost spora in ugotavlja pravica do revizije za vsak zahtevek posebej (367. člen v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP), obresti pa se ne upoštevajo, saj se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. čena ZPP). Zneski tako ne presegajo mejnega zneska za dovoljenost revizije 1.000.000 SIT, zato je bilo treba revizijo zavreči (377. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z izrekom te odločbe o zavrženju revizije. Razloge, ki jih je tožeča stranka navedla v revizijskem odgovoru, revizijsko sodišče ne more šteti kot tako tehtne, da bi bilo mogoče to vlogo šteti kot potrebno. Zato mora tožeča stranka sama kriti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).