Jedro

Kršitev osebnostne pravice do časti in dobrega imena je lahko storjena tudi na način, ko nekdo drugemu odredi, ta drugi pa potem dejansko prebere pred večjim številom zbranih sodelavcev in novinarjev zapisane očitke nasproti tretjemu, ki zanj predstavljajo žavljio obdolžitev. Zaradi take kršitve je utemeljen tožbeni zahtevek po objavi sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca dolžna proti tožnikoma preklicati izjave v pisanju "Nekatere nepravilnosti, zlorabe položaja, nevestno gospodarjenje in kršenje predpisov nekaterih vodilnih delavcev v podjetju K., p.o." v točkah 1 do 12 ter ustno podane na zboru delavcev Tovarne konc. dne 28.6.1995, po katerih naj bi bila tožnika odgovorna za: - neizpeljano privatizacijo podjetja, s čimer so hudo oškodovani zaposleni delavci K., medtem ko je njihova usoda neznana, - ustvarjeno izgubo 4,000.000,00 DEM v letu 1994, ki je uradno ugotovljena, medtem ko je dejansko - prikrita izguba še višja, neupravičene investicije: B.B., B. Ljubljana, v višini preko 1,000.000,00 DEM in to potem, ko je že bila izdana odločba Agencije za privatizacijo, da je objekt v postopku denacionalizacije in ni dovoljena nobena investicija, - protipravno odtujitev počitniškega doma v Portorožu, last delavcev, vrednega več milijonov DEM (poročilo Agencije za PP), - nepravilno vodenje kadrovske politike podjetja, s čimer so bili odstranjeni sposobni kadri, novačeni pa lojalni in "zvesti delavci", - to, da na številne očitke, dokazane z dokumetni in objavljene v javnih medijih, nikoli ni bilo odgovora, dokazovanja nasprotnega ali zanikanja, s čimer se krivda in kršitev v celoti priznavajo, - finančno podpiranje raznih društev z izredno visokimi zneski, ki ni bilo upravičeno v času predvolilnih kampanij (cca. 0,1 milijona DEM), - sklepanje škodljivih pogodb z raznimi firmami z izredno veliko materialno in moralno škodo (A.T.K., cca. 1 milijon DEM, P.ars), neupravičeni stroški izobraževanja (Koper), - druga oškodovanja in siromašenja podjetja: nakup osebnih in ne gospodarskih - tovornih vozil, izredno visoki stroški njihovega vzdrževanja, kasko zavarovanja osebnih in ne gospodarskih vozil, plačevanje visokih malusov, kar je posledica razbitja številnih vozil, tudi totalno, - številne zlorabe položaja in prekoračitve pooblastil z izdajo protizakonitih aktov številnim delavcem - preko 30, kateri so bili kasneje s strani DS razveljavljeni in odpravljeni kot protizakoniti. Izdaja protipravnih aktov na škodo delavcev, katere je razveljavilo delovno in socialno sodišča, inšpekcija dela itd., nespoštovanje odredb, omenjenih institucij, ignoriranje predpisov in pravnih norm, vse na škodo delavcev, - številne nepravilnosti z veliko materialno škodo v TDK, zgrešene investicije in neodgovoren odnos do zaposlenih, - navedene so le nekatere najbolj očitne zlorabe in nepravilnosti nekaterih vodilnih delavcev, kar ima za posledico negotov, brezperspektiven položaj trenutno zaposlenih v podjetju; se zanje tožnikoma opravičiti, dopustiti, da se ta pravnomočna sodba objavi na oglasnih deskah v družbi d.d. Ljubljana in na svoje stroške zahtevati objavo le-te v: 1.časopisu Delo v zvezi s prispevki o stavki delavcev v K., kot na primer: "D. napovedal stavko" z dne 30.6.1993, "... bo po vsej Sloveniji" z dne 5.7.1995 in drugimi; 2.časopisu Dnevnik v zvezi s prispevki o stavki delavcev K., kot na primer: "Do konca in naprej" z dne 6.7.1999 in drugimi; 3.časopisu Slovenske novice v zvezi s prispevkom o stavki delavcev v K., kot na primer: "D. mora iti" z dne 2.7.1993, "Trdoživi ostajajo naprej " z dne 1.9.1995, "Jutri do konca" z dne 5.7.1993, "Direktor toži 200 delavcev" z dne 20.9.1993 in drugimi; 4.časopisu Kmečki glas v zvezi s prispevki o stavki delavcev v K., kot na primer: "S" z dne 12.7.1995 in drugimi; 5.časopisu Delavska enotnost v zvezi s prispevki o stavki delavcev v K., kot na primer: "D." z dne 13.7.1993, "Direktor K.S. nadaljuje igro z delavci" z dne 18.9.1993 in drugimi; 6.časopisu MAG v zvezi s prispevki o stavki delavcev v K., kot na primer: "smrdi po paradajzu" z dne 12.7.1993 in drugimi; 7.časopisu Večer v zvezi s prispevki o stavki delavcev v K., kot na primer: "Zahtevajo odstop treh" z dne 7.7.1993 in drugimi; 8.na TV Slovenija in Radio Slovenija v zvezi s poročanjem o stavki delavcev v K. v času od 28.6.1993 dalje do zaključka stavke, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Tožencema je še naložilo, da sta dolžna tožnikoma solidarno povrniti njune pravdne stroške v znesu 606.372,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo sta se v roku pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navajata, da pravdni stroški na prvi stopnji niso nastali zaradi ravnanja tožencev, pač pa zaradi nepravilnega postopka sodišča, ker se ena razprava sploh ni opravila, številke razpravnih dvoran so bile spremenjene in sodišče ni že med postopkom odločilo o predlogu tožnikov glede spremembe tožbe, ampak šele s končno odločbo, s čimer je zadevo zameglilo in toženca nista mogla vedeti, kateri predlogi tožnikov se obravnavajo in kateri dokazni predlogi so sprejeti. Trdita, da izrek sodbe ni izvršljiv, ker manjka objektivna identifikacija očitanega dejanja tožencev, pomanjkljiva pa je tudi subjektivna identifikacija. Toženca zoper tožnika nista dala nobenih izjav, nista jih razmnoževala in ni jima šlo za oškodovanje tožnikov. Tožnika nikjer nista osebno imenovana. Vsebina v izreku sodbe je nedoločna, ker ni navedeno, kaj naj bi toženca sploh izjavila, kar velja za objavo na TV Slovenija in Radiu Slovenija. Ni razvidno, kaj je bilo objavljeno in sodišče tega dokaza ni izvedlo, čeprav sta toženca to predlagala. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženca odgovorna za vsebino pisanja, je v nasprotju z dokazom v spisu. Prvi tožnik v časopisnih člankih ne obdolžuje obeh tožencev. Zato je sodba v neskladju z dejanskim stanjem. Sodišče prezre, ko v sodbi navaja, da se v prostorih K. ni vršil zbor delavcev, da ni šlo za zbor delavcev, kot organ podjetja, ampak da je šlo za zbor, ki je predviden tudi v obeh mednarodnih konvencijah Mednarodne organizacije dela, ko gre za svobodno združevanje delavcev. Sodišče prve stopnje ni hotelo prevzeti kot dokaz zapisnika z dne 7.7.1995 in z dne 27.11.1995, v katerih so navedene zahteve sindikata in pogoji za srečanje vodstva in stavkovnega odbora in da je bil prvi tožnik vključen v pogajanja kot predsednik stavkovnega odbora, glavni razlog sestanka pa je bil problem neizvajanja Pravilnika o osnovah in merilih sredstev za delitev sredstev za osebne dohodke. Razpravljajoča sodnica je odklonila obravnavo o upravičenosti stavke, češ da vprašanje stavke ne spada v konkretno sporno zadevo. Sodišče ni upoštevalo izjav prič T., D., K., iz katerih izhaja, da toženca nista razdeljevala pisanja. Toženca sta bila kot člana predsedstva zbora dolžna prebrati listino, ker je tako zahteval zbor. Drugi tožnik je neresnično izpovedal, da je bil prisoten pri zboru, ker je ta zbor zapustil že prej. Pritožba ni utemeljena. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odst. 151. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odst. 154. čl. ZPP). To pomeni, da so pravdni stroški vsi izdatki oziroma stroški, ki nastanejo strankam med postopkom in v zvezi z njim, katere mora stranka, ki v pravdi propade, povrniti stranki, ki v pravdi uspe. To enako velja tudi za eventuelne stroške, ki so stranki nastali z ravnanjem sodišča, kot na primer: da se razpisani narok za glavno obravnavo ne opravi, čeprav so stranke na sodišče pristopile, če se obravnava ne opravi v razpravni dvorani, ki je bila navedena v vabilu in podobno. Ne drži pritožbena trditev o pomanjkljivi subjektivni in objektivni identifikaciji izreka sodbe, v posledici česar ta ne bi bila izvršljiva. Izrek sodbe je namreč razumljiv in toliko opredeljen, da je njegova izvršitev možna, iz njega pa je tudi razvidno, na kakšen način sta toženca tožnikoma povzročila škodo, kako bosta to škodo odpravila in kdo sta oškodovanca. Tožencema se ne očita, da bi onadva sestavila izjavo in te izjave razmnoževala, ampak da sta s tem, ko je prvi toženec kot predsednik zbora dal drugemu tožencu kot članu delovnega predsedstva sporno zapisano izjavo, da jo ta prebere glasno vsem prisotnim delavcem in novinarjem, kar je slednji tudi storil, raznašala nekaj, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu tožencev. Ni potrebno, da je oškodovanec osebno imenovan v določeni izjavi, da ga lahko opredelimo kot oškodovanca, ampak je dovolj, da je v krogu ljudi, katerim je izjava namenjena, znano, na koga se določene trditve nanašajo. Kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, je že iz samih dvanajstih spornih točk možno ugotoviti, da se očitki nanašajo tudi na generalnega direktorja, ki je nosilec poslovnih odločitev, to je prvi tožnik in na v firmi odgovornega za zakonitost poslovanja, pravnega strokovnjaka, to pa je drugi tožnik. Nenazadnje se je v posledici očitkov v navedenih 12-ih točkah zahteval odstop obeh tožnikov in še enega vodilnega delavca, kar je nedvoumno, da naj bi bili ti trije vodilni odgovorni za predočene očitke. V izreku sodbe je točno navedeno, na kakšen način sta toženca raznašala določene trditve in katere trditve so to bile, torej 12 v izreku te sodbe zapisanih očitkov in s tem, ko je prvi toženec dal prebrati, drugi toženec pa je teh 12 točk prebral zbranemu avditoriju. Res sicer iz sodbe ni razvidno, kaj točno je bilo na TV in Radiu Slovenija v zvezi s sestankom z dne 28.6.1995, objavljeno, ni pa sporno, da je bilo objavljeno. Prvi toženec je namreč sam izpovedal, da je kot delovni predsednik zbora dal izjavo za medije, med njimi tudi RTV Sloveniji, iz sklepov zbora pa je tudi razvidno, da se o sprejetih sklepih obvesti medije. To pomeni, da TV in Radio Slovenija glede zbora z dne 28.6.1995 nista mogla poročati drugega, kot o 12-ih točkah očitkov vodilnim delavcev in o sklepih, ki jih je zbor sprejel zaradi teh očitkov. Naj pritožbeno sodišče izrecno poudari, da se z izpodbijano sodbo tožencema ne očita odgovornost za vsebino pisanja, ampak za raznašanje tega na že opisan način. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga po zapisnikih z dne 7.7.1995 in 27.11.1995, saj so s strani tožene stranke zatrjevane okoliščine, katere bi ta dva zapisnika potrjevala, irelevantnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku. Predmet tega postopka namreč ni stavka, ki se je vršila v mesecu juliju 1995 v Koto p.o. in stavkovne zahteve, ampak na zboru dne 28.6.1995 prebrane žaljive obdolžitve in s tem kršitev osebnostne pravice tožnikov. To enako velja za odklonitev obravnavanega vprašanja o upravičenosti stavke. Kot je že bilo navedeno, se tožencema ne očita kršitev osebnostne pravice tožnikov z razdeljevanjem zapisa očitkov v 12ih točkah (priloga A2 v spisu), ampak s tem, ko je prvi tožnik dal drugemu tožniku ta zapis, da ga prebere zbranim, kar je slednji tudi storil. Zato se sodišče prve stopnje utemeljeno ni izrekalo o izpovedbah prič T., D. in K. oz. je posredno upoštevalo njihove izpovedbe, da zapisa niso prejeli od tožencev. Sklicevanje tožencev, da sta zapis očitkov v 12-ih točkah posredovala zbranim na zahtevo zbora, v posledici česar za svoje ravnanje ne bi odškodninsko odgovarjala, ne vzdrži. Nihče namreč ne more nikogar prisiliti v storitev kaznivega dejanja ali v namerno povzročitev škode in vsakdo takšno zahtevo lahko odkloni. To velja tudi za predsednika zbora in člana delovnega predsedstva. Prvi toženec ne bi smel odrediti drugemu tožencu, da zapis prebere, drugi toženec pa ne bi smel tega prebrati. Ker pa sta to storila, sta osebno odgovorna za povzročeno škodo s tem dejanjem drugim. Sodba sodišča prve stopnje tožencema in ostalim njunim sodelavcem ne odreka svobode pri združevanju v smislu konvencije št. 87 in 98 Mednarodne organizacije dela. Ugotavlja in podaja razloge le o dejstvu, da zbor dne 28.6.1995 ni bil zbor delavcev v smislu organa upravljanja, kot ga predvideva statut in zato ni mogel sprejemati veljavnih upravnih odločitev, ki so v pristojnosti zbora delavcev kot organa upravljanja. Irelevantnega pomena za odločitev o pritožbi in pred tem o tožbenem zahtevku, je okoliščina, ali je drugi tožnik dne 28.6.1995 bil prisoten na zboru oziroma, kdaj je zbor zapustil. Zato se pritožbeno sodišče ne izjavlja o resničnosti ali neresničnosti izpovedbe drugega tožnika, da je bil na zboru prisoten. Sodišče prve stopnje je o spremembi tožbe odločilo že na naroku dne 21.9.1998 (glej zapisnik o glavni obravnavi, l. št. 52), ko spremembe ni dovolilo. V izpodbijani sodbi je podalo le obrazložitev prej navedenega sklepa. Tako je bilo vseskozi nedvoumno, kateri predlogi tožnikov se obravnavajo. Pritožbeno sodišče je zato, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).