Jedro

Konkretne okoliščine obravnavane zadeve pri prvem preskusu po 199. členu ZOR v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZOR ne narekujejo in ne upravičujejo objave celotnih pisnih sodb vseh treh stopenj v medijih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Enak odgovor da tudi drugi navedeni preskus. Objava pisnih sodb sodišč vseh treh stopenj (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila (glede na objektivno pomembnost spora in vsebine sodb) tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni sodbi obveščena. Po presoji revizijskega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR zato narekuje objavo sodbe v časnikih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, le v takem obsegu, da so odločbe vseh treh stopenj povsem individualizirane, da so širši javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je tekel spor in da je širši javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi revizijskega sodišča.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita v odločitvi o obveznosti tožencev, da objavita sodbo, tako da se ta del odločitve v sodbi sodišča prve stopnje (točka 1., druga stran, za besedami: "....objavi na oglasnih deskah v družbi K., d.d., L.....") glasi: Toženca sta dolžna na svoje stroške zahtevati, da se javnost obvesti o tej pravnomočni sodbi:

1. v časniku A. s sklicevanjem na članka o stavki delavcev K. "Delavci K. napovedali stavko" z dne 30.6.1995 in "Smrdelo bo po vsej Sloveniji" z dne 5.7.1995;

2. v časniku B. s sklicevanjem na članek o stavki delavcev K. "Do konca in naprej" z dne 6.7.1995;

3. v časniku C. n. s sklicevanjem na članke o stavki delavcev K. "Direktor mora iti" z dne 2.7.1995, "Trdoživi direktor ostaja" z dne 1.9.1995, "Stavka do konca" z dne 5.7.1995 in "Direktor toži 81 delavcev" z dne 20.9.1995;

4. v časopisu D. s sklicevanjem na članek o stavki delavcev K. "Smrad se širi" z dne 12.7.1995;

5. v časopisu E. s sklicevanjem na članke o stavki delavcev K. "Direktor, ki nič ne ve" z dne 13.7.1995 in "Direktor K. S. nadaljuje igro z delavci" z dne 18.9.1995;

6. v časopisu F. s sklicevanjem na članek o stavki delavcev K. "Smrdi, smrdi" z dne 12.7.1995;

7. v časniku G. s sklicevanjem na članek o stavki delavcev K. "Zahtevajo odstop treh direktorjev" z dne 7.7.1995, v vseh primerih z vsebino: V pravdni zadevi tožnikov M. S. in P. P. iz Ljubljane zoper toženca K. P. iz L. in F. B. iz M. je bilo s pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1928/2000 z dne 14.3.2001, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III P 604/95-52 z dne 31.1.2000 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 404/2001 z dne 27.2.2003, tožencema K. P. in F. B. naloženo, da morata preklicati izjave, ustno dane na račun tožnikov M. S. in P. P. na zboru delavcev Tovarne ... dne 28.6.1995, vsebovane v 12 točkah v pisanju "Nekatere nepravilnosti, zlorabe položaja, nevestno gospodarjenje in kršenje predpisov nekaterih vodilnih delavcev v podjetju K. p.o.", in da se morata tožnikoma zanje opravičiti.

Zahtevek za objavo sodbe v preostalem delu, predvsem tudi za objavo na TV Slovenija in Radiu Slovenija, se zavrne.

II. V preostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta dolžna toženca proti tožnikoma preklicati izjave v pisanju "Nekatere nepravilnosti, zlorabe položaja, nevestno gospodarjenje in kršenje predpisov nekaterih vodilnih delavcev v podjetju K., p.o." v točkah 1 do 12 ter ustno podane na zboru delavcev Tovarne ... dne 28.6.1995, po katerih naj bi bila tožnika odgovorna za: - neizpeljano privatizacijo podjetja, s čimer so hudo oškodovani zaposleni delavci K., medtem ko je njihova usoda neznana; - ustvarjeno izgubo 4.000.000 DEM v letu 1994, ki je uradno ugotovljena, medtem ko je dejanska - prikrita izguba še višja; - neupravičene investicije: B. B., B. Ljubljana v višini prek 1.000.000 DEM in to potem, ko je že bila izdana odločba Agencije za privatizacijo, da je objekt v postopku denacionalizacije in da ni dovoljena nobena investicija; - protipravno odtujitev Počitniškega doma v P., last delavcev, vrednega več milijonov DEM (Poročilo Agencije za p.p.); - nepravilno vodenje kadrovske politike podjetja, s čimer so bili odstranjeni sposobni kadri, novačeni pa lojalni in "zvesti delavci"; - to, da na številne očitke, dokazane z dokumenti in objavljene v javnih medijih nikoli ni bilo odgovora, dokazovanja nasprotnega ali zanikanja, s čimer se krivda in kršitve v celoti priznavajo; - finančno podpiranje raznih društev z izredno visokimi zneski, ki ni bilo upravičeno v času predvolilnih kampanj (cca. 0,1 milijona DEM); - sklepanje škodljivih pogodb z raznimi firmami z izredno veliko materialno in moralno škodo: A. T. K., cca 1 milijon DEM, P. A. V., neupravičeni stroški izobraževanja (Bohinj); - druga oškodovanja in siromašenja podjetja: nakup osebnih in ne gospodarskih - tovornih vozil, izredno visoki stroški njihovega vzdrževanja, kasko zavarovanja osebnih in ne gospodarskih vozil s plačevanjem visokih malusov, kar je posledica razbitja številnih vozil, tudi totalno; - številne zlorabe položaja in prekoračitve pooblastil z izdajo protizakonitih aktov številnim delavcem - preko 30, kateri so bili kasneje s strani DS razveljavljeni in odpravljeni kot protizakoniti. Izdaja protipravnih aktov na škodo delavcev, katere je razveljavilo Delovno in socialno sodišče, Inšpekcija dela itd., nespoštovanja odredb omenjenih institucij, ignoriranje predpisov in pravnih norm, vse na škodo delavcev; - številne nepravilnosti z veliko materialno škodo v T., zgrešene investicije in neodgovoren odnos do zaposlenih; - navedene so le nekatere najbolj očitne zlorabe in nepravilnosti nekaterih delavcev, kar ima za posledico negotov, brezperspektiven položaj trenutno zaposlenih v podjetju; se zanje tožnikoma opravičiti, dopustiti, da se ta pravnomočna sodba objavi na oglasnih deskah v družbi K., d.d. Ljubljana in na svoje stroške zahtevati objavo le-te v časopisih, ki so navedeni v točkah 1 do vključno 7 izreka sodbe (A., B., C., D., E., F. in G.) v zvezi s prispevki v teh časopisih z dne in z naslovi, ki so navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, in na TV Slovenija ter Radiu Slovenija v zvezi s poročanjem o stavki delavcev K. v času od 28.6.1995 dalje do zaključka stavke. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta jih toženca dolžna povrniti tožnikoma v znesku 606.372 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2000 do plačila. S sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ne dovoli spremembo tožbe z dne 24.4.1998. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložila toženca pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev postopka je podana zato, ker v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni naveden temelj za odločitev, da sta toženca dolžna preklicati izjave in dopustiti objavo sodbe. V izreku sodbe tudi ni ugotovitve, da sta za izjave odgovorna toženca. Prvi tožnik je v svojih izjavah v mesecu juliju leta 1995 sam trdil, da bodo morali poiskati akterje državni organi. Sodišče ni upoštevalo izpovedb prič D., T., D. in K., ki so potrdili izjave tožencev, da nista nič trdila, razmnoževala ali razširjala. Na zboru delavcev je bil le en novinar. Kje so drugi novinarji dobili informacije, tožencema ni znano. Zahteva, da toženca prekličeta novinarske članke, je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Toženca sta vložila v sodni spis zapis D. z naslovom "Vprašljive ali zgrešene investicije vodstva K. oziroma gospoda K.", ki ga sodišče sploh ni ocenilo. Izid stavke je bil pozitiven. Prvi tožnik ni utrpel nobenih negativnih posledic, saj je bil v pogajanjih z državo večkrat predstavljen kot uspešen direktor. V svojih izjavah prvi tožnik ni z ničimer bremenil tožencev. Nobeno od sodišč ni navedlo predpisa, ki naj bi bil podlaga za obsodbo tožencev. Tožnika bi lahko zahtevala brezplačno popravo objavljenih informacij. V nekaterih objavljenih člankih ni prav nobenih žaljivih obdolžitev na račun tožnikov. Postopek je trajal dolgo. Razprave so se prelagale, sodni postopek pa se je vodil do tožencev neprijazno in nekorektno. Zaradi zavlačevanja so nastali visoki stroški. V vsej zadevi sta v resnici prizadeta toženca, ki sta bila nepravično obdolževana. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Z vlogo z dne 24.9.2001, ki je prispela na sodišče 4.10.2001, sta toženca revizijo dopolnila.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

a) Glede v reviziji zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka: Toženca nista izrečno navedla, katere določbe ZPP naj bi bile kršene. Vsebinsko pa zatrjujeta, da so določbe ZPP kršene zaradi pomanjkljivega izreka sodbe, nasprotij med izpovedbami prič in razlogi sodbe, neupoštevanja izpovedb nekaterih prič, nenavedbe pravnega temelja za odločitev, napačne ugotovitve o tem, koliko novinarjev je bilo navzočih, ter nasprotij med razlogi sodbe, zaradi česar se sodbe naj ne bi dalo preizkusiti.

Po mnenju revizijskega sodišča ni podana nobena od navedenih kršitev.

Zahteva tožencev, da bi moralo sodišče v izreku ugotoviti pravno podlago za njuno odgovornost, nima podlage v določbah ZPP. S sodbo odloči sodišče o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve (prvi odstavek 310. člena ZPP). Ravno to pa je storilo sodišče v obravnavani zadevi. Pisna sodba, ki jo je sodišče izdelalo, vsebuje vse, kar zahteva 324. člen ZPP (uvod, izrek in obrazložitev). Kot je določeno v tretjem odstavku 324. člena ZPP, obsega izrek sodbe odločitev o tem, kateremu delu in v kakšnem obsegu je bilo odločeno o tožbenem zahtevku. Vse drugo je v skladu z določbo četrtega odstavka istega člena ZPP vsebovano v obrazložitvi sodbe, ki je jasna, razumljiva in prav nikjer sama s seboj v nasprotju (ali celo z izrekom sodbe), kot zmotno trdi revizija. Netočna je tudi revizijska trditev, da v sodnih odločbah ni naveden pravni temelj odločitve. V zadnjem odstavku na deseti strani obrazložitve je sodišče prve stopuje izrečno navedlo, da je "pravna podlaga tožbenega zahtevka v 199. členu Zakona o obligacijskih razmerjih". Prav tako je netočna revizijska trditev, da so ostale izpovedbe nekaterih prič povsem prezrte, saj so prav izpovedbe vseh tistih prič, ki jih omenja revizija, na 16. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje celo povzete, v dokaznem postopku pa ocenjene.

Revizijski očitek, da so ostali neocenjeni nekateri dokazi, ki potrjujejo, da je bila stavka delavcev upravičena, tudi ni utemeljen. Predmet spora v obravnavani zadevi namreč ni bila stavka delavcev K., niti dogodki, ki so bili povezani z njo. Kot je jasno opredeljeno v tožbenem zahtevku, je bil predmet spora le dogodek z dne 28.6.1995, ki se je nanašal na to, da sta toženca na zboru delavcev prisotne seznanila z vsebino pisanja z naslovom "Nekatere nepravilnosti, zlorabe položaja, nevestno gospodarjenje v podjetju K., p.o.".

Revizijska trditev, da je bil ob predstavitvi vsebine pisanja navzoč v resnici le en novinar, pa predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj se z njo izpodbija ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, da je bilo navzočih več novinarjev (v sodbah sodišča druge in prve stopnje sicer ni navedeno, koliko novinarjev je bilo navzočih, vendar pa je govor o navzočih novinarjih in ne novinarju).

Nikjer v sodbah sodišč druge in prve stopnje ni navedeno, da sta toženca sestavila izjavo, jo zapisala, podpisala ali kaj podobnega. Ugotovljeno je celo, da se ne ve, kdo je izjavo sestavil. Očita pa se tožencema, da sta to izjavo posredovala drugim (jo tedaj razširjala). To dejstvo pa je bilo v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno ne le na podlagi dokazne ocene izpovedb v postopku zaslišanih prič, ampak celo na podlagi izpovedb obeh tožencev.

V delu, v katerem revizija zatrjuje, da se tožencema neutemeljeno nalaga preklic novinarskih prispevkov, revizija prezre, kaj je tožencema dejansko naloženo z izrekom sodne odločbe. V njem pa ni prav nobene dolžnosti, da morata preklicati vsebino kateregakoli in v kateremkoli mediju objavljenega prispevka.

Revizijske trditve, ki se nanašajo na kasnejše dogodke povezane s stavko, niso povezane s tožbenim zahtevkom in tedaj s predmetom obravnave v tej pravdni zadevi. Zato revizijsko sodišče na te trditve, ki za odločitev o postavljenem zahtevku niso pravno odločilne, ne odgovarja.

Prav pa ima revizija, da bi lahko tožnika zahtevala tudi objavo odgovora ali popravka objavljenih informacij. Tak zahtevek bi lahko naperila proti medijem, ki so objavili informacije in ne proti tožencema. Vendar pa opustitev tovrstnega pravnega varstva nima za posledico izgube zahtevka za povrnitev negmotne škode na način, ki je določen v 199. členu ZOR.

(Ne)dovolitev spremembe tožbe ne more biti predmet revizijskega postopka, ker odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne, ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Revizija pa je dovoljena le proti sklepom, s katerimi je postopek pravnomočno končan (384. člen ZPP). Iz enakih razlogov v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati pravilnosti odločitve o stroških postopka.

Z vlogo z dne 24.9.2001 je tožena stranka revizijo dopolnila. ZPP določa (367. člen), da se zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko vloži revizija v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodba. Ob upoštevanju te določbe ZPP se je rok za vložitev revizije iztekel konec meseca aprila 2001. Dopolnitve revizije, ki je bila vložena skoraj pol leta po izteku v zakonu določenega roka, revizijsko sodišče zato ni moglo (in smelo) upoštevati.

Iz navedenih razlogov trditve, ki jih je v reviziji postavila tožena stranka, niso utemeljene.

b) Glede uporabe materialnega prava: Po določbi 371. člena ZPP preizkusi sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Prav v okviru uradnega preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je revizija delno utemeljena.

S sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena z izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča, je bilo odločeno, da morata toženca dopustiti, da se sodba v celoti objavi ne le na oglasnih deskah v družbi K., d.d., L. ampak morata na svoje stroške zahtevati tudi objavo celotne sodbe v medijih, ki so navedeni v točkah 1 do 8 izreka sodbe.

Sankcija objave sodbe iz 199. člena ZOR v tej zakonski določbi ni natančneje definirana. Zato je treba v procesnem pravu iskati odgovor na vprašanje, kaj je v 199. členu ZOR mišljeno z izrazom sodba. Kot je bilo že povedano sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavne stvari in stranskih terjatev (310. člen ZPP). To je sodba v ožjem pomenu besede, v strokovnem žargonu "izrek sodbe", kadar se o sodbi govori v kontekstu pismene sodbe. Pismena sodba mora imeti uvod, izrek in obrazložitev (prvi odstavek 324. člena ZPP). Zatorej besedila 199. člena ZOR nikakor ni mogoče razumeti tako, da je s sankcijo objave sodbe nujno mišljena objava (celotne) pismene sodbe.

Po presoji revizijskega sodišča odločitev, da morata toženca zahtevati na svoje stroške "objavo celotne sodbe" ne le na oglasnih deskah K., d.d. Ljubljana, ampak tudi v medijih, ki so navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pomeni zmotno uporabo materialnega prava, ker je to v konkretnem primeru v nasprotju z namenom sankcije objave sodbe iz 199. člena ZOR. Objava sodbe, naložena na podlagi 199. člena ZOR, namreč ne pomeni zgolj objave sodbe sodišča prve stopnje, saj gre za objavo pravnomočne sodbe, ki lahko postane pravnomočna na prvi ali pa šele na drugi stopnji. V drugem primeru seveda vsebina odločitve sodišča druge stopnje (izrek sodbe) ne more biti "nezanimiva" in obrazložitev te sodbe tudi ne "brezpredmetna" za obveščenost javnosti o taki pravnomočni sodbi. Prav za obvestitev javnosti o sporu in o njegovem izidu pa pri sankciji po 199. členu ZOR seveda gre. Kadar pravnomočno sodbo preskusi v revizijskem postopku Vrhovno sodišče, seveda tudi ni mogoče reči, da so vsebina same odločitve Vrhovnega sodišča in razlogi zanjo za javnost nezanimivi. To velja še posebej, kadar po odločanju na vseh treh stopnjah odločitev sodišča prve stopnjje ni ostala povsem nespremenjena. Objava sodb vseh treh stopenj (prvostopenjske, pritožbene in revizijske) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila v takem primeru ne samo v nasprotju z namenom sankcije iz 199. člena ZOR, temveč tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni odločbi obveščena.

Na kratko povzeto: pri odločitvi, kakšno uporabo sankcije objave sodbe iz 199. člena ZOR narekujejo konkretne okoliščine zadeve, mora sodišče opraviti dvojno presojo. Predvsem mora paziti, da (v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR, ki ga je tudi pri sankciji iz 199. člena ZOR treba vzeti v razmislek) ne gre na roko težnjam, ki niso v skladu z namenom odškodninskih sankcij - in ne da tej sankciji penalne funkcije, ki je po našem pravnem redu odškodninske sankcije nimajo. Poleg tega mora upoštevati, da objava sodbe v medijih pomeni obveščanje javnosti o odločitvi v nekem sodnem sporu, zato je treba upoštevati tudi interes javnosti, da je to obvestilo v sorazmerju s pomembnostjo njegove vsebine.

Po presoji revizijskega sodišča konkretne okoliščine obravnavane zadeve (ugotovljena in za revizijsko sodišče obvezna dejanska podlaga izpodbijane sodbe) pri prvem preskusu po 199. členu ZOR v zvezi z drugim odstavkom 200. člena ZOR ne narekujejo in ne upravičujejo objave celotnih pismenih sodb vseh treh stopenj v medijih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje. Enak odgovor da tudi drugi navedeni preskus. Objava pismenih sodb sodišč vseh treh stopenj (prvostopenjskega, pritožbenega in revizijskega) v celoti, torej njihovih popolnih vsebin od uvoda do konca obrazložitve, bi bila (glede na objektivno pomembnost spora in vsebine sodb) tudi v nasprotju z interesom javnosti, da je o taki pravnomočni in dokončni sodbi obveščena. Po presoji revizijskega sodišča pravilna uporaba 199. člena ZOR zato narekuje objavo sodbe v časnikih, ki so navedeni v 1. do vključno 7. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje, le v takem obsegu, da so odločbe vseh treh stopenj povsem individualizirane, da so širši javnosti znane pravdne stranke, med katerimi je tekel spor in da je širši javnosti v celoti sporočena vsebina pravnomočne sodbe, kakršna je obstala po odločitvi revizijskega sodišča. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo reviziji tožencev in glede naložene objave sodbe v medijih (ne pa tudi glede objave na oglasnih deskah v družbi K., d.d.) izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da se glasi, kot je navedeno v izreku pod točko I. s podtočkami.

Ob uporabi že omenjene določbe prvega odstavka 380. člena ZPP, pa je revizijsko sodišče zahtevo za objavo sodbe na TV Slovenija in Radiu Slovenija zavrnilo. Zahtevek tožeče stranke namreč v tem delu ne navaja neposredne zveze s kakšno individualno opredeljeno njuno oddajo. Prav tako ne konkretizira programa - TV Slovenija ima dva, Radio Slovenija tri, vsak izmed teh programov je v enakem položaju kot posamezne edicije iste časopisne hiše (prim. časnika A. in C.). Poleg tega pa je treba po mnenju Vrhovnega sodišča, zaradi posebnosti elektronskih medijev, interes javnosti, da je obveščena, pri objavah sodb tudi strožje presojati. V obravnavanem primeru objektivnega interesa javnosti za tako objavo po radiu in televiziji ni.

Zaradi delne ugoditve reviziji se uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bistveno spremenil. Zato revizijsko sodišče v odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, ni poseglo. Izrek o stroških revizijskega postopka pa je odpadel, saj tožena stranka, ki je v tem postopku delno uspela, povrnitve stroškov ni zahtevala. Tožeča stranka pa v revizijskem postopku stroškov ni imela.