Jedro

Obveščanje o poteku kazenskega postopka zoper tožnika in soobtožene je v obravnavanem primeru utemeljeval in opravičeval javni interes. Ker organi tožene stranke pri obveščanju javnosti niso prestopili meja dopustnih posegov v tožnikove ustavne pravice, njihovo ravnanje ni bilo protipravno. Za morebitne komentarje in prispevke v medijih, ki so jih slednji objavljali glede na dobljene informacije tožene stranke o poteku kazenskega postopka, pa ne more odgovarjati tožena stranka, pač pa mediji sami.

Duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti predstavljajo enotno obliko škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano naložilo toženi stranki v plačilo 60.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 1. 10. 2006 naprej (točka I). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II - za razliko do vtoževane višine 247.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in v celoti za premoženjsko škodo). Pravdne stroške tožene stranke v višini 6.735,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka jo vlaga po pooblaščencu in neposredno po tožniku. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z določitvijo pravične odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode in z ugoditvijo zahtevku za premoženjsko škodo. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nepravilno je odločeno o enotni odškodnini, čeprav je tožnik zahteval in z izvedenci dokazal, da je poleg dnevne odškodnine zaradi neupravičenega pripora utrpel še ostale oblike nepremoženjske škode. Strah mu je zapustil trajne posledice, čeprav jih izvedenec ne priznava. Trajno so zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti, drugačno mnenje izvedenca ni sprejemljivo. Zaradi odmevnosti primera in stigmatizacije je hudo prizadet. Zmanjšane so njegove življenjske aktivnosti - ni sposoben realno razmišljati, doživlja nočne more. Utemeljeno zahteva plačilo odškodnine za vse oblike nematerialne škode. Sodišče je prezrlo dokazano kršenje tožnikovih človekovih pravic. Ni upoštevalo, da ni imel zagotovljenih možnosti normalnega bivanja in izrabe prostega časa ter časa za sprehode. Pri odmeri nepremoženjske škode bi bilo treba upoštevati duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice - zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter zaradi posega v njegovo prostost. Šlo je za odmeven primer v medijih, kjer so ga prikazovali kot kriminalca, očitano mu je bilo zelo hudo in zavržno kaznivo dejanje. Popolnoma je izgubil ugled. Kot takega ga bo javnost videla tudi v bodoče. Odmerjena odškodnina je prenizka. Premoženjsko škodo je dokazal z zaslišanjem prič. O možnosti prodaje stanovanjske hiše bi se lahko sodišče prepričalo s pridobitvijo mnenja izvedenca gradbene stroke. Zaposlitev in plačo pri podjetniku L. je dokazal z izpovedbo te priče. Utemeljeno zahteva 18.000,00 EUR za izgubo bruto plače v času pripora.

4. V laični pritožbi ugovarja ugotovitvam sodišča o zastaranju dela zahtevka. Trdi, da je za neenakopravno obravnavo pri povzročitvi premoženjske škode izvedel šele leta 2009. Do tedaj je bil prepričan, da so vsi organi v priporu delovali zakonito. Šele v postopku v Murski Soboti je zvedel, da so zapori tožili le njega. Ne strinja se z ugotovitvami o (ne)protipravnosti ravnanja državnih organov glede prikrite priče in izjav v smeri kršitve domneve njegove nedolžnosti. Sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja o nehumanem ravnanju s priporniki, pomanjkljivo obrazložitev o kršitvah 213. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pri izvajanju pripora in navaja še dejstva za materialno škodo. Meni, da je izkazal, da je bil materialno oškodovan.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo sodbe v točkah I in III z znižanjem dosojene odškodnine na 40.000,00 EUR in s priznanjem pritožbenih stroškov. Dosojena višina je previsoka v primerjavi s podobnim primerom Koludrović, s katerim je sodišče primerjalo tožnikovo škodo. V revizijskem postopku II Ips 455/2010 je bila primerljiva odškodnina znižana na 40.000,00 EUR. Elementi, ki jih je upoštevalo revizijsko sodišče, so enaki tudi pri tožeči stranki: že pred priporom je bil zaprt, prestajanje zaporne kazni mu ni bilo tuje. Zato je tudi tožnik upravičen kvečjemu do 40.000,00 EUR. Izpodbijana odškodnina je na zgornji meji odškodnin za tovrstne primere. Odstopa od primerljivih zadev II Ips 377/2006 (dosojeno po 24,00 EUR na dan pripora) in VSL II Cp 2242/2006 (dosojeno 14,00 EUR na dan pripora). Ob dejstvu, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja pri izvajanju pripora, sodišče ne bi smelo upoštevati restriktivnega režima pripora kot okoliščino za zvišanje odškodnine.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da jo višje sodišče zavrne.

7. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Ni bilo sporno, da je bil tožnik v kazenskem postopku zaradi suma kaznivega dejanja poskusa umora v sostorilstvu, da je bil zaradi tega v priporu od 16. 9. 2003 do 29. 8. 2005 (714 dni) in da se je kazenski postopek zoper njega končal z oprostilno sodbo (sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 49/2004 z dne 29. 8. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 744/2005 z dne 2. 6. 2006).

10. Tožnik je v tem postopku uveljavljal plačilo nematerialne in materialne škode zaradi neutemeljenega pripora (1. točka prvega odstavka 542. člena ZKP) in zaradi nezakonitega ravnanja organov tožene stranke (26. člen Ustave RS v zvezi s 148. členom Obligacijskega zakonika - OZ).

11. Zahtevek zaradi kršitve osebnostnih pravic je navezoval na trditve o nezakonitem delu organov in kršitvah zakonskih določb v zvezi z izvajanjem pripora. Konkretno trditveno podlago je podal v vlogi z dne 30. 10. 2009 (red. št. 24). Tedaj je konkretizirano postavil tudi odškodninski zahtevek iz tega naslova: zaradi kršitve pravil o dveurnem gibanju na zraku 21.500,00 EUR, zaradi kršitve pravice do pisemske nedotakljivosti 5.000,00 EUR, zaradi kršitve pravice do telefonske komunikacije 15.000,00 EUR in zaradi neenakopravnega obravnavanja tožnika v zvezi s povzročitvijo materialne škode 10.000,00 EUR (skupaj 51.500,00 EUR).

12. Sodišče je ugotovilo, da je bil izpuščen iz pripora 29. 8. 2005. Na podlagi njegovega zaslišanja je ocenilo, da je za zatrjevano neenako obravnavanje pripornikov vedel že v priporu. Po takih ugotovitvah, ki imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je ugodilo ugovoru zastaranja tožene stranke in na podlagi 352. člena OZ v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Odločitev, ki jo izpodbija tožnik v laični pritožbi, je pravilna. Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za povzročitelja škode. Subjektivni rok začne teči, ko za navedeni okoliščini ve oškodovanec. Ne zahteva se dejanska vednost oškodovanca. Zadošča, da ve za oba pogoja oziroma ko bi zanju glede na okoliščine konkretnega primera mogel in moral vedeti. Od njega se pričakuje določena skrbnost. Pritožnik šele v laični pritožbi podaja navedbe, kdaj naj bi izvedel, da so bili drugi priporniki pri storitvi podobnih dejanj, kot so mu bila očitana, blažje obravnavani. Ker ne opraviči, zakaj jih ni podal že na prvi stopnji, gre za nedovoljene in nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa so tudi neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je namreč že z njegovim zaslišanjem, ki ga je pravilno in popolno ocenilo v povezavi z ostalim dokaznim gradivom, prepričalo, da je za neenakopravno obravnavanje vedel že v času pripora (prim. izpovedbo na list. št. 164).

14. Tako se izkaže, da je odločitev o zastaranju sprejeta ob pravilni uporabi 352. člena OZ. Ker je bila tožba vložena po izteku triletnega zastaralnega roka, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen. Odločitev je pojasnjena s pravilnimi in popolnimi razlogi v točki 12 sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema in v njih ne najde smiselno očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Tožbeni zahtevek zaradi zatrjevanega nezakonitega odvzema prostosti in nezakonitega dela organov tožene stranke je sodišče zavrnilo zaradi pomanjkanja elementa protipravnosti. Ugotovilo je namreč, da so državni organi pri izvajanju svojih funkcij v zvezi z izvajanjem pripora oziroma kazenskega postopka ravnali v okviru pooblastil, ki jim jih je dajal ZKP. Pritožnik v laični pritožbi vztraja, da je bilo vodenje postopka protipravno zaradi plačila anonimnih prič in zaradi izjav tožilstva, ki naj bi posegala v domnevo tožnikove nedolžnosti.

16. V zvezi z anonimnimi pričami pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na podatke kazenskega spisa, da so tožnika obremenile še pred prejemom zatrjevanega plačila. Zato zatrjevano plačilo, ki naj bi ga prejele anonimne priče, ne more biti v vzročni zvezi s tožnikovo škodo. Do nje (vodenje kazenskega postopka) bi prišlo ne glede na kasneje dano oziroma prejeto plačilo. Tožbeni zahtevek je zato v tem delu pravilno zavrnjen.

17. Kar zadeva kršenje domneve nedolžnosti, ki jo pritožnik očita tožilstvu, je sodišče prve stopnje v točki 15 sodbe pravilno opozorilo na kolizijo tožnikovih ustavnih pravic s pravico do javnega obveščanja in svobodo izražanja (39. člen Ustave RS). Ni bilo sporno, da je bil kazenski postopek zaradi vrste in načina storitve obravnavanega kaznivega dejanja v javnosti in medijih močno odmeven (naročeni napad več storilcev na življenje novinarja zaradi njegove novinarske dejavnosti). Obveščanje o poteku takega kazenskega postopka zoper tožnika in soobtožene je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru utemeljeval in opravičeval javni interes. Po ugotovitvah sodišča, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje, ker imajo oprlo v pravilno in popolno ocenjenih dokazih, organi tožene stranke pri obveščanju javnosti niso prestopili meja dopustnih posegov v tožnikove ustavne pravice. Zato njihovo ravnanje ni bilo protipravno. Za morebitne komentarje in prispevke v medijih, ki so jih slednji objavljali glede na dobljene informacije tožene stranke o poteku kazenskega postopka, pa ne more odgovarjati tožena stranka, pač pa, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, mediji sami.

18. Pri odločanju o odškodnini za neutemeljeni pripor je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz posebnih določil prvega odstavka 542. člena ZKP. Tožniku je upoštevaje merila iz 179. in 182. člena OZ za vso zatrjevano nepremoženjsko škodo dosodilo enotno odškodnino v višini 60.000,00 EUR. V času odločanja to predstavlja približno 60 povprečnih plač v RS (maj 2013: 997,13 EUR; Ur. l. RS, št. 63/20139).

19. Pritožbeno sodišče navedeno odločitev sprejema kot dejansko in pravno pravilno, čeprav jo izpodbijata obe pravdni stranki.

20. Tožnik kot pritožnik graja odločitev o enotni odškodnini in vztraja pri samostojnih zahtevkih za plačilo odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi posega v tožnikove pravice do časti in dobrega imena ter okrnitve svobode.

21. Po ustaljenih stališčih sodne prakse (pravno mnenje - poročilo VS SRS, št. II/1986, stran 13) pomenijo duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti enotno obliko škode. Zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neupravičene obsodbe oziroma neutemeljeno odvzete prostosti. Prisodi se ena odškodnina. Pri odmeri pa sodišče upošteva vse okoliščine primera (ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, odnos okolja proti njemu po obsodbi oziroma odvzemu prostosti, težo in naravo kaznivega dejanja, čas trajanja odvzema prostosti in vse druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin).

22. Drži pritožbena navedba tožeče stranke, da tako določena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne izključuje drugih škod, ki jih imel oškodovanec v zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in tudi ne premoženjske škode. Vendar je pravilna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da jih v obravnavanem primeru pritožnik ni dokazal. 23. Na podlagi njegovega zaslišanja, medicinske dokumentacije in izvedencev medicinske stroke, postavljenih v pravdi, je ugotovilo, da je v priporu sicer trpel določene telesne bolečine in nevšečnosti zaradi poslabšanja Crohnove bolezni, strah in duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (zaradi omejitev pri gibanju, nezmožnosti opravljanja vsakdanjih opravil, omejenosti pri socialnih stikih s prijatelji, znanci, prikrajšanje pri prostočasnih aktivnosti). Vendar je z izvedencem interne medicine in izvedencem psihiatrične stroke ugotovilo, da nobena od ugotovljenih oblik škod pri njem ni pustila trajnih posledic. Ponovni zagon Crohnove bolezni, do katerega je prišlo pri njem po odpustu iz pripora, ni v vzročni zvezi s priporom. Simptomatika prilagoditvene motnje kot posledica strahu zaradi pripora je izzvenela po letu dni po izpustitvi iz pripora. Trajnega zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti pa izvedenec psihiatrične stroke pri tožniku zaradi pripora ni ugotovil. Nanjo se tožnik na prvi stopnji niti ni skliceval. Pritožbene navedbe v tej smeri pa so prepozne. Tudi te niso opravičene, zato jih ni mogoče več upoštevati. Kot že rečeno, so tudi neutemeljene, saj jih po objektivni plati izvedenec ni potrdil. Njegovemu mnenju pritožnik na prvi stopnji ni ugovarjal. Šele v pritožbi navaja, da se z njim ne strinja. Zgolj z navedbami o svojem subjektivnem prepričanju o prisotnosti trajnih posledic na njegovem zdravstvenem področju oziroma pri zmanjšanju splošnih življenjskih aktivnosti izvedeniških mnenj ne more omajati. Temeljita namreč na osebnem pregledu tožnika ter celoviti preučitvi njegove medicinske dokumentacije. Ob pomanjkanju nasprotnih dokazov je sodišče upravičeno oprlo svojo odločitev na obe mnenji in zahtevke za plačilo odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine kot samostojne oblike škode pravilno zavrnilo.

24. Ugotovljene okoliščine v zvezi z boleznijo, strahom in začasnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti je pravilno upoštevalo in vrednotilo skupaj z ostalimi pravno relevantnimi okoliščinami primera. V zadostni meri so prišle do izraza pri odmeri enotne odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti.

25. Ne drži, da je prezrlo okoliščine pri izvajanju pripora (omejene prostorske pogoje in sodnemu postopku ter hišnemu redu prilagojene možnosti izrabljanja prostega časa in časa za sprehode), kot trdi tožnik. Ugotovljene in obrazložene so v točkah 17 in 19 sodbe. Z zaslišanjem tožnika in prič se je prepričalo, da je bil ugotovljeni priporni režim za tožnika v primerjavi s soobtoženci iz istega procesa strožji zaradi omejenih prostorskih zmožnosti zavoda, v katerih je prestajal pripor. Pravilno jih je torej upoštevalo pri odmeri enotne odškodnine in je nasprotno pritožbeno naziranje tožene stranke zmotno.

26. V zadostni meri je ovrednotilo zatrjevano in ugotovljeno tožnikovo duševno trpljenje zaradi izjemne odmevnosti kazenskega postopka v javnosti (razlogi v točki 15 in 20 sodbe), s tem povezano neogibno stigmatizacijo tožnika kot obtoženca najhujšega kaznivega dejanja zoper življenje in telo (poskus umora v sostorilstvu) in dejstvo, da mu je bila pripisana osrednja vloga med obtoženci (kot organizatorja očitanega kaznivega dejanja), na kar opozarja pritožba tožeče stranke. Vendar jih je na drugi stranki pravilno objektiviziralo. Z zaslišanjem tožnika in izvedencem psihiatrične stroke je namreč ugotovilo, da so bile duševne bolečine zaradi teh okoliščin najhujše med priporom (eno leto intenzivne, preostali čas blage do zmerne), po izpustitvi iz pripora pa so v nekaj mesecih izzvenele. Tudi pri zatrjevani izgubi ugleda v družbi je pravilno opozorilo in upoštevalo, da slednji vendarle ni bil tako visok, kot ocenjuje pritožnik, saj je bil že predkaznovan in je določeno kazen zapora za drugo kaznivo dejanje že prestajal. Pritožbene navedbe tožeče stranke o prenizko odmerjeni odškodnini zaradi navedenih hudih duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice (čast in dobro ime ter zaradi posega v njegovo prostost) so zato neutemeljene.

27. Na drugi strani so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini. Drži, da je bila odškodnina za tožnikovega soobtoženca v istem procesu, s katero je sodišče prve stopnje primerjalo tožnikovo škodo, v revizijskem postopku z odločbo VS RS II Ips 455/2010 znižana na 40.000,00 EUR. Vendar je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na načelo individualizacije, ki v obravnavanem primeru narekuje višjo odškodnino, kot jo je prejel tožnikov soobtoženec. Primerljive so le nekatere okoliščine: trajanje pripora (v tožnikovem primeru 714 dni, v soobtoženčevem 711 dni), teža kaznivega dejanja (poskus umora v sostorilstvu z zagroženo kaznijo 30 let zapora) in dejstvo, da sta bila oba že prej zaprta zaradi drugih kaznivih dejanj. Vendar je že tu med njima razlika: tožnik je bil v nasprotju s soobtožencem, za katerega so kazniva dejanja z elementi nasilja tudi vir preživljanja, prej v zaporu le enkrat). Bistvene so nadaljnje razlike: položaj tožnika v postopku z vsemi posledicami poročanja v javnosti (kot prvoobtoženca in organizatorja kaznivega dejanja), da je bil v priporu le zaradi obravnavanega kaznivega dejanja, soobtoženec pa tudi zaradi drugih kaznivih dejanj in drugih kazenskih postopkov, ki so tekli zoper njega sočasno z obravnavanim, strožji režim v priporu kot pri soobtožencu (omejitve pri gibanju na prostem, pogojevane s prostorsko stisko), zlasti pa poslabšanje njegove bolezni (zagon Crohnove bolezni, za katero se je zdravil že od otroštva, s številnimi nevšečnostmi in zdravljenjem v priporu), ugotovljeni prestani strah ob aretaciji, med priporom in enoletno prilagoditveno motnjo po izpustitvi, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ugotovljene duševne bolečine zaradi posega v njegove osebnostne pravice in zaradi neutemeljeno odvzete prostosti (ugotovitve in razlogi v točki 19 sodbe). Gre za relevantne okoliščine, ki individualizirajo tožnikovo škodo in opravičujejo višjo odškodnino od dosojene tožnikovemu soobtožencu. Pritožba tožene stranke se zato neutemeljeno sklicuje na primer II Ips 455/2010. 28. Drži, da je dosojena odškodnina na zgornji meji odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne primere. Vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča v zadostni meri objektivizirana. Glede na okoliščine primera (medijska odmevnost, delna izguba tožnikovega ugleda v družbi, poslabšanje bolezni v priporu) in upoštevaje sorazmernost glede na trajanje pripora je tožnikov primer primerljiv z dosojenimi odškodninami v zadevah VS RS II Ips 531/2007, II Ips 193/2003, II Ips 279/97, II Ips 500/2005. V navedenih primerih je sodišče dosodilo približno 2 do 2,5 plače za prestani mesec pripora. Toliko je v obravnavanem primeru dosodilo tudi sodišče prve stopnje. Primerjava zgolj višine odškodnin brez upoštevanja konkretnih okoliščin primera, ki ju v pritožbi ponuja tožena stranka, je glede na konkretne specifičnosti obravnavanega primera neustrezna in neprimerna.

29. Odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti je torej po mnenju pritožbenega sodišča odmerjena ob pravilnem upoštevanju obeh meril iz 179. in 182. člena OZ: načela individualizacije in načela objektivizacije. Pritožbi obeh pravdnih strank v smeri nepravilne uporabe materialnega prava sta zato neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo.

30. Odgovoriti je treba še na pritožbo tožeče stranke v zvezi s premoženjsko škodo. V tem delu je sodišče prve stopnje zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožba ne izpodbija odločitve v zvezi s stroški telefona in prehrane. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da sta zahtevka pravilno zavrnjena.

31. Zahtevek za plačilo 112.669,00 EUR iz naslova vlaganj v stanovanjsko hišo je pravilno zavrnjen zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Zahtevek zaradi neuresničene prodaje navedene hiše pa kot nedokazan. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni sodišča, da tožniku s pričami ni uspelo dokazati gotove bodoče škode zaradi nerealizirane prodaje, kot zmotno meni v pritožbi. Razlogom v točki 23 sodbe ni kaj dodati. Pritožnik jih ne more omajati nisi s sklicevanjem na izvedenca gradbene stroke. Prezre namreč, da je ta dokazni predlog umaknil (list. št. 306). Zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati, dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo je ponudil tožnik.

32. Sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka in v okviru trditvene in dokazne podlage strank. Nezatrjevanih dejstev ne sme ugotavljati niti odločati o zahtevkih, ki jih stranke ne postavijo. Tako ni moglo odločati o zahtevku za povrnitev bruto plače za čas pripora v višini 18.000,00 EUR. Na prvi stopnji ga tožnik ni postavil. Prvič ga omenja šele v pritožbi in se pri tem sklicuje na izpovedbo priče L.. V laični pritožbi poleg tega navaja še vrsto novot (da ima elektrotehnično šolo, da je vedno delal, da je bil pred priporom redno zaposlen, da je imel s.p. in si je plačeval davke in prispevke). Vse navedene trditve so nedovoljene in nedopustne pritožbene novote in jih že zaradi tega ni mogoče več upoštevati. Poleg tega so tudi nedoločne oziroma nekonkretizirane. In ker določnega denarnega zahtevka zaradi izgube plače v času trajanja pripora tožnik ni postavil, sodišče prve stopnje o njem pravilno ni odločalo.

33. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo ne očitanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba obe pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

34. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona za obe pritožbi in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP za odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka.