Jedro

Ker je tožniku delovno razmerje pri toženima strankama (tožnik je imel s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank) prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu ZDR-1, in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni upravičen do vrnitve na delo k toženima strankama, saj je sodišče ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka delno spremeni tako, da sta dolžni toženi stranki tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.053,02 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 33,55 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, na podlagi katerega naj bi ga bili dolžni toženi stranki vrniti na delo s prvim dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na delovno mesto, ki ga je zasedal pred odpovedjo, mu od tega dne vpisati delovno dobo in ga prijaviti v socialna zavarovanja (obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti) ter mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, vse v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži plačilo njegovih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje že tretjič odločalo o njegovem tožbenem zahtevku, ki se je nanašal na reintegracijo, in ga zavrnilo, ker tožnik nima pravice do reintegracije zaradi podpisanega sporazuma. Ta sporazum je bil podpisan za tehnično ureditev odpovedi in ga kot takega tožnik tudi razume. Tožnik je tak sporazum podpisal že drugič, prvič je podpisal sporazum ob prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnik tožbo umaknil, ker mu je bilo povedano, da se bo zadeva uredila. V ponovljenem postopku odpovedi je bilo tožniku povedano, da se bo njegovo delovno mesto ukinilo, da mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi in da mora v skladu s pogodbo podpisati sporazum. Ko je tožnik ugotovil, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, je vložil tožbo. Tožniku sta bili dani dve možnosti, ali sporazum ali odpoved, tožnik pa je izbral odpoved zaradi uveljavljanja varstva svojih pravic. Nelogično je, da bi se tožnik strinjal s sporazumno odpovedjo, nato pa kar dvakrat vložil tožbo. Tudi iz navedenega je razvidno, da tudi toženi stranki nista šteli sporazuma v smislu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč kot tehnično izvedbo v smislu odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj drugače ne bi prosili tožnika, da prvo tožbo umakne. A.A., ki je sestavljal ta sporazum, ga ni podpisal, tisti, ki je sporazum podpisal, pa bi moral vedeti, kaj podpisuje. Če podpisnik tega ni vedel, ni moglo priti do soglasja volj. S strani tožnika nikoli ni bilo soglasja volje za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar jasno izhaja tudi iz njegove izpovedbe. V tem delu je izpodbijana sodba tudi sama s seboj v nasprotju oziroma v nasprotju z izpovedbo tožnika. Tožnik ni izpovedal, da je imel na izbiro dve opciji in da je izbral odpoved zaradi uveljavljanja pravice na zavodu, temveč je pojasnil, da je želel še naprej delati pri toženi stranki in da zato ni hotel podpisati sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni nikoli uveljavljal pravic na zavodu in toženih strank ni nikoli prosil ničesar v zvezi s tem. O tem, da tožnik nikoli ni bil prijavljen na zavodu, bi lahko izpovedal tudi B.B., sicer pa to izhaja tudi iz evidence zavoda. Ker nakateri podpisniki sporazuma ne znajo slovensko, ni moglo biti doseženo soglasje volj. Sodišče prve stopnje je celoti verjelo močnejšima strankama, čeprav bi moralo v dvomu odločiti v korist tožnika. Očitno je, da stranke vsebine sporazuma sploh ne poznajo, sporazum je dvoumen, stranke pa ga tudi različno razumejo, kar izhaja tudi izpovedb podpisnikov. Če bi bil res najprej sklenjen sporazum, potem odpoved sploh ne bi bila potrebna. Dejstvo, da je bil sporazum le tehnična izvedba odpovedi, izhaja tudi iz 2. odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi (pravilno: sporazuma), ki določa iztek odpovednega roka in posledično prenehanje pogodbe o zaposlitvi. V 3. členu sta stranki na podlagi datuma vročitve odpovedi ugotovili, kdaj izteče odpovedni rok in ga tudi vpisali v sporazum. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila odpoved nezakonita, tudi datum, zapisan v tem členu ni točen in nima učinka. Ugotovitev izteka odpovednega roka po odpovedi tako ne more biti sklenitev sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker višina odpravnine ni bila določena v odpovedi, sta jo stranki dogovorili v sporazumu, v njem pa sta tudi ugotovili, da ena do druge nimata več nobenih zahtevkov. S tem, ko je tožnik dvakrat vložil tožbo, je pokazal, da se z odpovedjo ni strinjal in da tudi ni sklenil sporazuma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik nikoli ni koristil subvencij ali nadomestila za brezposelnost, zato so drugačne navedbe toženih strank neresnične. Ni bilo volje strank, da pogodba o zaposlitvi preneha sporazumno. Ker pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti (92. člen OZ), tožniku zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma ni bilo treba postaviti, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, kar izhaja tudi iz navedb toženih strank, zato sta toženi stranki institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabili. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je s tožbo uspel, zato bi mu morali toženi stranki povrniti njegove pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagata zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen delno glede odločitve o pravdnih stroških tožnika).

6. Tožnik s pritožbeno navedbo, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev po zaključku pritožbenega sodišča ni podana, saj razlogi izpodbijane sodbe niso med seboj v nasprotju, prav tako pa niso nejasni. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je tožnik izpovedal, da mu je bilo ponujeno ali sporazum o prenehanju delovnega razmerja ali odpoved iz poslovnih razlogov in da se je odločil za odpoved zaradi uveljavljanja pravic na zavodu za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik o zaslišanju tožnika z dne 30. 9. 2014 ugotavlja, da je tožnik izrecno izpovedal (stran 5 zapisnika), da mu je bila dana možnost izbire prenehanja delovnega razmerja ali s sporazumom ali z odpovedjo iz poslovnih razlogov in da se je odločil za to, da se mu da odpoved iz poslovnih razlogov, tako odločitev pa je sprejel izključno zaradi uveljavljanja pravic, čeprav je še naprej želel delati pri toženih strankah. Glede na navedeno ni v pritožbi zatrjevanega nasprotja med tožnikovo izpovedbo in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, kar pomeni, da ni podana niti smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je imel tožnik s toženima strankama sklenjeni individualni pogodbi o zaposlitvi (A1, A2) za delovno mesto direktor izterjave z 20 urnim tedenskim delovnim časom pri vsaki od toženih strank. Toženi stranki sta mu dne 30. 8. 2013 in 11. 9. 2013 (A4, A7) podali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ju je tožnik s tožbo v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal in zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev teh rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vtoževal pa je tudi reintegracijo k toženima strankama, prijavo v socialna zavarovanja in povrnitev pravdnih stroškov. Toženi stranki po pravilno vročeni tožbi odgovora na tožbo nista podali. Sodišče prve stopnje je s sklepom in zamudno sodbo opr. št. I Pd 2816/2013 z dne 17. 12. 2013 zavrglo tožbo v delu, v kateri je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 8. 2013 (zoper ta del odločitve sodišča prve stopnje se tožnik ni pritožil) in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013 nezakonita ter jo razveljavilo (I. točka izreka zamudne sodbe). Toženima strankama je naložilo, da tožnika vrneta na delo na delovno mesto, ki ga je zasedal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu priznata delovno dobo in ga prijavita v socialna zavarovanja (II. točka izreka zamudne sodbe). Zoper zamudno sodbo sta vložili pritožbo toženi stranki, pritožbeno sodišče jima je delno ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 254/2014 z dne 5. 6. 2014 razveljavilo II. točko izreka zamudne sodbe (torej odločitev o reintegraciji tožnika k tožbenima strankama, o priznanju delovne dobe in o prijavi v socialna zavarovanja) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je v preostalem pritožbo toženih strank zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013 nezakonita in da se razveljavi (I. točka izreka izpodbijane zamudne sodbe). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da za izdajo zamudne sodbe v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom za vrnitev na delo k toženima strankama, za priznanje delovne dobe oziroma za prijavo v socialna zavarovanja ni bil izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, medtem ko so bili za izdajo zamudne sodbe v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti in razveljavitvijo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013 izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

8. V nadaljnjem postopku je tožnik tožbo razširil še na ugotovitev neveljavnosti in razveljavitev tretje alineje 1. člena in 7. člena sporazuma z dne 11. 9. 2013 (A8) zaradi napake volje pri sklepanju tega sporazuma. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnika in po vpogledu v listinsko dokumentacijo s sodbo opr. št. I Pd 762/2014 z dne 30. 9. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev tretje alineje 1. člena in 7. člena sporazuma z dne 11. 9. 2013 (1. točka izreka citirane sodbe), za reintegracijo k tožbenima strankama, za vpis delovne dobe in za prijavo v zavarovanja ter za povrnitev pravdnih stroškov (2. točka izreka citirane sodbe). Na tožnikovo pritožbo je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1550/2014 z dne 14. 1. 2015 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na tožnikovo reintegracijo k toženima strankama, na vpis delovne dobe, na prijavo v socialna zavarovanja in glede pravdnih stroškov ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo del prvostopenjske sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev tretje alineje 1. člena in 7. člena sporazuma z dne 11. 9. 2013. V zvezi z odločitvijo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka je soglašalo z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, temelječo na izvedenih dokazih, da tožnik ni bil v opravičljivi zmoti pri podpisovanju sporazuma (sporazuma pred podpisom sploh ni prebral), prav tako pa tega sporazuma ni podpisal zaradi prevare.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo še priči A.A. in C.C. ter zakonita zastopnika toženih strank, prebralo je izpovedbo tožnika z dne 30. 9. 2014 in vse listine v spisu (priloge A in B). Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 11. 9. 2013 (A8), kar predstavlja zakonsko dopusten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji 77. člena oziroma po 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Iz tega razloga je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženima strankama, saj je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženih strankah prenehalo zaradi sklenitve tega sporazuma in ne zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013 (za katero je bilo sicer že z omenjeno zamudno sodbo pravnomočno ugotovljeno, da je bila podana v nasprotju z zakonom). Pri svoji odločitvi se je oprlo na izpovedbe zaslišanih prič, zakonitih zastopnikov toženih strank in tudi tožnika (pri čemer pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno teh izpovedb kot pravilno) ter na vsebino sporazuma z dne 11. 9. 2013. Iz navedenega sporazuma jasno izhaja (tretja alineja 1. člena), da želijo tožnik in toženi stranki s tem sporazumom razveljaviti pogodbi o zaposlitvi in z njim skupno dogovoriti čas in vse posledice razveljavitve pogodb o zaposlitvi. V drugem odstavku 3. člena sporazuma sta se stranki tudi izrecno dogovorili, da se odpovedni rok v skladu s tem sporazumom izteče 11. 10. 2013 in da s tem dnem tožniku preneha delovno razmerje pri toženih strankah. Na podlagi 7. člena sporazuma je postal ta sporazum zavezujoč za stranke z dnem podpisa vseh treh strank. V tem členu je bilo dogovorjeno tudi, da tožnik do toženih strank iz naslova delovnega razmerja in drugih razlogov, ki izhajajo iz zaposlitve pri toženih strankah, nima nobenih materialnih in nematerialnih zahtevkov več, razen tistih, ki so določeni v tem sporazumu. Omenjeni sporazum so podpisali tožnik, takratni generalni direktor prvotožene stranke ter predsednik uprave in član uprave drugotožene stranke.

10. Za razjasnitev vsebine in namena zgoraj navedenih določb sporazuma je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi podpisnike tega sporazuma in pričo A.A., ki je pripravil vso dokumentacijo glede sklenitve tega sporazuma in v zvezi s tem vodil tudi razgovore. Na podlagi izpovedb zaslišanih in na podlagi zgoraj opisane vsebine tretje alineje 1. člena, drugega odstavka 3. člena in 7. člena sporazuma je tudi po zaključku pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil pravna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženih strankah prav ta sporazum in da ta sporazum ni pomenil le tehnične izvedbe odpovedi pogodb o zaposlitvi, kot je to v postopku zatrjeval tožnik. To ugotovitev potrjuje tudi dejstvo, da v sporazumu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013 ni niti omenjena, kot tudi dejstvo, da so se stranke v 4. členu sporazuma dogovorile, da toženi stranki po prekinitvi (torej po prenehanju) pogodbe o zaposlitvi ne bosta uveljavljali konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v 24. členu pogodb o zaposlitvi. Iz prvega odstavka 24. člena pogodb o zaposlitvi (A1, A2) izhaja, da se je tožnik zavezal spoštovati konkurenčno klavzulo tudi v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma med njim in toženima strankama (poleg prenehanja pogodb o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz krivdnega razloga oziroma zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Če bi bila pravna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženih strankah redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot to zatrjuje tožnik), potem bi bila določba v sporazumu, ki bi se nanašala na konkurenčno klavzulo, nepotrebna. Tudi na podlagi tožnikove izpovedbe, v kateri je med drugim pojasnil, da mu je bila dana možnost izbire glede tega, na kakšen način mu bo pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje (ali z odpovedjo ali s sporazumom) in kar so potrdili tudi ostali zaslišani, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta toženi stranki sporazum z dne 11. 9. 2013 pripravili z namenom sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženih strankah. Ker je tožnik ta sporazum podpisal, podpisale pa so ga tudi pristojne osebe s strani toženih strank, je treba ugotoviti, da je bil veljavno sklenjen in da je predstavljal podlago za prenehanje pogodb o zaposlitvi tožnika pri toženih strankah. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek za reintegracijo k tožbenima strankama, za vpis delovne dobe in za prijavo v socialna zavarovanja utemeljeno zavrnilo.

11. Ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je predstavljal sporazum z dne 11. 9. 2013 le tehnično izvedbo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnika, da volja podpisnikov sporazuma s strani toženih strank ni bila prava, ker nekateri podpisniki niso znali slovensko. Iz izpovedb podpisnikov sporazuma na strani toženih strank namreč jasno izhaja, da so bili z vsebino in namenom sklenitve tega sporazuma seznanjeni. Pojasnili so, da so ta sporazum podpisali z namenom, da pride do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženih strankah. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da ni logično, da bi se strinjal s sporazumno odpovedjo in nato vložil tožbo, oziroma da bi dvakrat podpisal sporazum o prenehanju pogodb o zaposlitvi, je treba ugotoviti, da je iz izpovedb priče A.A. in C.C. razvidno, da je prišlo do ponovnega poskusa v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in do ponovne sklenitve sporazuma na željo tožnika, ker je želel ustanoviti oziroma odpreti novo podjetje in (tudi na podlagi redne odpovedi) pridobiti določena sredstva pri pristojnih institucijah. Glede na to, da je bil v sporazumu dogovorjen tudi datum prenehanja delovnega razmerja in ker je bil podlaga za prenehanje delovnega razmerja prav ta sporazum, so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da je člen sporazuma, v katerem je zapisan datum prenehanja delovnega razmerja, brez učinka, ker je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Tožnik se v pritožbi nadalje sklicuje tudi na ničnost tega sporazuma, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča ta sporazum ne nasprotuje niti ustavi niti prisilnim predpisom niti moralnim načelom (člen 86 Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), tako da tudi ta pritožbeni očitek sodišču prve stopnje v zvezi z zatrjevano ničnostjo tega sporazuma ni utemeljen. Pritožbene navedbe tožnika, da sporazuma ob podpisu ni prejel in da mu je bil poslan naknadno, pa predstavljajo neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče nanjo ne odgovarja.

12. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Glede na zgoraj opisane zahtevke, ki jih je tožnik v dosedanjem postopku vtoževal (ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 8. 2013, ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013, reintegracijski zahtevek, zahtevek za vpis delovne dobe ter prijavo v zavarovanja, zahtevek za razveljavitev nekaterih določb sporazuma z dne 11. 9. 2013) in glede na to, da je tožnik v postopku uspel le v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel do 25 %. To pa pomeni, da sta mu dolžni toženi stranki povrniti sorazmerni del njegovih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku glede na vrednost spornega predmeta v višini 27.126,11 EUR, upoštevaje drugi odstavek 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.), od priglašenih stroškov priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 3100 v višini 640,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 591,60 EUR, nagrado za postopek v zvezi s pritožbo po tar. št. 3210 v višini 788,80 EUR, nagrado za narok v ponovljenem postopku po tar. št. 3102 v višini 591,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002), vse povečano za 22 % DDV (tarifna št. 6007) in jih odmerilo na 4.212,10 EUR. Glede na zgoraj ugotovljeni uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu (25 %) sta mu dolžni toženi stranki povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 1.053,02 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Preostalih pravdnih stroškov, ki jih je priglasil tožnik, pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT.

13. Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena le glede odločitve o njegovih pravdnih stroških, ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, sta mu dolžni toženi stranki povrniti tudi del njegovih pritožbenih stroškov. Glede na vrednost spornega predmeta izpodbijane sodbe, o kateri je pritožbeno sodišče odločalo z ozirom na tožnikovo pritožbo (vrednost glavne stvari, vrednost pravdnih stroškov) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik s pritožbo uspel do 3,4 %. Iz tega razloga sta mu dolžni toženi stranki povrniti sorazmeren del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za pritožbo po tar. št. 3102 v višini 788,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6007), vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Preostalih višje priglašenih stroškov pritožbe pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z določbami ZOdvT. Glede na zgoraj ugotovljeni tožnikov pritožbeni uspeh, sta mu dolžni toženi stranki povrniti del njegovih pritožbenih stroškov v višini 33,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo toženih strank ni odločalo, ker niso bili priglašeni.