Jedro

Na podlagi ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz sporazuma z dne 11. 9. 2013 jasno izhaja, da želijo stranke s tem sporazumom razveljaviti pogodbo o zaposlitvi in dogovoriti čas in posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da so se stranke v sporazumu izrecno dogovorile, da odpovedni rok v skladu s tem sporazumom izteče 11. 10. 2013, in da s tem dnem tožniku preneha delovno razmerje pri toženih strankah ter da tudi iz izpovedb ostalih podpisnikov sporazuma z dne 11. 9. 2013 in priče B. B., ki je pripravil sporazum in vso dokumentacijo, izhaja, da je bil namen strank, da tožniku delovno razmerje preneha na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013 (na vse te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013, to je na način, ki je predviden v 81. členu ZDR-1.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženima strankama naloži, da tožnika vrneta na delo s prvim dnem prenehanja pogodbe o zaposlitvi, na delovno mesto, ki ga je zasedal pred odpovedjo, mu od tega dne vpišeta delovno dobo in ga prijavita v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko, invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti) ter da mu povrneta stroške postopka. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi dne 11. 9. 2013 sklenjenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, kar je v skladu s 77. in 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013) eden od načinov prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tožnikove trditve, da sporazum predstavlja le tehnično izvedbo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 9. 2013, za katero je bilo v tem sporu s pravnomočno zamudno sodbo že ugotovljeno, da je nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka delno spremenilo tako, da je toženima strankama naložilo, da tožniku povrneta del stroškov postopka v višini 1.053,02 EUR; v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo „iz vseh razlogov, predvsem pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava“. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bil sporazum ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dne 11. 9. 2013 (v nadaljevanju sporazum z dne 11. 9. 2013) pravna podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženih strankah. Ta sporazum je bil podpisan za tehnično ureditev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je bilo dano na izbiro, ali sporazum ali odpoved in tožnik je izbral odpoved, sporazum z dne 11. 9. 2013 pa je podpisal zaradi razlage tožene stranke, da je to potrebno zaradi ureditve medsebojnih razmerij na podlagi določb obeh individualnih pogodb o zaposlitvi. Sodišče je zaslišalo podpisnike sporazuma z dne 11. 9. 2013, ki so izpovedovali različno, vsi pa tako, da podrobnosti ne poznajo, ker je te urejal vodja kadrovske službe B. B., ki pa ni bil podpisnik sporazuma. Če stranke niso seznanjene s pogodbo oziroma deli te pogodbe, potem ne more priti do soglasja volje. S strani tožnika nikoli ni bilo soglasja za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi, saj se je zavedal, da v takšnem primeru ne bi mogel uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti oziroma sodnega varstva. Izpovedbe prič B. B. in A. A., da naj bi do ponovnega poskusa v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ponovno sklenitvijo sporazuma prišlo na željo tožnika, so prirejene za potrebe tega postopka, razen tega pa toženi stranki nista zmogli dokaznega bremena v zvezi s tem. Če sodišči sprejmeta dejstvo, da naj bi bil najprej sklenjen sporazum in šele nato podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je logično, da je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi odpovedi, saj je v času izdaje odpovedi pogodba o zaposlitvi na podlagi sporazuma še ni prenehala, kar pomeni, da je bila odpoved dana v času trajanja delovnega razmerja. V takšnem primeru bi sporazum izgubil svoj smisel, če ne bi šlo v resnici za tehnično rešitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi v zvezi z odpovedjo iz poslovnih razlogov. V konkretnem primeru je bil institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi zlorabljen in je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma je glede na napake volje ničen sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Nepravilna je odločitev sodišča druge stopnje o stroških postopka. Tožbeni zahtevek se je nanašal na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temu zahtevku je bilo ugodeno, zato bi toženi stranki tožniku morali povrniti vse stroške postopka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je pritožbeno sodišče navedbe o kasnejši vročitvi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi štelo za pritožbeno novoto, čeprav je ta navedba bila dana na zapisnik in jo je tožnik uveljavljal tudi v prejšnji pritožbi.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sodišči sta v tem sporu že trikrat odločali. Najprej je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo I Pd 2816/2013 z dne 17. 12. 2013 ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 9. 2013 ter reintegracijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 254/2014 z dne 5. 6. 2014 razveljavilo odločitev o reintegracijskem zahtevku, potrdilo pa je odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da glede reintegracijskega zahtevka ni bil izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe, saj je tožnik tožbi priložil sporazum z dne 11. 9. 2013, po katerem mu je delovno razmerje prenehalo 11. 10. 2013, zato je bilo podano nasprotje med tem dokazom in dejstvom, na katerega se je opiral reintegracijski del tožbenega zahtevka. V novem postopku je tožnik tožbo razširil še z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti dveh določb sporazuma z dne 11. 9. 2013 in za njuno razveljavitev. Sodišče prve stopnje je sodbo I Pd 762/2014 z dne 30. 9. 2014 zavrnilo tako zahtevek za delno razveljavitev navedenega sporazuma, kot tudi reintegracijski zahtevek. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 1550/2014 z dne 14. 1. 2015 zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločitev o nezakonitosti dela sporazuma z dne 11. 9. 2013, razveljavilo pa je odločitev o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka, z napotilom, da sodišče prve stopnje ugotovi pravo voljo strank pri sklepanju tega sporazuma. V novem postopku sta bili izdani odločbi, ki sta predmet te revizije.

8. Revizijske navedbe, s katerim tožnik izpodbija ugotovitve sodišča o volji strank pri sklepanju sporazuma z dne 11. 9. 2013, pomenijo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V ta sklop sodijo tudi revizijske navedbe o tem, da zakoniti zastopniki toženih strank, ki so ta sporazum podpisali, niso poznali njegove vsebine, da so izpovedovali različno ter da so bile izpovedbe prirejene potrebam postopka.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje naj bi bila podana zaradi stališča, da gre pri pritožbeni navedbi, da tožnik ob podpisu ni prejel sporazuma in da mu je bil poslan naknadno, za neupoštevno pritožbeno novoto. Res je, da je tožnik že v pritožbi zoper sodbo sodišča prave stopnje I Pd 762/2014 dne 30. 9. 2014 navajal, da sporazuma z dne 11. 9. 2013, ob podpisu ni prejel, temveč mu je bil poslan naknadno, tako da niti ne ve, če je podpisani sporazum vseboval sporno določbo. Kljub navedenemu je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da gre za navedbe, ki jih ni možno obravnavati kot pravočasne. Tožnik je namreč v tožbi izrecno navedel, da sta bila nova redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in nov sporazum datirana z dne 11. 9. 2011, ko so mu bili vsi trije dokumenti (1) tudi dejansko izročeni. Tožnik teh navedb do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni spremenil, res pa je zaslišan kot stranka na prvem naroku za glavno obravnavo izpovedal, da je sporazum dobil kasneje, ko ga je podpisala uprava banke oziroma vodstvo leasinga. Izpovedba stranke ne more nadomestiti pravočasnih navedb, zato sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe o naknadni vročitvi podpisanega sporazuma. Namigovanje, da sta toženi stranki morda spremenili prvo stran sporazuma z dne 11. 9. 2013, pa je tožnik prvič uveljavljal šele v pritožbi dne 21. 10. 2014, kar je tudi takrat predstavljalo pritožbeno novoto.

10. Na podlagi ugotovitev sodišča druge stopnje, da iz sporazuma z dne 11. 9. 2013 jasno izhaja, da želijo stranke s tem sporazumom razveljaviti pogodbo o zaposlitvi in dogovoriti čas in posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da so se stranke v sporazumu izrecno dogovorile, da odpovedni rok v skladu s tem sporazumom izteče 11. 10. 2013, in da s tem dnem tožniku preneha delovno razmerje pri toženih strankah ter da tudi iz izpovedb ostalih podpisnikov sporazuma z dne 11. 9. 2013 in priče B. B., ki je pripravil sporazum in vso dokumentacijo, izhaja, da je bil namen strank, da tožniku delovno razmerje preneha na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013 (na vse te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano), je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013, to je na način, ki je predviden v 81. členu ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 81. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom med strankama.

11. Pri razlagi ali sporni sporazum z dne 11. 9. 2013 v resnici pomeni pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ali le tehnično izvedbo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se je sodišče druge stopnje utemeljeno oprlo ne le na izpovedbe prič in strank ter vsebino 1. in 3. člena sporazuma z dne 11. 9. 2013, temveč tudi na okoliščino, da je bilo s sporazumom izrecno dogovorjeno, da delodajalca ne bosta uveljavljala konkurenčne klavzule. Če bi šlo le za sporazum, s katerim se uredijo vprašanja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi pogodbe iz poslovnega razloga, bi bila takšna določba povsem nepotrebna. Spoštovanje konkurenčne klavzule je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno le za primer prenehanja delovnega razmerja na podlagi sporazuma ali pa na podlagi redne odpovedi delavca oziroma redne odpovedi delodajalca iz krivdnega razloga.

12. V tem sporu je bil s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje I Pd 762/2014 z dne 30. 9. 2014 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1550/2014 z dne 14. 1. 2015 pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev neveljavnosti določb 3. alineje prvega člena in 7. člena sporazuma z dne 11. 9. 2011 in za njuno razveljavitev. Zaradi navedenega so neupoštevne revizijske navedbe o napakah volje pri sklepanju tega sporazuma oziroma o njegovi ničnosti.

13. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi reintegracijskega zahtevka, saj tožnikovo delovno razmerje ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bilo sicer ugotovljeno, da je nezakonita, temveč na podlagi sporazuma z dne 11. 9. 2013 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

14. Z revizijo tožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V sladu z 2. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004 s spremembami) je revizija vselej dovoljena v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja. Zoper pravnomočno odločitev o stroških postopka pa je revizija možna, če jo Vrhovno sodišče dopusti, ali pa če je dovoljena na podlagi drugega odstavka 367. člena ZPP. Nobeden od teh pogojev ni izpolnjen, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP revizijo v tem zavrglo kot nedovoljeno.

15. V preostalem je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani.

Op. št. (1): tretji dokument je bilo novo obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi