Jedro

Razpon odškodnin v primeru podobnih nedopustnih ravnanj je med 12 in 80 povprečnih neto plač, pri čemer so bile nižje odškodnine prisojene v primerih, v katerih je šlo za posamezna ravnanja. V primerih, v katerih so se dejanja ponavljala v obdobju več let, so bile odškodnine večinoma višje od 35 povprečnih neto plač, kot je bila prisojena v tej zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku, po katerem je toženec dolžan tožnici plačati 45.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2016 (I. točka izreka), (2) zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (razliko do zahtevanih 50.000 EUR z obrestmi - (II. točka izreka) in (3) odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka (III. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper ugodilni in stroškovni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca in ni bil poučen o možnosti brezplačne pravne pomoči. Kot pravni laik ni mogel uresničevati pravic v postopku, predlagati dokazov, postavljati vprašanj, podajati pripomb itd. V bistveno slabšem položaju je bil tudi zato, ker je bil v času prvega naroka za glavno obravnavo v zavodu za prestajanje zaporne kazni. Poleg tega je sodišče ustavljalo toženca pri postavljanju vprašanj tožnici, tožnici pa pojasnilo, da ji na njegova vprašanja ni treba odgovarjati. Toženčevo nevednost je izkoristilo za čim krajši dokazni postopek. Zaradi nevednosti ni ugovarjal zastaranja. Zahtevek tudi ni konkretiziran z datumi posameznih dogodkov in je zato nedoločen. Sodišče je šlo prek soglasnega predloga strank, da se z obravnavanjem zadeve počaka do zaključka kazenskega postopka VI K 000/2014. Z upoštevanjem dejstva, da je prišlo do penetracije, je preseglo vsebino obtožb v kazenskem postopku, kjer je bilo to nesporno ovrženo. Tožničina izpovedba je bila splošna; pooblaščenec ji je z zaprtimi vprašanji pomagal k odgovorom.

Dokazna ocena je napačna in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v zaslišanju ni potrdila svojih navedb. Iz njene izpovedbe ne izhaja, da bi bil toženec nasilen. Povedala je, da je k tožencu prišla živet prostovoljno in da je v tistem času uspešno opravljala šolanje. Ni izkazano, da bi bila pri njem kadarkoli lačna. Povedala je, da toženec ni govoril kletvic, ni pa pojasnila, kaj in kako naj bi se drl. Niti nasilje niti zdravljenje nista zabeležena v zdravstvenem kartonu. V izpovedbi ni znala potrditi spolnega napada oziroma občevanja. Ni mogoče mimo dejstva, da ima tožnica tri otroke z dvema različnimi moškima in je očitno imela razburljivo partnersko življenje, za kar pa ne more kriviti toženca. O dogodkih se ne zna verodostojno, konsistentno in točno opredeliti, da bi toženec lahko nosil tako hudo posledico. Očitno je šlo za materin pritisk. Njegovo verodostojnost in iskrenost mu je sodišče štelo v škodo. Pojasnil je, da je storil vse, da bi bilo otrokom toplo; imeli so hrano in tudi sladkarije; da se ne spomni, da bi bila žena kdaj sama odsotna in da ni bilo priložnosti, da bi ravnal, kot se mu očita. Potem ko se je z materjo v februarju 2012 odselila, se je po dveh, treh mesecih odselila k partnerju, ki jo je tepel. Vsakič ko ga je zapustila (to se je zgodilo vsaj štirikrat), je prišla k njemu. Plačal ji je šolo. Posttravmatski stresni sindrom je lahko posledica tega nasilja ali materine manipulacije. Ni ga mogoče podrobneje časovno opredeliti. Ni izkazano, zaradi česa se pojavlja okrnitev funkcioniranja. Na partnerskem področju je aktivna. Izvedenec je okrnitev ocenil kot blago. Iz primerjave z drugimi primeri ne izhaja, kako intenzivna je bila prizadetost v primerjanih zadevah. Ker izvedenec dr. A. A. ni znal oceniti vzroka in časovno umestititi posttravmatske stresne motnje in drugih stresorjev, bi moralo sodišče zaslišati vsaj izvedenko B. B. Tožbenih trditev ne podpira noben dokaz razen tožničina neprepričljiva izpovedba. Že sodišče v kazenskem postopku je opozorilo, da mora sodišče oceniti neskladja v tožničini izpovedbi in morebitna neskladja z drugimi dokazi. Isto napako je storilo sodišče v tem postopku. Sodišče je le povzelo izpovedbo in se ni opredelilo do nasprotnih trditev in izpovedbe toženca. Očitki so povsem nekonkretizirani. Iz njih ne izhaja niti eno konkretno opredeljeno dejanje. Opis je že fizikalno gledano (zaradi razlike v višini) milo rečeno vprašljiv in ni niti malo verjeten. Sodišče ni ocenilo časovnega okvira podaje ovadbe zoper njega. Podana je bila neposredno po tožničini seznanitvi s tem, da je osumljena kaznivih dejanj v zvezi s spolno zlorabo mlajšega brata. Razlogi za njeno neresnično izpovedbo v tem postopku so lahko v obrambi pred njenimi lastnimi kaznivimi ravnanji (ki jih je brat natančno opisal in jih je izvedensko mnenje potrdilo), v maščevanju očetu, v izjemno kompleksni družinski situaciji, obremenjeni z napetimi in nerazčiščenimi odnosi, v finančnem okoriščenju na škodo očeta in v strahu pred posledicami krive ovadbe. Ni upoštevana tožničina navedba, da mati ni prepoznala znakov spolne zlorabe, je pa prepoznala, da je nekaj narobe v razmerju med sinom in drugo hčerko. Mati je v kazenskem postopku povedala, da tožnica rada govori in si je že kot otrok izmišljevala oziroma prirejala resnico. Podobno je povedal tudi C. C. Te okoliščine bi moralo sodišče ovrednotiti.

Izvedenski mnenji ne potrjujeta s stopnjo prepričanja, da je bil storilec dejanj toženec. V mnenju izvedenke dr. D. D. je ugotovljeno, da je tožnica že v osnovni šoli opisovala določene znake spolne zlorabe in pri tem obremenjevala šest let starejšega brata. Ne gre spregledati izrazito disfunkcionalnih odnosov v družini in medsebojnih zlorab med otroci. Tožnica se je tudi kot mladoletnica zapletala v nezdrava spolna razmerja s starejšimi moškimi, med drugim z E. E., ki jo je spolno in telesno zlorabljal. Tožnica ni konkretizirano opisala spominov, v katerih naj bi podoživljala stresne dogodke. Splošne in mimo trditvene podlage so ugotovitve, da se je to odražalo v emocionalni otopelosti, odtujenosti drugim, neodzivnosti, anhodonije in izogibanju okoliščinam, ki bi jo lahko spominjale na stresne dogodke.

Višina odškodnine je pretirana. Ni ugotovljeno, za kakšno obdobje je šlo. Vzročna zveza med drugimi toženčevimi ravnanji in škodo ni potrjena z izvedenskim mnenjem. Ni upoštevano, da je toženec skrbel za tožničino izobrazbo. Ni upoštevano nasilje njenega partnerja. V obeh primerjanih zadevah so bile okoliščine jasno ugotovljene, v tem primeru pa ne, niti ni mogoče ugotoviti intenzivnosti bolečin, niti jih ni mogoče časovno umestiti.

Odločitev o pričetku teka zamudnih obresti je napačna, ker 24. 10. 2016 odškodnina še ni bila določena.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je tožnici prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi toženčevih posegov v njeno spolno nedotakljivost (179. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

6. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da pred sodiščem prve stopnje ni bil poučen o možnosti brezplačne pravne pomoči. Iz zapisnika prvega naroka za glavno obravnavo, opravljenega 1. 6. 2021, je razvidno, da je toženec na začetku naroka povedal, da se bo zastopal sam, ter da ga je sodišče pred zaključkom naroka poučilo, da si lahko priskrbi pravno pomoč in da ima tudi možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči. Da zapis ne bi bil resničen, pritožnik ne uveljavlja.

7. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o korektnosti vodenja dokaznega postopka. Očitki so splošni in nekonkretizirani, iz zapisnika pa izhaja le, da sodišče ni dovolilo vprašanj, ki niso bila povezana z zatrjevanimi dejstvi in niso pomembna za odločitev v zadevi.

8. Neutemeljen je očitek o nedoločnosti tožbenega zahtevka (pravilno tožbe). Tožbeni zahtevek je zneskovno opredeljen. Tudi v tožbenih navedbah so bila ravnanja dovolj natančno opredeljena in časovno umeščena, da se je toženec imel možnost braniti. Zahteva po datumski opredelitvi posameznih ravnanj bi bila v okoliščinah obravnavanega primera (ponavljajoča se dejanja v otroštvu in zgodnjem mladostništvu) nesprejemljiva.

9. Pritožbena navedba, da je bila odločitev sprejeta kljub soglasju strank, da se počaka do zaključka kazenskega postopka, ne utemeljuje nobene od bistvenih kršitev določb postopka. Sicer pa sta pravdni stranki na naroku 10. 9. 2018 predlagali, da se počaka do pravnomočnosti kazenske zadeve. Po dodelitvi zadeve novemu sodniku v začetku 2021 je sodnica vpogledala kazenski spis in razpisala narok, toženec pa na naroku ni nasprotoval temu, da se postopek izvede.

10. Očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni.

11. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bil toženec vsaj do 2008 pogosto pod vplivom alkohola, vzkipljiv in zoprn, - da je v družini postavljal stroga in tudi nesmiselna pravila in omejitve ter otroke (v družini jih je bilo pet) za njihove kršitve kaznoval tudi z udarci, - da se je tožnica ob očetovih nasilnih dejanjih počutila prestrašeno, ponižano in osramočeno, - da odnos med očetom in hčerjo ni bil dober, bila je starejša med otroci, nanjo je kvečjemu letelo še več udarcev, vpitja in neprimernih ravnanj, - da je toženec okrog tožničinega sedmega leta starosti pričel z neprimernimi dotiki po njenih intimnih delih, prišlo pa je tudi do spolnega odnosa, - da je z dejanji prenehal, ko je okrog 13. leta starosti dobila menstruacijo, - da je tožnica zaradi teh dejanj v trajanju od nekaj mesecev do nekaj let trpela zaradi posttravmatske stresne motnje, - da se je ta v tem obdobju kazala v povečani anksioznosti, znižanem razpoloženju, podoživljanju stresnih dogodkov, kasneje pa v povečani anksioznosti ob dražljajih iz okolja, ki jo spominjajo na pretekle stresorje, in ob pojavu vsiljenih podob in spominov, - da je podano blago zmanjšanje življenjske aktivnosti glede učenja in uporabe znanj, blaga okrnjenost pri sporazumevanju in pri skrbi zase, zmerna okrnjenost pri splošnih opravilih in zahtevah, pri medosebnih stikih in odnosih, zlasti pri vzpostavljanju in ohranjanju partnerskih odnosov, pri življenju v skupnosti, in da ni pričakovati zmanjšanja ali prenehanja duševnega trpljenja.

12. Ključni dokaz, na katerega je sodišče oprlo ugotovitev o dokazanosti toženčevih nedopustnih ravnanj, je izvedensko mnenje. V izvedenskem mnenju je imelo sodišče dovolj zanesljivo podlago za zaključek, da je bila tožnica v otroštvu dlje časa in večkrat ter na različnih krajih izpostavljena spolnim zlorabam. Izvedenec resda ni mogel potrditi, da je zlorabljajoča ravnanja izvrševal toženec, a je izključil povezavo med drugimi stresnimi dogodki in simptomi posttravmatske stresne motnje. Da so pri tožnici izkazane osebnostne značilnosti oseb, travmatiziranih v otroštvu, izhaja tudi iz dveh izvedenskih mnenj, pridobljenih v kazenskem postopku. Zaslišanja izvedenke, postavljene v kazenskem postopku, toženec v tem postopku ni predlagal. V pritožbi so navedene vse okoliščine iz kazenskega in tega postopka, ki bi lahko vzbudile dvom o tožničini verodostojnosti, a je tožničino skromno izpovedbo treba razumeti ob upoštevanju starosti, v kateri se je to dogajalo, družinske vezi s tožencem in težavnosti razmer v družini, spričo česar je prepričljivo mnenje izvedenk iz kazenskega postopka, da je tožnica reagirala z odmikanjem od travmatičnega dogajanja in potlačitvijo. Toženčevo stališče o izmišljenosti tožničinih navedb in (izključno) drugih vzrokih njenih prikrajšanj v udejstvovanju v življenjskih aktivnostih je glede na prepričljivost izvedenskih ugotovitev tudi po oceni pritožbenega sodišča neizkazano.

13. Neutemeljeni so očitki o zmotnosti ugotovitev glede oblik in intenzivnosti prikrajšanj v življenjski aktivnosti. Ugotovitve, za katere pritožba trdi, da nimajo opore v tožbenih trditvah, so podane v 13. točki obrazložitve, kjer je sodišče povzelo simptome posttravmatske stresne motnje, ne da bi jih povezalo s tožničinim doživljanjem. Dejstva, ki so bila odločilna za ovrednotenje obsega škode, so podana v 16. in 17. točki obrazložitve, pravilnosti teh ugotovitev pa pritožba ne nasprotuje.

14. Neutemeljen je očitek o previsoki odškodnini. Ugotovitve o intenzivnosti prikrajšanj v različnih vidikih tožničinega udejstvovanja v življenju so objektivizirane z izvedenskim mnenjem. Glede morebitnega vpliva drugih dogodkov je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v takem primeru lahko le za solidarno odgovornost več storilcev. Pritožnik ni obrazložil, na kakšen način je njegova zatrjevana skrb za tožničino izobrazbo zmanjšala obseg ugotovljene škode. Toženec utemeljeno uveljavlja, da je bila obtožba v kazenskem postopku spremenjena in ne vključuje več, da je prišlo do penetracije. Ugotovitev v sodbi je drugačna in temelji na izpovedbi tožnice v tem postopku. Četudi do penetracije ni prišlo, to ne jemlje teže zlorabljajočim ravnanjem toženca v večletnem obdobju tožničinega odraščanja in intenzivnosti škodnih posledic.

15. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma niti o ustreznosti prisojene odškodnine v primerjavi z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi v primeru posegov v spolno nedotakljivost otrok in mladostnikov. Sodišče je v 19. točki obrazložitve obravnavano zadevo primerjalo z dvema drugima zadevama; pritožnik drugih primerov ni navedel; razpon odškodnin v primeru podobnih nedopustnih ravnanj je med 12 in 80 povprečnih neto plač, pri čemer so bile nižje odškodnine prisojene v primerih, v katerih je šlo za posamezna ravnanja. V primerih, v katerih so se dejanja ponavljala v obdobju več let, so bile odškodnine večinoma višje od 35 povprečnih neto plač, kot je bila prisojena v tej zadevi.1

16. Neutemeljen je očitek o napačni odločitvi glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo z začetkom ostopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. Sodišče je torej pravilno kot odločilen upoštevalo datum vložitve tožbe.

17. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 839,06 EUR (1.125 tč. za odgovor na pritožbo in 21,25 tč. za materialne stroške ob vrednosti točke 0,60 EUR, 22 % davek na dodano vrednost).

1 Poleg sodbe VS RS II Ips 295/2012, navedene v izpodbijani sodbi, glej še II Ips 106/2004, II Ips 366/2011 in II Ips 64/2014.