Jedro

Z objavo fotografije in posnetka pogovora s pomočjo hišnega nadzornega sistema (brez tožničinega soglasja), ki ni potekal na javnem prostoru, ampak je šlo za zasebni pogovor, ki niti ni prispeval k razpravi v javnem interesu ali k odzivu na tožničine objave, je bilo poseženo v njeno osebnostno pravico.

Četudi bi tožnica uživala kokain v času nosečnosti, to ne daje pravice tožencu, da o slednjem, kot tudi njenem zdravstvenem stanju, ki ga podaja na podlagi lastne ocene, o tem piše na svojem družbenem omrežju brez privolitve tožnice. Pravica do osebnega življenja res ni neomejena, posegi vanjo so lahko dovoljeni v interesu posameznika ali splošne javnosti, česar pa toženec ni izkazal. Splošnega interesa javnosti za seznanitev s to informacijo na svojem odprtem profilu na družbenem omrežju, ni mogoče utemeljevati v primeru, da je za informacijo izvedel kot bivši mož. Takega pisanja pravica do svobode izražanja ne zajema. Ni odločilno, da je tožnica relativno javna oseba. Pravico do zasebnosti imajo tudi te osebe. Zapis o uživanju kokaina in o psihičnem stanju tožnice ne predstavlja odziva toženca na tožničine zapise. S tem ne predstavlja svoje plati zgodbe o razpadu zveze.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke: - zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (III. 3 točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje - zoper sklep o začasni odredbi se zavrže. II. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo tožencu, da odstrani objave na svojem instagram profilu in spletnih straneh, navedene v I/1 in I/2 točki izreka, in tožnici plača odškodnino v znesku 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2020 dalje do plačila (II. točka izreka). V ostalem delu je tožbeni nedenarni zahtevek glede odstranitve posameznih objav na toženčevem instagram profilu in na spletnih straneh (III/1 in III/2 točka izreka) in denarni zahtevek za plačilo odškodnine nad zneskom 2.000 EUR (do 10.000 EUR) s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (točka III/3 izreka). Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločeno, da bo sodišče o njih odločilo s posebnim sklepom (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki, tožnica zoper zavrnilni odškodninski del (to je glede zavrnitve plačila 8.000 EUR odškodnine; točka III/3 izreka) in zoper zavrnitev predloga za začasno odredbo (IV. točka izreka), toženec pa zoper obsodilni in stroškovni del sodbe (I., II. in V. točko izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku na plačilo odškodnine in predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi oziroma da se zavrneta zahtevka še v preostalem delu.

3. Tožnica v pritožbi nasprotuje zavrnitvi predloga za začasno odredbo. Pritožbeno sodišče pritožbenih razlogov ne povzema, ker pritožba zoper sklep ne bo meritorno obravnavana, saj ni izpolnjena posebna pritožbena procesna predpostavka (več v nadaljevanju). Pritožnica meni, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za utrpele duševne bolečine zaradi toženčevega posega v njene osebnostne pravice. Vsak toženčev zapis z zaničljivo in neresnično vsebino, ki tožnico prikazuje v nerealni luči kot negativno osebo brez moralnih vrednot, predstavlja poseg v njene osebnostne pravice. K zapisom je prilagal osebne fotografije; kljub izrecni prepovedi objave fotografij iz njenega profila na družbenem omrežju. Toženec je objavljal zapise, v katerih se je norčeval iz tožnice in njune hčerke. Vsebina teh zapisov je nesramna, žaljiva in neresnična. Z zapisi in objavami fotografij je posegel v osebno integriteto in čast ter dobro ime tožnice in njune hčerke. Sodišče pri odmeri odškodnine ni videlo prave tožničine stiske in njenega duševnega trpljenja. Tožnica kot mati mld. hčerke je upravičena do zaščite hčerkine integritete. Toženec je objavil nizkotne in neprimerne zapise o mld. hčerki. Zapis kukavičji otrok ne daje le negativne predstave o otroku, pač pa negativni prizvok za otrokovo mamo. Prav z neprimernimi zapisi o otroku je toženec posegel tudi v duševno celovitost in pravno zavarovano sfero tožnice. S takšnim zapisom je toženec prizadel osebno integriteto otroka in tožnice. Z vsakim takim zapisom toženec dejansko očita tožnici, da ji je pri skrbi za otroka spodletelo. Tožnica je v svojih dosedanjih navedbah opisala vsebino toženčevih zapisov, ki predstavljajo poseg v njeno integriteto. Sodišče dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo.

4. Zaradi obširnosti toženčeve pritožbe se omenjajo in povzemajo bistvene pritožbene navedbe. Toženec uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka, ker meni, da okrajno sodišče ni stvarno pristojno za obravnavanjem spornega predmeta. Vztraja pri ugovoru prekluzije glede dveh prilog (A 848, A 849), ki jih je tožnica predložila z vlogo z dne 17. 5. 2021. Nasprotuje zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca računalniške stroke v zvezi z dokazovanjem njegove trditve, da je tožnica šele marca 2020 izbrisala svojo spletno stran www.AA.com. Nadalje meni, da pri tehtanju pravic osebnosti in pravice do svobode izražanja mnenja pravila, ki jih je razvila praksa ESČP, niso upoštevana. Zato meni, da je odločitev glede odstranitve izjav, kot izhajajo iz tč. I. izreka sodbe, zmotna, saj z njimi ni prekomerno posegel v osebnostne pravice tožnice. Vztraja, da je tožnica absolutna javna oseba, ki je aktivna na družbenih omrežjih in je javnosti sama razkrivala tudi določene podatke iz svojega zasebnega življenja; zaradi izpostavljanja svojega zasebnega življenja javnosti je dolžna kot absolutna javna oseba trpeti več kritike in večje posege v zasebnost. Pritožnik meni, da njegove objave na instagramu in spletni strani predstavljajo zgolj odziv na tožničine javno objavljene zapise, v katerih je pisala o razhodu s tožencem in rojstvu njunega otroka ter o toženčevem nasilju. Zmotna je ocena sodišča, da se toženec na njene zapise ni odzival. Nasprotuje razlogovanju sodišča v 248-250 tč. izpodbijane sodbe. Izpostavlja toženkina zapisa, ki sta bila povzeta tudi v medijih. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj meni, da se toženec ni odzival na izpostavljene tožničine zapise. Tožnica se je v javnosti izpostavljala kot žrtev nasilja, na kar se je toženec odzval. Zmotna je ocena, da se na objave, ki se nanašajo na objave DNK, ni odzival. Do preostalih tožničinih izjav, s katerimi tožnica javnosti sporoča, da je žrtev nasilja – gre za objave z dne 29. 11. 2929, 25. 11. 2020, 14. 12. 2020 in 18. 12 .2020 – se sodišče ni opredelilo; zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo niti do navedb toženca, da so njegove objave odziv na tožničine objave, ki se nanašajo na nosečnost, njuno hčerko in materinstvo. Tožničine, v pritožbi omenjene objave, so toženca prizadele; hčerke v času objav zelo dolgo ni videl in je zato preko družbenih omrežij, preko katerih je izvedel za rojstvo in spol hčerke, odgovoril na tožničine objave, s katerimi ga tožnica predstavlja v negativni luči in kot nasilneža. Z objavami je zato prikazal le svojo plat zgodbe. Toženčeve objave prispevajo k razpravi v splošnem interesu. Ima pravico predstaviti svojo plat zgodbe in tudi javnost ima pravico, da se seznani z obema stranema zgodbe. Objave predstavljajo njegovo iskreno izpoved, v kateri z javnostjo delil svoja občutja in misli. Toženčeve izjave se ne nanašajo le na razhod pravdnih strank, ampak obravnavajo širšo družbeno temo, ki je v javnem interesu; predvsem vlogo moškega in očeta v primerih razpada zakonske zveze. Sporne toženčeve objave se nanašajo na zapise in fotografije, ki jih je tožnica objavila na svojih družbenih omrežjih. Toženčeve objave so črpane iz tožničinih objav. Ni objavil ničesar iz sfere tožnice, česar ni razkrila že sama. Toženčeve navedbe so resnične; imel je zadostno podlago za zapis, da tožnica uživa droge. Sodišče je le pavšalno zaključilo, da toženec resničnosti zapisanega ni izkazal; ni se opredelilo do njegovih dokazov, s katerimi je izkazoval te navedbe.

Na sedmih straneh toženec z izpostavljanjem posameznih (sklopov) konkretnih objav – v luči pravice do lastne podobe, pravice do časti in dobrega imena, pravice do zasebnosti in duševne celovitosti – pojasnjuje, zakaj meni, da z določenimi objavami ni posegel v tožničine pravice. Sodišču očita zmotno presojo in neustrezno tehtanje tožničinih osebnostnih pravic ter toženčeve pravice do svobode izražanja. Zaradi obsežnosti teh navedb bo sodišče le-te v bistvenem omenilo in nanje odgovorilo v nadaljevanju.

Toženec nasprotuje tudi prisoji denarne odškodnine v višini 2.000 EUR. Glede na temeljni namen odškodninskega prava je treba v primerih posega v osebnostne pravice prisoditi oškodovanki najbolj ustrezno obliko odškodnine; to je nematerialna restitucija v obliki izbrisa objave ali preklica izjave, ne pa hkrati še denarno odškodnino, ki pride v poštev šele, če se škoda z drugimi oblikami ne more odpraviti. Tožnica ne more poleg izbrisa objav terjati še denarno odškodnino. Toženec meni in vztraja, da so tožničine navedbe na naroku 10. 5. 2021 – glede intenzivnosti duševnih bolečin – prepozne; sodišče jih ne bi smelo upoštevati. Odškodnina je prisojena le na podlagi pričevanja tožnice, ki pa ni zanesljivo. Izpoved tožnice, da ni nikoli objavljala o razmerju med pravdnima strankama in o datumu izbrisa svoje spletne strani, potrjuje, da je tudi njena izjava o duševnih bolečinah neverodostojna. Iz njene izpovedi tudi ni mogoče sklepati na obstoj duševnih bolečin, saj je izpovedala, da naj bi bolečine doživljala zaradi slabega odnosa pravdnih strank; ker naj bi toženec znancem in CSD pisal, da tožnica uživa droge. To kaže na to, da tožnica ni doživljala bolečin zaradi spornih objav. Zato ni vzročne zveze med spornimi objavami in zatrjevanimi duševnimi bolečinami. Pomembna okoliščina, ki je sodišče ni upoštevalo, je, da je tožnica tudi sama izpostavljala svojo zasebnost preko družbenih omrežij; to je pomembno pri presoji, ali tožnici – glede na njen status absolutne javne osebe – pripada še denarna odškodnina. Neutemeljeno je prisojena odškodnina, saj v obdobju od oktobra 2019 do marca 2020, v katerem naj bi tožnica trpela najbolj intenzivne duševne bolečine, toženec o tožnici ni ničesar objavil. To izhaja tudi iz pregleda objav, ki so predmet tega spisa. Nenazadnje pa sta zahtevek in posledično izpodbijana sodba glede treh, v pritožbi konkretneje izpostavljenih objav (več v nadaljevanju), nekonkretizirana, nedoločna in nerazumljiva; ni jasno za katero objavo gre, kar predstavlja problem glede izvršljivosti sodbe. Toženec pa izpodbija tudi odločitev sodišča, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom. Glede na določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP bi moralo sodišče odločiti o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu; zgolj sklep o višini bi lahko izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker ni tako odločilo, stroškovni del odločitve vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

5. Toženec vlaga odgovor na tožničino pritožbo. V njem predlaga zavrnitev pritožbe, pri tem pa opozarja na nepravočasnost pritožbe zoper sklep, s katerim je bil predlog za začasno odredbo zavrnjen.

6. Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo sta neutemeljeni, pritožba tožeče stranke zoper sklep o začasni odredbi je prepozna.

7. Nasprotovanje spremembi tožbe in stvarni pristojnosti okrajnega sodišča je bilo pravilno zavrnjeno. Pritožba neuspešno uveljavlja absolutno bistveno kršitev 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka vložila tožbo na odstranitev objav zaradi posega v njene osebnostne in druge pravice, pri čemer je vrednost tega zahtevka ocenila na 5.000 EUR, in iz naslova plačila odškodnine v znesku 10.000 EUR. Naknadno je tožbo z vlogo z dne 30.10.2020 modificirala in kasneje s štirimi vlogami razširila z zahtevki zaradi posega v njene osebnostne pravice ter ocenila, da znaša vrednost vsakega razširjenega zahtevka (oz. spremenjene tožbe v luči 185. člena ZPP) 2.000 EUR. Drži, da znaša skupna vrednost predmeta tožbe, upoštevaje razširitve tožbe (vrednost posameznih zahtevkov: 5.000, 10.000, 2.000, 2.000, 2.000, 2.000) več kot 20.000 EUR. Zmotno pa je pritožbeno stališče, da je zaradi tega seštevka pristojno okrožno sodišče in ne okrajno. Štirim razširitvam (oz. spremembam) tožbe toženec ni nasprotoval; iz njegovih odgovorov nanje je razvidno, da se je – ne da bi pred tem spremembam ugovarjal – spustil v obravnavanje o glavni stvari po vsaki spremembi tožbe. Zato se šteje, da je privolil v spremembo tožbe (drugi odstavek 185. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je s sklepom 19. 3. 2021 dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 11. 11. 2020, 8. 12. 2020, 14. 1. 2021 in 2. 2. 2021, čeprav mu tega glede na ravnanje toženca ne bi bilo treba. Da je temu tako, izhaja iz določbe prvega odstavka 185. člena ZPP, ki govori o sprejetju sklepa o dovolitvi spremembe tožbe le v primeru upiranja spremembi tožbe in iz tretjega odstavka 185. člena ZPP, ki govori o tem, da če pravdno sodišče za spremenjeno tožbo oziroma po spremenjeni tožbi ni (več) stvarno prisojno, pošlje zadevo, potem ko je toženec privolil v spremembo, pristojnemu sodišču. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o stvarni pristojnosti tudi po spremenjeni tožbi. V skladu z določbo prvega odstavka 41. člena ZPP se pristojnost določi v primeru, ko stranka uveljavlja več zahtevkov, ki se nanašajo na isto dejansko in pravno podlago, po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če pa imajo zahtevki različno podlago, pa se pristojnost določi po vrednosti vsakega posameznega zneska (drugi odstavek 41. člen ZPP). Kdaj imajo zahtevki isto ali različno dejansko in/ali pravno podlago, je v sodni praksi razčiščeno v podobnih primerih.1 Pritožbeno sodišče sodi, da v obravnavanem primeru ne gre za istovetnost dejanske in pravne podlage pri uveljavljanih zahtevkih. Na eni strani gre za obravnavanje nedenarnega zahtevka, na drugi strani denarnega zahtevka. Res gre v obeh primerih za zahtevka odškodninske narave, a je ključno, da s tožbo in s razširitvami tožbe uveljavljani zahtevki izvirajo iz daljšega razmerja pravdnih strank in iz različnih historičnih/življenjskih dogodkov ter jih ni mogoče šteti za enega. Različno dejansko podlago ima tudi zahtevek za plačilo odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi kršitev osebnostnih pravic. Ta zahtevek ima pravno podlago v določbi 179. člena ZPP, medtem ko ima nedenarni zahtevek, sicer odškodninske odstranitvene narave2, podlago v določbah 134. člena OZ. Vsak zahtevek po različnih pravnih podlagah (četudi sodijo v okvir neposlovne odškodninske obveznosti) ima ločeno samostojno dejansko podlago, denarni v primerjavi z nedenarnim vsaj v tem, da je dodatna dejanska in pravna podstat v obstoju duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice.

8. Neutemeljen je ugovor prekluzije dokazov, ki jih je tožnica predložila z vlogo z dne 17. 5. 2021; gre za dokaza pod prilogo A 848 in 849. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožnica ponudila izvedbo spornih dokazov z vpogledom v natis (objave „A. zgodba: 9-23.2.2019 ... in objave „6 mesecev“, v vlogah na list. št. 30,117) pred prvim narokom za glavno obravnavo 19. 3. 2021, kar je v skladu z določbo prvega odstavka 386. členom ZPP mogoče šteti za pravočasno. Toženec ni opozoril, da tožnica v okviru množice predloženih listin ni predložila tudi natisov teh dveh objav. A tudi če bi se pritrdilo pritožniku, da je tožnica šele s predložitvijo teh dveh listin, vloženih z vlogo 17. 5. 2021, predlagala izvedbo dokaza, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje o pravilnosti upoštevanja teh listin; ZPP namreč v tretjem odstavku 286. člena3 izrecno omogoča, da stranka tudi po prvem naroku predlaga nove dokaze; ne le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, ampak tudi v primeru, če ne bi zavlekli reševanja spora. Ravno to je ugotovilo sodišče prve stopnje z utemeljitvijo, da je v postopku še po tem izvajalo dokaze (zaslišanje pravdnih strank).

9. Pravilna je bila tudi zavrnitev toženčevega dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca računalniške stroke, s katerim je želel dokazovati trditev, da tožnica ni izbrisala svoje spletne strani www.AA.com pred 1. 7. 2009 (kot je trdila), ampak šele marca 2020 (B65). Trditve o tem, kdaj naj bi bila spletna stran izbrisana, stranki dokazujeta: tožnica, da je bila stran izbrisana pred julijem 2019 (dokaznega bremena ni zmogla, saj je izpovedala, list. št. 365, da ne ve kdaj je bila in katera spletna stran – ali AA.com ali AA.si – je bila vzpostavljena in prekinjena); toženec pa, da je bila izbrisana kasneje. Odločitev sodišča o neizvedbi po tožencu predlaganega dokaza je pravilna, ker gre za nepotreben dokaz; glede na navedbe pravdnih strank (na naroku 19. 3. 2021, list št. 226) je ugotoviti, da tožnica toženčevim trditvam (in dokazu B65), ki bi lahko kazal obstoj strani tudi po 1. 7. 2019, sploh ni konkretizirano ugovarjala; tudi sicer pa gre za nepomembno dejstvo. Kdaj je bila tožničina stran izbrisana, ni pomembna okoliščina za odločanje o vprašanju tožničinega varstva pravice do njenih osebnostnih pravic. Tudi če bi držale trditve toženca o tožničinih negativnih izjavah o njem na njeni spletni strani, le-te ne morejo biti vzrok za kršitev osebnostnih pravic z njegove strani (ne more se toženec sklicevati na pravilo zob za zob, oko za oko oz. vračanje za storjeno krivico). Toženec pa tudi ne pojasni, v čem bi drugačen čas izbrisa spletne strani vplival na pravilnost izpodbijane sodbe. Trditve o tem, da so bili na tožničini spletni strani objavljeni posamezni očitki zoper njega, je toženec dokazoval s svojim zaslišanjem. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da že dejstvo izbrisa spletne strani v marcu 2020 dokazuje, da je tožnica z več zapisi na svoji spletni strani prikazovala toženca v slabi luči in da njegove objave predstavljajo zgolj odziv na njene zapise.

10. Predmet obravnavanega zahtevka je varstvo pred posegi toženca v tožničino osebno sfero. Tožnica se sklicuje na objave, s katerimi je toženec posegel v njeno osebno dostojanstvo in osebnostne pravice, med katere spada tudi pravica do lastne podobe in pravica do dobrega imena in časti. Uveljavlja odstranitveni zahtevek in zahtevek na plačilo pravične odškodnine zaradi takšnih dejanj, spričo katerih je močno duševno trpela. Že sodišče prve stopnje je v tč. 21- 27, 251 in 252 obširno in pravilno pojasnilo pravno podlago zahtevkov, kot tudi vse njune značilnosti in pomembnosti pri presoji utemeljenosti tovrstnih zahtevkov; tudi v čem je poudarek in bistvo takšnih zahtevkov, kjer prihaja do kolizije pravice do svobode izražanja na eni strani in pravice do osebnostnih pravic na drugi strani. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na materialnopravni okvir, ki ga je natančno opredelilo sodišče prve stopnje ter vključuje in upošteva tudi merila, ki jih je na tem področju razvila ne le domača sodna praksa, pač pa tudi praksa ESČP. Na njih po mnenju pritožbenega sodišča tudi temelji presoja sodišča, kateri pravici dati prednost pri posamezni toženčevi objavi na njegovem instagramu in spletni strani. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo in ocenilo status tožnice v javnem prostoru. Upoštevan je v izpodbijani sodbi ugotovljen položaj tožnice (glej tč. 29 izpodbijane sodbe, ki jim toženec ne ugovarja), ki je slovenski javnosti znana kot manekenka, aktivna na družbenih omrežjih, na katerih je že pred razpadom skupnega življenja s tožencem objavljala (tudi skupaj s tožencem) slike in izjave; po razpadu zveze pa nadaljuje z objavljanjem in razkrivanjem (s posameznimi zapisi in fotografijami) dejstev iz svojega zasebnega življenja. Najdejo pa se o njej (občasno aktualni) zapisi tudi v rumenem tisku in tabloidih. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da gre pri tožnici za relativno javno osebo. Funkcija tožničinega udejstvovanja v javnosti ne spada v krog javnih osebnosti absolutnega značaja, ki so kot predstavniki najpomembnejših družbenih funkcij in zato v največji meri od vseh povezani z javnim mnenjem, najbolj lahko podvržene kritiki, oziroma morajo trpeti najširše meje kritike, temveč spada kot javna oseba iz manekenske dejavnosti, v lokalnem in širšem okolju, v drugo kategorijo – relativnih javnih oseb. Tožnica, ki sicer nastopa v javnosti in vzbuja njen interes, ne sodi v tisti krog ljudi, ki opravljajo najpomembnejše (predvsem politične) funkcije in sprejemajo odločitve na državni ravni; ni vplivna v takšnem okolju (politiki, športniki, funkcionarji, id).4 V postopku ni bilo trditev, da bi si tožnica svojo kariero gradila izključno in samo na račun javne podobe. Njena družbena moč je bistveno manjša od moči absolutno javnih oseb ali oseb par excellence; zanimanje javnosti v zvezi z informacijami o ravnanju tožnice kot manekenke je bistveno manjše kot pri absolutnih osebah in zato ima višjo stopnjo pričakovane zasebnosti v primerjavi z absolutnimi osebami.

11. Sodišče prve stopnje je ob tehtanju nasprotnih si pravic pravdnih strank, upoštevaje načelo sorazmernosti in drugih meril, ki jih je izpostavilo in vključilo pri obravnavanju vsakega posameznega zapisa oziroma objave toženca, ob soočenju s konkretnim dejanskim stanom ovrednotilo konkretne okoliščine primera in odločilo o (ne)obstoju kršitve osebnostne pravice. Presojalo je trditve toženca, da je objave na svojih družbenih omrežjih, ki so javno odprte, tako kot tožničine, podal kot odziv na tožničine zapise. O tem se je sodišče prve stopnje v dovolj prepričalo in prepričljivo izreklo v tč. 248-250 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da toženčeve objave, za katere je ugotovilo, da kršijo osebnostne pravice tožnice, ne predstavljajo odziva na objave tožnice. Ko je bil toženec zaslišan, je kot sporna izpostavil v 248. točki sodbe povzeta tožničina zapisa (prilogi A 123, A 124). Po presoji sodišča prve stopnje, glede na njuno vsebino, ni mogoče šteti, da je z objavami, ki so ugotovljene kot kršitev tožničinih pravic, odgovarjal na objavi tožnice v navedenih prilogah. Ni bilo sporno, da je tožnica konec leta 2019 objavila zapisa, kot sta podana v objavah A 123 in 124 in so ju povzeli tudi rumeni mediji, kar ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na celotno vsebino tožničinih objav iz njih ne izhaja, da bi tožnica toženca prikazovala v izrazito negativni konotaciji ali kot nasilneža, ki jo je vrgel na cesto. Iz celote obeh zapisov, v katerih toženec ni niti poimensko naveden, ne izhaja kaj takega. Besedne zveze „turbulentno leto“ in „da se je v zadnjem letu marsikdo izkazal za umazanega, zlonamernega in škodljivega“, ne vodijo v želeni zaključek. Ne glede na tožničine predhodne objave o poroki, nosečnosti in razpadu zveze s tožencem, ni prepričljive podlage za sklepanje, da je toženec z ugotovljenimi protipravnimi posegi (objavami) odgovarjal na objavi tožnice. Ne gre prezreti, da se v drugi objavi zapis v nadaljevanju nanaša izrecno na novinarje, ki objavljajo članke o tožnici in se ni nihče vprašal, kaj je zares v ozadju. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazloženo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da se toženec svojimi spornimi in protipravnimi objavami ni odzval na tožničine zapise. Očitek bistvene kršitve določb postopka zato ni utemeljen. Tudi objave z nasveti za žrtve nasilja v družini, v katerih je tožnica objavljala svoje misli in občutenja, tako kot toženec v objavah v okviru društva očetov, tožnica ni z ničemer prikazovala toženca kot nasilneža. Izpostavljene protipravno ugotovljene toženčeve objave ne utrjujejo utemeljenosti odziva/odgovora, kot meni pritožba. Tudi zapisi DNK, ki jih je objavljala tožnica, se ne nanašajo na toženca. Zato so njegove protipravne objave, kot reakcija na te tožničine objave, brez tehtne povezave. Toženec ima pravico, da se odzove oziroma odgovori na posamezne zapise, a ne s kršitvijo osebnostnih pravic. Z objavami, s katerimi je toženec posegel v tožničine osebnostne pravice, je pravilno ugotovljeno, kateri pravici dati prednost; odzivi glede na vsebino, ki jo je sodišče prve stopnje pri teh objavah natančno presojalo in v tej zvezi tehtalo, ne predstavljajo odgovora na omenjeni objavi. Drži, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo še do tožničinih objav z dne 29. 11. 2020 (priloga B64), 25. 11. 2020 (priloga B36) ter 14. 12. in 18. 12. 2020 (priloga B54), vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženčeve objave, za katere je sodišče ugotovilo protipraven poseg v tožničine pravice, niso v povezavi z vsebino teh zapisov tožnice; v njih niso zapisane nobene podrobnosti, ki bi se tikale toženca, ampak zadevajo splošno temo o odnosih med partnerji in sprejemanju odločitev za odhod iz zveze. Za komentarje tretjih pa tožnica ni odgovorna. Da je tako, potrjuje ravno pritožbeno izpostavljanje posameznih objav, ki obravnavajo povsem drugo področje (npr. objava fotografij, očitek uživanja drog, omenjanje tožničinega premoženjskega statusa, id). Toženec pa tudi sicer konkretizirano ne pojasni, kateri njegov zapis (ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo kot poseg v tožničino osebnostno pravico) naj bi bil odziv na posamezno objavo tožnice. Glede na ugotovljeno, tožnici ni mogoče očitati, da bi s svojimi izpostavljenimi objavami prispevala k nastanku škode (171. člena OZ), torej k kršitvam njenih osebnostnih pravic.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nekonkretno ponavljanje, da so toženčeve objave, s katerimi se je zgolj odzval na očitke tožnice, prispevale k razpravi v splošnem interesu. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje sporne objave – tiste, ki predstavljajo kršitev tožničinih osebnostnih pravic, presojalo tudi v luči vprašanja razprave v splošnem interesu. Pri posamezni objavi je ocenjevalo, ali je ta podan ali ne oziroma ali je izkazan ali ne. Glede zapisov toženca oziroma njegovih objav, ki se nanašajo na širšo družbeno temo in ne posegajo v tožničine pravice, je ugotovilo, da toženec z uresničitvijo pravice do svobode izražanja ni posegel v osebnostne pravice tožnice. Glede na jasne in obrazložene razloge izpodbijane sodbe, ki vodijo v zaključek o protipravnem posegu v tožničine pravice, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ocenjuje, da določene toženčeve objave, v sklopu katerih se je skliceval na javni interes, ne segajo na področje razprave o družbenih problemih oziroma za njih ni interesa za splošno javnost. 13. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je posamezna toženčeva objava pomenila protipravno kršitev tožničinih osebnostnih pravic, upoštevalo, da je tožnica posamezna dejstva iz zasebnega življenja objavljala na svojih družbenih omrežjih tudi po razpadu zakonske zveze s tožencem. Vendar zgolj to dejstvo ne pomeni, da se lahko toženec odziva na takšne objave s kršitvami osebnostih pravic objavitelja. Določene trditve o dejstvih so tudi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Trditve o tožničinem uživanju drog tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile potrjene. Listini (prilogi A 71 in 225) nista primerni dokazili zaradi slabe vidljivosti. A tudi v primeru, da bi tožnica v času nosečnosti uživala kokain, se je strinjati z argumentacijo sodišča prve stopnje, da to ne daje tožencu pravice, da o slednjem piše na družbenem omrežju brez privolitve tožnice; ob tem, da ne gre za pravico javnosti do obveščenosti o zadevi, ki se tiče zasebnega življenja tožnice. S tem, ko je tožnica na svojem instagramu ali spletni strani objavila zapise o nosečnosti, rojstvu otroka, razpadu zakonske zveze s tožencem, da se je noseča vrnila k staršem, ni privolila v objavljanje tudi drugih (občutljivih) zadev, ki sodijo v njeno zasebno življenje/sfero, glede katerih tudi ni podan oz. izkazan interes splošne javnosti po takšni objavi.

14. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je objavil tožničine fotografije, posegel v njeno pravico do lastne podobe, ki v okviru varstva avtorskih pravic sodi med osebnostne pravice. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje (glej obrazložitve glede A 22, A25, 48, 201, 203, 226, 229, 235, 236; v 40. točki izpodbijane sodbe in drugih v zvezi s tem) in jih šteje za pravilne. Pravica do lastne podobe res ni absolutna pravica, in ji takega značaja tudi ni dalo sodišče prve stopnje. Drži, da je tožnica imela fotografije objavljene na svojem odprtem profilu na družbenem omrežju, in da gre pri toženčevem ravnanju za poobjavo slik. Ni pa se strinjati s pritožbo, da je z objavo svojih slik na svojem profilu pristala, da jo uporabljajo in poobjavljajo še tretji. Res se je lahko zavedala možnosti, da bi tretji povzel njene fotografije (ki so iz osebne zbirke; da bi bile iz sponzorskih objav, toženec ni trdil) in jih priobčeval novi javnosti na drugih straneh, a s tem, ob tem, da ni bilo tožničinega dovoljenja za kaj takšnega, še več, izrecno je zapisala pod slikami, da uporaba njenih slik ni dovoljena brez dovoljenja, in da je v takšnem primeru ta kazniva, tožnica ni pristala na uporabo njenih fotografij s strani tretjih na drugih omrežjih; skratka tožencu ni bila dana neomejena pravica, da poobjavlja tožničine slike, in še to v posameznih primerih s pripisi k fotografijam. Tožnica ima pravico kot posameznik odločati o tem, ali se lahko njene fotografije iz zasebnega življenja objavijo ali ne. Z objavo le-teh proti njeni volji, ob izrecnem opozorilu, je bila kršena pravica tožnice do lastne podobe. Pritožbeno sklicevanje na obrazložitev sklepa v zadevi IV N 1525/2019, ki je tekel med pravdnima strankama na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), ne more pripeljati do drugačne odločitve.

15. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s prepričljivimi in pravno utemeljenimi razlogi sodišča prve stopnje, da je toženec z objavljenimi zapisi o tožnici (priloga A22, 25, 48, 53, 72, 201, 208, 2013, 849, 216, 223, 224, 236, 234 in 251) posegel v njene osebnostne pravice. Toženec z golim zatrjevanjem, da ne gre za objektivno žaljive zapise, ne more uspeti. Tudi ne drži, da gre za odraz njegovih občutij, kot reakcijo na že zgoraj omenjene zapise. Kot je razvidno iz obrazložitev sodišča prve stopnje pri vsaki omenjeni objavi, je pojasnjeno, zakaj daje pri posamezni objavi prednost varstvu tožničine osebnostne pravice pred toženčevo pravico svobode izražanja. V pravilnost razlogovanja pritožbeno sodišče nima pomislekov. Glede objav A 48, 72, 236 in 234 se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišče prve stopnje (v tč. 79-81, 118-119, 239-240, 234-237), da je toženec z zapisi o tožnici, v katerih ji pripisuje uživanje droge in njeno odvisnost, tudi z zaničljivim podajanjem o tem, posegel v njeno pravico do zasebnosti. Enako velja tudi glede podajanja ocene tožničinega psihičnega stanja. Pisanje o tožničinem uživanju in težavah z drogo, ki jih toženec ni uspel dokazati (ni izkazal resničnosti dejstva o tem, saj sta listini (A225, A71) zaradi slabe vidljivosti neprimerni in tako ne potrjujeta zapisanega, ne more predstavljati utemeljenega posega v tožničino zasebnost. Četudi bi tožnica uživala kokain v času nosečnosti, to ne daje pravice tožencu, da o slednjem, kot tudi njenem zdravstvenem stanju, ki ga podaja na podlagi lastne ocene, o tem piše na svojem družbenem omrežju brez privolitve tožnice. Pravica do osebnega življenja res ni neomejena, posegi vanjo so lahko dovoljeni v interesu posameznika ali splošne javnosti, česar pa toženec ni izkazal. Splošnega interesa javnosti za seznanitev s to informacijo na svojem odprtem profilu na družbenem omrežju, ni mogoče utemeljevati v primeru, da je za informacijo izvedel kot bivši mož. Takega pisanja pravica do svobode izražanja ne zajema. Ni odločilno, da je tožnica relativno javna oseba. Pravico do zasebnosti imajo tudi te osebe. Zapisi o uživanju kokaina in o psihičnem stanju tožnice ne predstavlja odziva toženca na tožničine zapise. S tem ne predstavlja svoje plati zgodbe o razpadu zveze.

16. Tudi zapisa (A22 in A25) ob tožničinih fotografijah, ki jih je toženec priobčil iz tožničinega profila na svojega, so po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju s pravico do svobode izražanja. Nobenega dvoma ni, da se lahko toženec odzove na tožničin odhod v času nosečnosti in onemogočanje stikov s hčerko, a na drugačen, nežaljiv način, v katerem ne bi izpostavljal tožnice na izrazito negativen način ali z zaničevanjem in poniževanjem. Strinjati se je tudi s presojo sodišča prve stopnje (v tč. 208-213) glede določenih zapisov v objavah A 223 in 224, s katerimi je toženec presegel meje dopustnega izražanja, saj v njem toženec preide na raven osebnega napada na tožnico, z zaničevanjem in sramotitvijo. Ne gre za zapis občutkov glede obnašanja tožnice. Tudi posamezni zapisi toženca v objavah A 201, A 208, ki jih mora toženec odstraniti, ne predstavljajo odziva na to, da toženec ni videl hčerke več kot leto dni. Zapisi ne predstavljajo svojega videnja na način, ki ga varuje pravica svobode izražanja, saj pri uporabi besed toženec tožnico zaničuje in objektivno žali. Svojega ravnanja toženec ne more opravičevati s tem, da je tožnica preprečevala stike z njunim otrokom. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v oceno sodišča prve stopnje glede objavljenih zapisov ali pripisov oziroma določenega sklopa besed, ki se nanašajo na premoženjski status tožnice oziroma njeno brezposelnost in prejemanje socialnih transferjev (A35, 216, 251, 224), da je z njimi posegel v tožničine pravice duševne celovitosti, zasebnosti. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge v tč. 56-58, 196, 247, 213 izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je podana pravilna ocena sodišča, da je šlo pri teh zapisih glede na obravnavani del teksta za diskreditacijo in ponižanje tožnice, kar ni v interesu splošne javnosti, temveč za težnjo po radovednosti, ki jo prinaša ta novica. Da bi bil zapis o zlorabi socialnih transferjev resničen, toženec ni konkretizirano zatrjeval niti dokazal. Toženec v pritožbi niti ne pojasni, kateri konkretni dokazi naj bi dokazovali njegovo utemeljeno prepričanje v zapisano. Javno izpostavljanje o tem pomeni poseg v osebnostno pravico, saj to ni bilo v interesu javnosti. Zapisi, s katerimi tožnico, glede na njeno premoženjsko stanje, diskvalificira in zbuja njeno manjvrednost, ne uživajo varstva pravice do svobode izražanja, zlasti ko jih ni mogoče oceniti kot odziv na tožničine izjave na listinah A 123, 124 in tiste, ki jih v pritožbi dodatno izpostavlja (priloge B54, 64B 36). Z zapisi toženec ne predstavlja svoje (katere) resnice, pač pa gre za diskvalifikacijo tožnice na podlagi njenega premoženjska stanja in prejemkov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje bi moral toženec, če je dvomil v upravičenost tožnice do prejemanja določenih transferjev ali pomoči, sprožiti ustrezne postopke.

17. Tudi pritožnikovo izpostavljanje objav z dne 5. 12. 2020 (priloga A213), ne more uspešno izpodbiti prepričljive argumentacije sodišča prve stopnje (v tč. 191), ki vodijo v pravilnost ocene, da tožnica z v izpodbijani sodbi izpostavljenimi besednimi zvezami ni presegla praga dovoljenega izražanja. Zapis @AA res tožnica uporablja kot uporabniško ime, pod katerim ima odprt svoj profil, vendar pa je sodišče prve stopnje v okviru celovitega zapisa, v katerem je uporabljena tudi takšna besedna zveza, pravilno presodilo, da toženec s takšnim zapisom tožnico sramoti kot osebo. Tudi pritožbeno izpostavljanje uporabljanega izraza „starleta“ je izvzeto iz konteksta celotne vsebine izjave. Toženec je z zapisom, da je tožnica narcisoidna starleta presegel prag izražanja, saj je razvidno, da so bile besede namenjene poniževanju tožnice kot matere, takšni zapisi pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne uživajo varstva pravice do svobodnega izražanja. Pritožbeno zavzemanje o pozitivnem pomenu besede starleta, zato ne more pripeljati do drugačne odločitve.

18. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost presoje toženčevih objav na svojem profilu v prilogi A 212, 215, 217 in 251. Gre za razloge v tč. 189-190, 193-194, 187-198, 247 izpodbijane sodbe. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se te objave nanašajo na tožnico. Stil oziroma oblika komunikacije se vedno obravnava skupaj z vsebino izjave, ki je ključna pri presoji, kateri pravici je nuditi varstvo. Zato pritožbeno sklicevanje le na slog pisanja v lirični obliki, torej na umetniško izražanje, ne ovrže prepričljivega razlogovanja sodišča prve stopnje, da vsebina konkretnih v teh objavah podanih zapisov o tožnici, ne glede na stil pisanja, tudi v očeh povprečnega bralca, predstavlja prekomeren poseg v tožničino pravico časti. Povzetih delov obravnavanih zapisov glede na vsebino in uporabo izrazov in posredovanega sporočila, ne gre razumeti in razlagati na način, da bi toženka v tem zapisu izražala občutja in bolečino, ker ni videla svoje hčerke, temveč je zapis, čeprav je napisan v verzih, namenjen izključno ponižanju, sramotenju in diskreditaciji tožnice. Sodišče pri ugotavljanju pomena posameznih izrazov v okviru stila izražanja v toženčevih objavah (tudi tisti, ki jo izpostavlja pritožba - priloga A237-244) ni v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče vse objave toženca, ki so podane v lirični obliki, ocenjevalo in interpretiralo v kontekstu vsebine zapisa in jih tako ni obravnavalo v dobesednem pomenu. Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podan.

19. Pritožbeno sodišče je glede zapisov toženca, ki tožnico obravnava in obtožuje uživanja kokaina (zapisi pod prilogami A 48, A71, 73, ,189, 209, 234, 235 in 236), prepričljivo pojasnilo v tč. 79, 115-117, 162, 183, 234-237, 238, 240 izpodbijane sodbe, katere dele zapisov/objav in zakaj ocenjuje, da je toženec posegel v osebnostne pravice tožnice. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih šteje kot pravilne. Drži, da je tožnica posamezne dele svoje zasebnosti izpostavila javnosti, vendar pa s tem ni neomejeno izstopila iz nje na vseh področjih. Ni dvoma, da se lahko toženec odzove na objave tožnice, a ne s kršitvijo njenih osebnostnih pravic, še posebej ne, ko se njene objave ne nanašajo neposredno na toženca. Tudi posamezne zapise v objavah na prilogah A 72, 221, in 234 je pravilno ocenilo; da je v teh objavah toženec s posameznimi, v izpodbijani sodbi ugotovljenimi zapisi, glede na kontekst celotne objave, presegel prag dovoljenega izražanja do tožnice. V dejansko in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, ki zajema že odgovor na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče nima pomislekov.

20. Neutemeljeno se pritožnik upira tudi odstranitvi tožničinih osebnih sporočil tožencu na listinah A 38 in 56, ki ju v pritožbi izpostavlja. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje v tč. 60-62, da je z njimi posegel v tožničino pravico do pisemske tajnosti. Res je, da ta pravica ni absolutna, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na vsebino zapisov zasebne narave, ki ni namenjeno javnosti, pravilno dalo prednost pravici do tajnosti podatkov pred toženčevo pravico svobodnega izražanja. Kar zadeva druge objave (A 74, 80 in 89), pritožba konkretno ne izpodbija odločitve, pritožbeno sodišče pa ne dvomi v pravilnost presoje, da je toženec z objavo pogovora tožnice z možem in pogovora tožnice z bivšo toženčevo ženo (ko niti ni znano, kako ju je pridobil), ki nista prispevala k nobeni razpravi in ni v splošnem interesu, nedvomno posegel v komunikacijsko zasebnost tožnice (argumentacija izpodbijane sodbe v tč. 120-125, 149).

21. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je – z objavami na listinah A 39, 82, 60 in z objavljeno fotografijo tožničine garderobne sobe, z zapisom pogovora pravdnih strank in tožničinih staršev (str. 5/11 A 65) – toženec presegel dopustno mejo svobode izražanja in prekomerno posegel v tožničino zasebnost. V pravilnost argumentacije (tč. 63-66, 136-139, 98-99, 105-106 izpodbijane sodbe), ki utemeljuje takšno presojo, sodišče prve stopnje nima pomislekov. Ne drži, da je z gornjimi objavami objavil, kar je objavila že tožnica. Tožnica je izpostavila selitev od toženca k staršem, nosečnost in rojstvo hčerke ter fotografije na sprehodu z njo; sporne objave, v ugotovljenem obsegu in vsebini, ne predstavljajo odziva na to. Gre za obširne zapise toženca o dogodkih (ki se niso javno odigrali) in dejstvih iz njenega zasebnega (intimnega) in družinskega življenja (o katerem je bilo znano najbolj tožencu, in sicer o tem kje se giba, kaj počne, kako nekaj počne,...), o katerih ni objavljala. Z objavo fotografije in posnetka pogovora s pomočjo hišnega nadzornega sistema (brez tožničinega soglasja), ki ni potekal na javnem prostoru, ampak je šlo za zasebni pogovor, ki niti ni prispeval k razpravi v javnem interesu ali k odzivu na tožničine objave, je bilo poseženo v njeno osebnostno pravico.

22. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je pri treh5 spornih objavah, ki jih mora toženec izbrisati iz svojega instagrama in spletne strani, izrek odločitve nerazumljiv, nedoločen in neizvršljiv. Ne gre za nepopolno identificirano objavo. Določljivost objav, ki jih mora toženec izbrisati, je dovolj natančna; objave so z zapisom dovolj opredeljene. Ve se, kaj je predmet zahtevka oziroma toženčeve obveznosti. Jasno je, da gre za objave v delih, ki se nanašajo na tožnico in prestavljajo poseg v njeno osebnostno pravico. Okoliščina, da toženčev profil Instagram, pri objavi v t. im. funkciji „stories“, v pododdelku „highligts“ vsebuje tudi druge objave z dne 5. 12. 2020, ki niso predmet postopka, ne vodi v želeni učinek. Pododdelek je v izreku sodbe dodatno konkretiziran s številko. Ker se tudi ve, kaj je predmet odstranitve objav (to so tiste, ki se vsebinsko obravnavajo v tem postopku in se nanašajo na tožnico), je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je izrek sodbe in pred tem tožbeni zahtevek nekonkretiziran, saj druge objave, kot sam priznava toženec, niso predmet tega postopka. Nenazadnje pa toženec tekom postopka ni nikdar zatrjeval, da bi bil zahtevek nedoločen oziroma da bi bila določena sporna objava nedoločljiva/nepopolno neidentificirana. Da je tožencu nedvoumno jasno in razvidno, kaj je obveznost, ki jo mora izvršiti, je pokazal potek obravnavane zadeve. Izrek sodbe pa je tudi dovolj določen v primeru potrebe po prisilni izvršbi, ki pa se ji lahko toženec izogne z izpolnitvijo obveznosti.

O denarni odškodnini

23. V skladu s 134. členom OZ je oškodovanki omogočeno, da sodišče na njeno zahtevo, v primeru kršitve njenih osebnostnih pravic, odredi oškodovalcu prenehanje takega dejanja z odstranitvijo objave. Gre za preprečitev vnaprejšnje škode. OZ pa v primeru takšne kršitve daje oškodovanki tudi možnost sankcije, da oškodovalec plača za pretrpljene duševne bolečine denarno odškodnino. Gre za odškodnino za preteklo škodno posledico, za satisfakcijo oziroma reparacijo za utrpelo škodo na duševnem področju. Gre za denarno odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime in okrnitev osebnostne pravice v primeru, ko zaradi tega posega posameznik trpi duševne bolečine. OZ omogoča uveljavljanje/kumuliranje sankcij, zato pritožbeno zavzemanje, da bi bila ustrezna oblika odškodnine le nedenarna oblika odškodnine, ni na mestu. Povrnitev nepremoženjske škode zaradi kršitve osebnostne pravice je mogoče doseči z odstranitvijo objave ali/in s prisojo pravične denarne odškodnine. Odstranitev objave se odredi na podlagi objektivnega dejstva, da je bila kršena osebnostna pravica oškodovanca. Na podlagi 179. člena OZ pa sodišče prisodi za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve pravično denarno odškodnino. V 179. členu OZ določeno pravično denarno odškodnino lahko sodišče v primeru kršitev osebnostnih pravic izreče sočasno z nedenarnim odstranitvenim zahtevkom, ki je naravnan v naprej po 134. členu OZ. Nedenarni odškodninski zahtevek sam po sebi ne izključuje zahtevka na plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.6 Glede na vse ugotovljene dejanske okoliščine primera pritožbeno sodišče pritrjuje argumentaciji sodišča prve stopnje, da je (in zakaj) v obsegu, kot je odločeno o obeh oblikah odškodnin, doseženo popolno zadoščenje tožnice. Z izrečeno odstranitvijo objave in s prisojo, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravične, denarne odškodnine v višini 2.000 EUR7 ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da na podlagi vsebine objav, ki jih mora toženec odstraniti in v zvezi s tem povezanih duševnih bolečin tožnice, obe sankciji skupaj predstavljata ustrezno in popolno satisfakcijo za storjene kršitev njene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je ustrezno odmerilo višino odškodnine, upoštevaje tudi status tožnice in njeno izpostavljenost posameznih področij zasebnosti na družbenem omrežju. Predstavlja zadoščenje za pretrpele duševne bolečine zaradi številnih nedopustnih objav toženca, s katerimi je posegel v njene osebnostne pravice in čast. Pregled prakse pa pokaže, da je tožnici dosojena odškodnina znotraj okvirjev, ki jih dosojajo sodišča za primerljive primere.

24. Tožnica se neutemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za utrpele duševne bolečine zaradi objav toženca na družbenih omrežjih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe v 34-247 tč. natančno, v okviru trditvene in dokazne ocene, v luči tehtanja pravic pravdnih strank in upoštevanih določb materialnega prava, tudi sodne prakse ESČP (pojasnjenega v tč. 21-28) pojasnilo, katera toženčeva objava ali zapis utemeljujejo protipravnost posega v njene osebnostne pravice. Tožnica s pavšalnim pritožbenim navajanjem, brez konkretne izpostavitve, katera določena objava po njenem mnenju naj bi še predstavljala poseg v osebnostno pravico, pa je sodišče kot tako ni upoštevalo, ne more uspeti. Iz izpodbijane sodbe je razvidno (op. kot primer v tč.49-51), da je sodišče prve stopnje pri objavah, v katerih se omenja tožnica oziroma se ta nanaša nanjo, kot tudi na hčerko pravdnih strank, natančno in prepričljivo pojasnilo in ocenilo, zakaj šteje, da določen zapis o otroku ne predstavlja posega v duševno celovitost oziroma drugo osebnostno pravico tožnice. Tožnica je upravičena do zaščite svojih pravic, če toženec preko neprimernih in nedopustnih zapisov o otroku posega tudi v osebnostno pravico matere. In tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ko je pri tovrstnih zapisih ali objavah ugotavljalo, ali je šlo pri tem za poseg v tožničine osebnostne pravice. Velja pa poudariti, da za uveljavljanje odškodnine za škodo, za katero tožnica meni, da je bila prizadejana hčerki pravdnih strank, lahko to uveljavlja le mld. otrok (po zakonitem zastopniku). Pravno varstvo po 134. členu OZ lahko namreč zahteva le neposredni oškodovanec, to je nosilec kršene pravice. V vseh objavah, v katerih je toženec preko omembe otroka poniževal ali zaničeval tožnico, je sodišče prve stopnje ugotovilo toženčev protipravni poseg v tožničine osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pri ugotavljanju obstoja njenih duševnih bolečin zaradi protipravnih posegov tudi upoštevalo in ovrednotilo njeno stisko, ponižanost in osramočenost, skratka utrpele duševne bolečine v posledici kontinuiranih protipravnih objav in zapisov.

25. Pritožnik neutemeljeno vztraja pri neupoštevanju tožničinih trditev glede trajanja duševnih bolečin, ki jih je podala na naroku 10. 5. 2021. Tožnica je do konca prvega naroka podala (glej list. št. 3, 183, id.) trditve o duševnih bolečinah oziroma o tem, kako so se objave toženca kazale na njenem duševnem področju in moči le-teh; sodišče prve stopnje pa jo je v okviru materialno-procesnega vodstva (med glavno obravnavo na naslednjem naroku 15. 10. 2021, list. št. 287) ustno pozvalo, naj konkretneje opredeli tudi njihovo trajanje. Da bi bile dotedanje trditve o obstoju in duševnih bolečinah neopredeljene, toženec ni opozarjal. Sodišče prve stopnje navedb tožnice na naroku 15. 10. 2021 ni štelo za prepozne, saj jih je pravilno upoštevalo v luči 286a. člena ZPP, ki omogoča sodišču, da stranki med glavno obravnavo naloži, da dopolni ali dodatno obrazloži svoje predhodne navedbe. Tudi sicer ZPP v tretjem odstavku 286. člena ZPP določa, da lahko stranke po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo (nova) dejstva, če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Ker je po podatkih spisa razvidno, da je sodišče prve stopnje po tem še izvajalo dokaze, omenjene trditve niso zavlekle reševanja spora. Ugovor prekluzije je (bil) zato zavrnjen.

26. Toženec neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje ne more ugotavljati obstoja in duševnih bolečin le na podlagi pričanja tožnice. To dejstvo lahko sodišče ugotavlja z različnimi dokazi, saj ZPP ne določa dokaznih pravil. Da je obstoj tega dejstva ugotavljalo le na podlagi tožničine izpovedi, pa še ne pomeni, da je tožnici moč odreči verodostojnost pričevanja o tem. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj sledi tožnici glede pojava in obsega duševnih bolečin, ki jih je trpela zaradi protipravnega posega (s posameznimi zapisi in objavami, ki jih je ugotovilo za nedopustne) v njene osebnostne pravice. Argumentacija izpodbijane sodbe je prepričljiva in vanjo pritožbeno sodišče ne dvomi. Prepričljivosti dokazne ocene in s tem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja o tem odločilnem dejstvu ni mogoče ovreči s sklicevanjem, da se je v dokaznem postopku izkazala za neresnično izpoved tožnice, da o tožencu ni objavila ničesar po razpadu njune zveze, kot tudi, da so ostale nedokazane trditve o izbrisu tožničine strani pred julijem 2019. Neprepričljiva izpoved oz. neizkazanost enega dejstva ne pomeni, da je tudi izpoved o drugem pomembnem dejstvu, ki medsebojno nista v nikakršni zvezi, neverodostojna. Sodišče prve stopnje se je glede na vsebino objav in na podlagi neposrednega zaslišanja tožnice zanesljivo prepričalo o tožničinem trpljenju zaradi posameznih protipravnih posegov v njene osebnostne pravice. Tožnica je izpovedovala tudi o duševnih bolečinah, ki jih je doživljala zaradi okoliščin, ki so povezane s spornimi objavami. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje, v katero je povzeta tudi izpoved tožnice v bistvenih delih, izhaja, kako je doživljala in trpela duševne bolečine zaradi spornih objav. Nastale duševne bolečine so povezane s spornimi objavami (v I. tč. izreka izpodbijane sodbe). Drugačno pritožbeno navajanje nima podlage v dokaznem postopku. Sodišče pa je pri prisoji o obstoju duševnih bolečin in njeni vsebini upoštevalo tudi tožničin statusa v javnem/družbenem prostoru; ob tem, da je tudi sama razkrila določena dejstva iz svojega zasebnega življenja. Nobenega dvoma ni, da se ima toženec pravico odzvati/odgovoriti na zapise tožnice, a na ustrezen in nežaljiv/nezaničljiv način, in to o stvareh, ki izkazano imajo lahko pomen v javnem interesu.

27. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem izpodbijane sodbe o naravi duševnih bolečin v času dalj trajajočih objav in zapisov na toženčevih družbenih omrežjih (glej tč. 253- 255). Sodišče prve stopnje je obravnavalo duševno trpljenje tožnice v tem času kot celoto. Presoja in ugotovitev sodišča prve stopnje o negativnem občutenju v duševnosti tožnice za celotno obdobje je tista podstat, ki je pomembna za ovrednotenje, ali je podana pravno priznana nepremoženjska škoda. V izpodbijani sodbi ugotovljeni protipravni posegi v tožničine osebne pravice nudijo oporo v zaključku, da je tožnica duševno trpela. Iz pregleda objav, ki so bile predmet postopka in ki predstavljajo protipraven poseg v tožničine pravice, je v izpodbijani sodbi razvidno, da je toženec tudi v obdobju od septembra do marca 2020, v katerem je tožnica najbolj duševno trpela, objavljal takšne objave; od tedaj do par mesecev pred zaslišanjem tožnice v tem postopku (ko je toženec prenehal z objavami), pa je tožnica trpela dolgotrajne duševne bolečine v manjši intenzivnosti kot prej, saj je k temu pripomoglo rojstvo hčerke. Ob ugotovitvah obsega duševnega trpljenja kot enovite celote je utemeljeno prisojena odškodnina v luči 179. člena OZ.

O začasni odredbi:

28. Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, s katerim je bil predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen, je pravno sredstvo pritožba, ki jo mora pravdna stranka vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje (prvi in tretji odstavek 9. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica v izpodbijani odločbi (sodbi in sklepu) izrecno, s pravnim poukom, opozorjena, da lahko vloži pritožbo zoper sklep v roku 8. dni od prejema odločitve. Po podatkih spisa je tožnica pritožbo zoper sodbo in sklep vložila trideseti dan od njune vročitve, kar pomeni, da je pritožbo zoper sklep vložila po poteku osemdnevnega zakonskega roka za pritožbo. Njena pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe je torej prepozna.

O stroških postopka:

29. Praviloma velja, da sodišče prve stopnje, potem ko na obravnavi oznani, da je postopek izdan in bo odločba izšla pisno, o priglašenih stroških odloči v končni odločbi; odloči pa lahko tudi le o temelju stroškovne odločitve (tretji in četrti odstavke 163. člen ZPP). Takšne možnosti, kot jo je ubralo sodišče prve stopnje, zakon ne omogoča (gre pa za primerljivo situacijo, ko sodišče o stroških ne odloči v končni odločbi). Izpodbijana odločitev je v nasprotju s citirano določbo, a vendar ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na situacijo, ko je pritožbeno sodišče odločitev o glavni stvari potrdilo, sodišče prve stopnje pa o stroških postopka sploh še ni odločilo, bo o njih moralo v nadaljevanju. Izpodbijana odločitev, da bo to storilo s posebnim sklepom, v tej fazi postopka, glede na manjkajočo stroškovno (vsebinsko) odločitev, nima nobenega pomena. Toženec bo imel zoper odločitev o stroških postopka možnost vložiti pritožbo, ko bo o njih odločeno.

Sklepno:

30. Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso utemeljeni. In ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeni pritožbi zavrnilo ter sodbo v izpodbijanih delih, kot je razvidno iz te odločitve, potrdilo (353. člena ZPP), pritožbo tožnice zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe pa zavrglo (1. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo pa tudi ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, je odločeno, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP).

1 Glej odločbe, ki jih omenja pritožnik v pritožbi, kot tudi odločbe VSC 789/2013, VSL I Cp 1988/2018, id. Glej tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, k členu 41, UL RS 2005, str. 210. 2 „odstranitev kršitve vnaprej; potrebno je dejanje, ki naj prepreči, da se obstoječa kršitev nadaljuje. 3 Določba 286. člena je bila v tem delu novelirana z ZPP-E, zato je zmotno pritožbeno sklicevanje, da je mogoče ponujen in predložen dokaz po prvem naroku za glavno obravnavo upoštevati le, če ga stranka brez svoje krive ni mogla navesti na prvem naroku. 4 Podrobneje v T. Žel: Absolutne in relativne javne osebe, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, 2012, str. 7-12; v E. Dejčman: Pravica do svobode izražanja medijev in pravica do zasebnosti javnih oseb, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2013 5 - https://www.instagram.com... - https://B prvi del poročnega potovanja - objava (pod funkcijo highlights, verzi z namenom) z dne 5. 12. 2020 (https://www.instagram.com/stories/hihglights/...) 6 Glej D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2003, str. 789 in 1028 , ter odločbe VSL II Cp 2019/2018, I Cp 98/2020 id. 7 Kar predstavlja ob izdaji izpodbijane sodbe (novembra 2021) - ko je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Sloveniji 1.363,86 EUR – 1,47 povprečne plače.