Jedro

Sodišči nižje stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta svojo odločitev oprli na določbo 105. člena OZ, saj narava roka oziroma sankcije neizpolnitve, kot jih določa ta zakonska določba, za obravnavani spor niso bistvene. Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti kot tudi posledice v primeru nedokončanja študija tretjega letnika do dogovorjenega roka. Volja strank je bila v pogodbi o izobraževanju jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov izobraževanja v višini 2.171,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2006 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške postopka. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili pogodbo o izobraževanju in aneks k tej pogodbi. S slednjo se je tožena stranka zavezala, da bo do 30. 9. 2005 opravila vse obveznosti po programu pravne fakultete za izredni študij 3. letnika, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo toženi stranki omogočila odsotnost z dela za obisk predavanj, za pripravo na izpite in za opravljanje izpitov ter da ji bo izplačala nadomestilo za čas odobrenega študijskega dopusta in izkazane prevozne stroške kot tudi stroške bivanja. Prav tako se je tožena stranka zavezala vrniti po pogodbi izplačane zneske v primeru, če študija ne dokonča do 30. 9. 2005. Tožena stranka do dogovorjenega roka ni izpolnila pogojev za vpis v 4. letnik. Sodišče je presodilo, da v pogodbi določen rok ni bistvena sestavina pogodbe o izobraževanju, saj stranki tega nista jasno in nedvoumno zapisali. Tožeča stranka v preteklosti prekoračitve roka ni sankcionirala, praksa se je spremenila šele sredi leta 2005. Sodišče je zaključilo, da je bil temeljni namen strank, da tožena stranka pridobi univerzitetno izobrazbo in da se tožeča stranka zavaruje pred škodo v obliki stroškov, nastalih zaradi neuspešnega študija tožene stranke. Tožeča stranka ima od izpolnitve tožene stranke korist. Ker je bil namen pogodbe dosežen in je tožena stranka svojo obveznost veljavno izpolnila, še preden je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov izobraževanja, je sodišče odločilo, da je tožena stranka svojo obveznost izpolnila z zamudo, a v skladu z določilom 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Po stališču sodišča druge stopnje je pogodbo potrebno razlagati v korist tožene stranke, saj jo je pripravila tožeča stranka. Pri razlagi pogodbenega določila o vračilu stroškov izobraževanja v primeru nepravočasne izpolnitve obveznosti je treba iskati skupen namen pogodbenikov, kot to določa 82. člen OZ. Sodišče druge stopnje je soglašalo s stališčem sodišča prve stopnje, da nepravočasno dokončanje študija samodejno ne pomeni, da mora tožena stranka vrniti stroške izobraževanja. Iz pogodbe ne izhaja, da kasnejša izpolnitev za tožečo stranko ne bi imela pomena. Nenazadnje ima tožeča stranka pravno korist od dokončanja študija tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 105. člena OZ imela pravico, da tudi po izteku dogovorjenega roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija.

3. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 156/2010 z dne 22. 12. 2010 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja uporabe 103. in 105. člena OZ za primer obveznosti vrnitve po pogodbi o izrednem študiju izplačanih zneskov, če delavec ne dokonča študija v določenem roku.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta stranki v pogodbi jasno določili (fiksen) rok za izpolnitev obveznosti in določili tudi posledice v primeru neizpolnitve obveznosti v dogovorjenem roku. Zato glede na 103. člen OZ ni treba ugotavljati, ali je rok bistvena sestavina ali ne. Ker je pogodbeno določilo jasno, prav tako ni treba iskati skupnega namena strank. Tudi če bi šteli rok za nebistveno sestavino, je tožeča stranka toženi stranki z aneksom dala dodaten rok za izpolnitev, v katerem pa tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila. Tako je bila pogodba razvezana tudi na podlagi 105. člena OZ in tožeča stranka je upravičena do vrnitve tega, kar je dala na podlagi pogodbe. Revidentka se sklicuje na odločitev v zadevi Pdp 807/2010, v kateri je Višje delovno in socialno sodišče sprejelo drugačno odločitev kot v obravnavani zadevi in to kljub enakemu dejanskemu stanju.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) izpodbijano sodbo preizkusilo zgolj v tistem delu in glede tistega konkretnega pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena. Pri tem je bilo vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ).

10. Po določbi prvega odstavka 105. člena OZ dolžnik obdrži pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev, če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena OZ mora upnik, če hoče odstopiti od pogodbe, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik obveznosti ne izpolni niti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 105. člena OZ).

11. Izobraževanje javnih uslužbencev ureja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 101. členu. Po tretjem odstavku 101. člena ZJU se pravice in obveznosti javnega uslužbenca, ki je napoten na nadaljnje izobraževanje, določijo s pogodbo, ki jo skleneta predstojnik in javni uslužbenec.

12. Stranki obravnavanega spora sta za obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 9. 2005 sklenili pogodbo o izobraževanju v interesu delodajalca. Z njo sta uredili medsebojne obveznosti v zvezi z izrednim študijem tretjega letnika na pravni fakulteti. Tožena stranka se je zavezala, da bo v navedenem času opravila vse obveznosti po programu fakultete, če pa bo po lastni volji ali krivdi z izobraževanjem prenehala ali ga ne bi zaključila v dogovorjenem roku, bo tožeči stranki vrnila po pogodbi izplačane zneske (6. člen pogodbe o izobraževanju). Tožena stranka do 30. 9. 2005 ni izpolnila pogojev za vpis v 4. letnik fakultete.

13. Vsaka stranka dvostranske pogodbe mora izpolniti svojo obveznost v času in kraju ter z vsebino, kot je določeno s pogodbo. Če dolžnik ne izpolni svoje obveznosti tako, kot je bila dogovorjena, pravo varuje pogodbi zvesto stranko. Določba 103. člena OZ omenja le tri najpomembnejše in najbolj splošne posledice dolžnikove nepravočasne izpolnitve. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela o dispozitivni naravi določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oz. zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se stranki nista dogovorili drugače, nastopijo takšne posledice, kot jih določa OZ (1).

14. Sodišči nižje stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta svojo odločitev oprli na določbo 105. člena OZ, saj narava roka oz. sankcije neizpolnitve, kot jih določa ta zakonska določba, za obravnavan spor niso bistvene. Tožena stranka je prostovoljno sklenila veljavno pogodbo o izobraževanju, kjer je bil jasno določen tako čas izpolnitve obveznosti kot tudi posledice v primeru nedokončanja študija tretjega letnika v dogovorjenem roku. Volja strank je bila v 6. členu pogodbe o izobraževanju jasno izražena in ni razloga, da se je ne bi upoštevalo. Dogovore je namreč treba spoštovati; le-ti zavezujejo. Dolžnost izpolnitve obveznosti je eno izmed temeljnih načel obligacijskega prava (9. člen OZ - načelo pacta sunt servanda), zato so stranke potem, ko je pogodba sklenjena, zavezane svoje sprejete obveznosti izpolniti, in sicer tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Ker tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila v dogovorjenem roku, je tožeči stranki dolžna to, k čemur se je veljavno zavezala - vračilo stroškov izobraževanja.

15. Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišč nižje stopnje dejansko stanje glede višine tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča druge ter prve stopnje. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

16. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): Enako sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 807/2010 z dne 18. 8. 2010 in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 471/2001 z dne 17. 12. 2001.