Jedro

Okoliščina, da tožena stranka ni v roku dokončala študija, ne pomeni avtomatično, da mora vrniti stroške izobraževanja. Pravočasna izpolnitev obveznosti namreč ni bila obvezna sestavina pogodbe o izobraževanju, tožena stranka je tudi po poteku roka, določenega s pogodbo, obdržala pravico, da izpolni svojo obveznost. To je tudi storila, študij je dokončala in nato opravljala delo pri tožeči stranki na delovnem mestu, za katerega se je zahtevala pridobljena izobrazba. Iz tega razloga tožbeni zahtevek za vrnitev stroškov izobraževanja ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek v višini 2.171,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2006 dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevo za povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (1. točka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 1.045,95 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke (pravilno: toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke). Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da ni sporno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izobraževanju ter aneks k tej pogodbi zaradi dejstva, ker je morala tožena stranka pred vpisom v 3. letnik opraviti tudi pripravljalni letnik in je zato študij v tem delu trajal dve leti. Tožena stranka je bila v pripravljalni letnik vpisana že v študijskem letu 2002/2003, v študijskem letu 2003/2004, natančneje decembra 2003 pa se je vpisala v 3. letnik. Drži, da ni sporno, da tožena stranka v pogodbenem roku ni izpolnila vseh pogojev za vpis v 4. letnik P. fakultete v ... Sodišče je mnenja, da v pogodbi določeni rok ni bistvena sestavina pogodbe, ker bi stranki, če bi rok bil bistvena sestavina pogodbe, to tudi jasno in nedvoumno zapisali, česar pa nista storili. Slednje ne drži. V 2. členu citirane pogodbe oziroma v 1. členu citiranega aneksa sta pogodbeni stranki določili rok, v katerem sta se obe zavezali k izpolnitvi s pogodbo določenih obveznosti. V skladu z 82. členom Obligacijskega zakonika se določila pogodb uporabljajo tako kot se glasijo, šele v primeru nejasnosti se upošteva namen, ki sta ga zasledovali pogodbeni stranki. Iz 1. alinee 6. člena citirane pogodbe povsem jasno izhaja, da se delavec obveže povrniti vse stroške tudi v primeru, ko z izobraževanjem ne zaključi v roku, določenem v 2. členu citirane pogodbe. Tožena stranka se je odločila, da bo pogodbo s takšnim besedilo sklenila. Zato odpade potreba po razlagalni metodi pogodbenih določil, saj so ta jasna. V skladu z načelom dispozitivnosti obligacijskih razmerij stranki lahko prosto urejata medsebojna razmerja, razen kjer so norme Obligacijskega zakonika kogentne. V skladu z načelom dispozitivnosti obligacijskih razmerij stranki lahko prosto urejata medsebojna razmerja. V konkretnem primeru sta se stranki dogovorili za izpolnitveni rok in ga v pogodbi datumsko navedli (fiksno), za primer kršitve pa sta se dogovorili vračilo prejetih stroškov, ki jih je tožeča stranka toženi stranki nesporno plačala. Če štejemo, da je rok bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa obveznosti v roku ne izpolni, je v skladu s 4. členom OZ pogodba razvezana po samem zakonu. V kolikor je pogodba razvezana po samem zakonu, ima stranka, ki je pogodbo deloma ali popolnoma izpolnila, v skladu z 2. odstavkom 111. člena OZ pravico do vrnitve tistega, kar je dala. V konkretnem primeru stroške, katerih vračilo tožeča stranka terja. V kolikor štejemo, da rok ni bistvena sestavina pogodbe, pa obdrži dolžnik pravico, da tudi ob izteku roka izpolni svojo obveznosti, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. V takem primeru bi lahko, tako kot navaja sodišče v citirani sodbi, šteli, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost z zamudo. Pogodbeno določilo o vračilu stroškov pa bi vsekakor lahko razložili kot pogodbeno kazen. Sodišče namreč meni, da pogodbena določila o povrnitvi stroškov ni mogoče razumeti kot določila o pogodbeni kazni, saj predvideva povrnitev dejansko nastalih stroškov in ne plačila določenega denarnega zneska zaradi samega dejstva, da je pogodba izpolnjena z zamudo. OZ v 148. členu določa, da lahko pogodbeni stranki poljubno določita višino kazni, bodisi v skupnem znesku, v odstotku, za vsak dan zamude ali kako drugače. Stranki torej nista dolžni pogodbene kazni določiti v nekem (skupnem) denarnem znesku, kot pogodbeno kazen razlaga sodišče, temveč na kakršenkoli drug način. V nadaljevanju sodišče še obrazloži, da je tožena stranka pogodbene obveznosti izpolnila preden je tožeča stranka zahtevala povrnitev nastalih stroškov zaradi neizpolnitve, zato je tožeča stranka po mnenju sodišča ravnala v nasprotju z namenom pogodbe. Tožeča stranka pri tem pripominja, da terjatve iz delovnega razmerja po določbi 206. člena Zakona o delovnih razmerjih zastarajo v petih letih. Tožeča stranka pa torej zahteva povračilo tistega, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo, v zakonsko določenem roku.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ne drži navedba tožeče stranke, da sta določili 2. in 6. člena sporne pogodbe o izobraževanju jasni in ni potrebna razlaga teh določil. V 6. členu pogodbe je bilo (med drugim) določeno, da je delavec dolžan povrniti vse stroške izobraževanja po tej pogodbi, če „po lastni volji ali krivdi“ preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku iz 2. člena pogodbe. Gre pa sicer za pogodbo, ki jo je v celoti pripravila tožeča stranka in jo toženi stranki dala le v podpis in ni bilo določeno, da bo slednji po zaključenem študiju imel kakšne prednosti (razporeditev na višje, izobrazbi ustrezno delovno mesto, višja plača). Tožeča stranka je torej pogodbo pripravila zlasti v svojo korist, saj se je delavec izobraževal v lastnem interesu, v primeru uspešnega zaključka je bil zavezan ostati pri njej v delovnem razmerju, v primeru neuspeha pa ji povrniti vse stroške. Takšna pogodba je bila sicer nesorazmerno bolj v korist tožeče stranke, a jo je tožena stranka vseeno podpisala, saj ni imela možnosti poganja glede njene vsebine. Njena določila je zato že po splošnih pravilih razlage potrebno razlagati v korist tožene stranke, hkrati pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v Obligacijskem zakoniku (2. odstavek 82. člena OZ in 83. člena OZ). Čas, kot bistvena sestavina pogodbe, je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti, upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja, pri tem pa upoštevati določilo 4. odstavka 104. člena OZ, po katerem gre za tak „fiksni posel“ v primeru, ko mora pogodbena stranka, ki pričakuje izpolnitev posebej izraziti tudi voljo, da je kasnejša izpolnitev zanjo brez pomena. V konkretnem primeru pa pravočasna izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe. Tako je tožena stranka skladno s 1. odstavkom 105. člena OZ obdržala pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija. V veljavi pa so ostale tudi obveznosti tožeče stranke po sporni pogodbi. Tožeča stranka vseskozi izrecno zahteva vračilo stroškov izobraževanja, ki naj bi ji dejansko nastali zaradi izobraževanja tožene stranke, ki pa ga je le-ta uspešno zaključila in stroške izobraževanja upravičila. Gre torej za čisti vrnitveni zahtevek in nikakor ne za plačilo neke dogovorjene pogodbene kazni. V konkretnem primeru je tožena stranka izpolnila vse obveznosti po pogodbi o izobraževanju, le nekoliko je zamudila, pri tem pa tožeči stranki ni povzročila nobene škode. V konkretnem primeru bi bila tudi sicer pogodbena kazen, kot jo navaja tožeča stranka nesorazmerna in nedopustna. O podobnem pravnem vprašanju se je izreklo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 133/2005 z dne 22. 11. 2005, v katerem je bilo za – sicer drugačno odločitev bistveno to, da namen pogodbe (o specializaciji) ni bil dosežen. Iz obrazložitve izhaja, da stranka ni zaključila specializacije ter ni ostala v delovnem razmerju. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo jasno stališče, da je potrebno določbe pogodbe razlagati tako, da mora tožena stranka vrniti stroške specializacije zato, ker le-te sploh ni zaključila – niti v pogodbenem roku niti pozneje, vse do njenega samovoljnega prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki. Vrhovno sodišče je štelo, da zaradi tega namen odobrene specializacije pri tožeči stranki ni bil dosežen. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 69/2005, 90/2005, 52/2007, 73/2007, 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse relevantne dokaze in jasno obrazložilo zakaj je sprejelo takšno dokazno oceno.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s podanimi pritožbenimi navedbami pa navaja: Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožeča in tožena stranka ter po zaslišanju tožene stranke in prič M.M, I.J. ter M.M., je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen. Med strankama ni bilo sporno, da sta sklenili pogodbo o izobraževanju št. ... z dne 6. 11. 2003 ter aneks k pogodbi o izrednem študiju (ob delu) za 3. letnik na P. fakulteti v ... št. ... z dne 13. 9. 2004 ter tudi dejstvo, da tožena stranka v roku iz pogodbe ni dokončala študija. Med strankama je bilo sporno, ali je imela tožena stranka za neizpolnitev pogojev za vpis v 4. letnik P. fakultete v ... objektivne razloge ter ali je rok za izpolnitev po pogodbi o izobraževanju bistvena sestavina pogodbe (fiksni posel) in tako tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov iz te pogodbe v višini 2.171,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila z zamudo, pri čemer pa je bila izpolnitev skladno z določili 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) veljavna, s čimer je bil dosežen tudi namen pogodbe o izobraževanju.

Tožena stranka se je po končanem študiju na P. fakulteti zaposlila na N. uradu, pri čemer je bila njegova pridobljena izobrazba na P. fakulteti pogoj za zaposlitev. Dejstvo je, da je tožena stranka podpisala pogodbo o izobraževanju, ki jo je pripravila tožeča stranka in tako jo je že po splošnih pravilih potrebno razlagati v korist tožene stranke in se ni potrebno držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. OZ tudi v 82. členu določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri čemer se ni je treba držati dobesednega pomena uporabljanih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. V 6. členu pogodbe o izobraževanju je navedeno, da se delavec obveže povrniti tožeči stranki stroške izobraževanja, če po lastni volji ali krivdi preneha z izobraževanjem ali ga ne zaključi v roku, določenem v 2. členu te pogodbe, pri čemer se tožena stranka zavezuje, da bo v času, določenem v pogodbi, opravila vse obveznosti po programu fakultete. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da okoliščina, da tožena stranka ni v roku dokončala študija, avtomatično še ne pomeni, da mora vrniti stroške izobraževanja. Iz pogodbe ne izhaja, da bi kasnejša izpolnitev za tožečo stranko ne imela več nobenega pomena. Ravno nasprotno. V dokaznem postopku je bilo izkazano, da tožnik dela na delovnem mestu, za katerega se zahteva izobrazba, ki jo je pridobil po sklenjeni pogodbi o štipendiranju, pri čemer pa se sicer tožeča stranka ni v ničemer zavezala, da bo tožniku nudila določene ugodnosti. Ker pravočasna izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, je skladno s 1. odstavkom 105. člena OZ tožena stranka obdržala pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija. Tožeča stranka ima pravno korist od končanja študija tožene stranke.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.