Jedro

Ker v obravnavanem primeru predmet vračanja niso zahtevki končnih upravičencev – fizičnih in pravnih oseb, niti namenska sredstva samoprispevka, pač pa posojilo, po mnenju pritožbenega sodišča zahtevka tožečih strank ni mogoče obravnavati po določbah tega zakona (ZVVJTO).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo: da je tožena stranka v roku 15-ih dni dolžna plačati prvi tožeči stranki Občini 1 194.468,27 EUR, drugi tožeči stranki Občini 2 pa 410.033,65 EUR, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo;

2.da je tožena stranka dolžna v roku 15-ih dni prvi tožeči stranki Občini 1 plačati 4.338,58 EUR, drugi tožeči stranki Občini 2 pa 9.147,82 EUR stroškov postopka, vse v 15-ih dneh, v primeru zamude od 16. dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo, zoper ugodilni del, se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da obstaja aktivna legitimacija tožečih strank na podlagi Pogodbe o razdružitvi Občine 2 z dne 21.6.2001. V zvezi s tem poudarja, da sta tožnici to pogodbo sodišču predložili prepozno, zaradi česar je sodišče ne bi smelo upoštevati. V kolikor pa se sodišče kljub temu sklicuje na pogodbo med občinama, bi morali stranki vložiti tožbo v skladu z dogovorjenimi deleži, ne pa kot solidarna sospornika. Zato je sodišče nepooblaščeno odpravilo to nepravilnost, s čimer je nedopustno prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem kršilo temeljne določbe ZPP, 2. čl., kar je bistvena kršitev določb iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je v tej zadevi pasivno legitimirana toženka. Glede na določbe Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO) bi moralo sodišče prve stopnje najkasneje ob sprejetju tega zakona prekiniti postopek in napotiti tožnici na vložitev zahtevka nasproti zavezancu za vračilo vlaganj – državi Republiki Sloveniji. Sicer pa je šlo v obravnavanem primeru za nepovratna sredstva, ki jih že pojmovno ni mogoče zahtevati od toženke. Tudi po predpisih, ki so veljali leta 1992, ko je bila sklenjena sporna pogodba, je bilo tako vračanje v nasprotju s prisilnimi predpisi, zato je toženka tudi uveljavljala ničnost navedene določbe. Nezakonito in pravno neupoštevno je zato določilo V. točke pogodbe iz leta 1992, ki je poskus izigravanja namena nepovratnih vlaganj v javno infrastrukturo, čeprav bi beseda »lahko« ne imela narave odložnega pogoja, ki ni nikoli nastopil. Tudi zavrnitev ugovora zastaranja v izpodbijani sodbi je, glede na navedbe v pripravljani vlogi z dne 4.11.2005 (tč.17) neutemeljena, sodba pa tudi ne vsebuje razlogov o zavrnitvi ugovora zastaranja, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev postopka po 14. tč 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi napačno razlagalo pomen besede „lahko“ v V. točki pogodbe. V zvezi s tem bi moralo upoštevati 63. čl. ZOR ter ugotoviti, da je med pogodbenima strankama obstajal nesporazum glede narave podlage in predmeta pogodbenega določila in šteti to točko, kot da na njeni podlagi obveznost ni nastala. Sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšno razmerje iz pogodbenega razmerja med strankama naj bi šlo. Če naj bi šlo za vračilo kredita, je toženka že opozorila, da se s kreditnimi posli tožnici nista smeli ukvarjati, saj nista banki. Glede na naravo pogodbenega razmerja nikakor ni mogoče uporabiti instituta spremenjenih okoliščin (133. čl. ZOR), saj se zanje stranki nista mogli, nista smeli in se tudi nista dogovorili. Glede ugovorov toženke o ničnosti spornih pogodbenih določil sodba nima razlogov, čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo povsem določno uveljavljala ničnost (delno ničnost pogodbe) pogodbenih določil točke V in VI pogodbe. Tudi pri ugotavljanju višine zahtevka se je izvedenec v svojem mnenju nedopustno oprl na Odlok o izdaji obveznic Občine 2 in priložil fotokopijo Uradnega list RS, št. 29/1991, v katerem je odlok objavljen. Izvedenec tudi ni pristojen, da popravlja datume zapadlosti iz amortizacijskega načrta tožnice, kot je to nedopustno storil v predzadnjem odstavku mnenja in toženka temu izrecno nasprotuje. Datume bi lahko podprto z dokazi do konca prvega naroka za glavno obravnavo spremenila tožnica, pa tega ni storila in je sedaj prekludirana. Tudi odločitev o stroških je napačna, zato ker je bilo potrebno upoštevati pri odločitvi uspeh v pravdi. Celotni tožbeni zahtevek je 1.630.883,76 EUR in toženka se ne strinja, da zaradi zvišanja zahtevka na navedeno višino niso nastali stroški. Tožnici sta uspeli le z manjšim delom zahtevka, za manj kot polovico prvotne glavnice.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vseh bistvenih okoliščin spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi v bistvu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je ključno vprašanje v tej zadevi, ali je tožena stranka kot pravna naslednica podjetja PTT (v nadaljevanju tožena stranka) glede na določila Pogodbe o vlaganju v telefonsko omrežje v Občini 2 z dne 25.9.1992 dolžna povrniti tožečima strankama Občini 1 in Občini 2 (v nadaljevanju: tožeča stranka), kot pravnima naslednicama pogodbene stranke Občina 2 sredstva dogovorjena v točki II/1 pogodbe.

Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre tožečima strankama Občini 1 in Občini 2 aktivna legitimacija v tem sporu, pritožbeno sodišče nima pomislekov. To aktivno legitimacijo sta tožeči stranki izkazali na podlagi Pogodbe o razdružitvi premoženja bivše Občine 2, ki sta jo kot dokaz predložili pravočasno, to je v roku osmih dni, kot jima je bilo naloženo s sklepom sodišča z dne 3.11.2003. Ker je bila ta pogodba sodišču predložena s strani tožečih strank dne 11.11.2003 (glej list. št. 32 spisa), pritožbeni trditvi o prekluziji tega dokaza ni mogoče pritrditi.

Tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tem postopku se pritožbeno sodišče strinja, čeprav razlogov sodišča, s katerimi je svoje stališče utemeljilo, ne sprejema v celoti. Da je tožena stranka pravna naslednica PTT (tudi zanjo) ni sporno. S trditvijo, da pa bi morali tožeči stranki v obravnavanem primeru svoj zahtevek uveljavljati kot vračanje nepovratnih vlaganj od Republike Slovenije kot zavezanca po 3.čl. Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO, Ur.l. RS št.58/02 s spremembami) pa se tudi pritožbeno sodišče ne strinja. Osnovni namen sprejetja ZVVJTO je bil v tem, da se enotno uredi način in postopek vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje in izenači pogoje za pridobitev telefonskega priključka ne glede na geografsko lego in ne glede na to, kdaj je bil telefonski priključek pridobljen (Poročevalec DZ št. 13/2002). Bistvo tega zakona je torej v tem, da se zlasti fizičnim osebam, pa tudi lokalnim skupnostim in ostalim subjektom iz 2.čl. navedenega zakona povrnejo vlaganja, ki so jih ta vložila v izgradnjo infrastrukturnih objektov, naprav in omrežja, ki je namenjeno telekomomunikacijski dejavnosti in ki so kasneje postala osnovno sredstvo v lasti T. d.d., vendar zgolj v tistih primerih, ko ta vlaganja niso imela podlage v klasičnih obligacijskih pogodbah, ki bi temeljile na odnosih enakovrednosti medsebojnih dajatev. Dejansko gre za primere, ko so fizične osebe z lastnim delom in lastnimi sredstvi, lokalne skupnosti pa pretežno s samoprispevki omogočile izgradnjo infrastrukture, objektov in naprav, ki so postale kot osnovno sredstvo last T. d.d. na podlagi tako imenovanih nepovratnih vlaganj. V ostalih primerih, ko pa so PTT organizacije sklepale tudi z lokalnimi skupnostmi obligacijske pogodbe, v katerih je bila dogovorjena medsebojna vzajemna obveznost in ki so temeljile na odnosih enakopravnosti in vzajemnosti medsebojnih pravic in obveznosti med pogodbenimi partnerji pa po mnenju pritožbenega sodišča veljajo za razmerja med udeleženci določila sklenjenih pogodb. Nenazadnje na tako razumevanje ZVVJTO napotuje tudi določilo 6.čl. ZVVJTO, ko obravnava lokalno skupnost kot upravičenca do vlaganj. Iz te zakonske določbe izhaja, da nastopa lokalna skupnost kot upravičenec po tem zakonu zgolj v imenu dejanskih končnih upravičencev – fizičnih in pravnih oseb v svojem imenu in za svoj račun pa le, kadar gre za zahtevke iz naslova namenskih sredstev samoprispevka (4. odst. 6. čl.). Ker v obravnavanem primeru predmet vračanja niso zahtevki končnih upravičencev – fizičnih in pravnih oseb, niti namenska sredstva samoprispevka, pač pa posojilo, po mnenju pritožbenega sodišča zahtevka tožečih strank ni mogoče obravnavati po določbah tega zakona.

Tudi očitka pritožbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, pritožbeno sodišče ne sprejema. To načelo bi bilo prekršeno, če bi sodišče tožnicama prisodilo kaj več ali kaj drugega kot sta zahtevali. V obravnavanem primeru do tega ni prišlo. Sodišče prve stopnje pa tudi ni prekoračilo tožbeni zahtevek in tudi ni kršilo temeljne določbe 2. čl. ZPP, saj z izpodbijano sodbo tožnikoma ni prisodilo niti več od tistega, kar sta zahtevala, niti kaj drugega, kot sta s tožbo zahtevala. Prisodilo jima je celo manj od tistega, kar sta zahtevala.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila pogodba med pravnima prednikoma pravdnih strank sklenjena v času veljavnosti Zakona o temeljih sistema zvez (Ur.l. SFRJ št. 24/74 s sprem.) in Zakona o sistemu zvez (Ur.l. SFRJ št.41/88 s sprem.), ki sta se uporabljala do uveljavitve Zakona o telekomunikacijah (Ztel, Ur.l. RS št.35/97) in po katerih je bila pravna podlaga med upravičenci in PTT organizacijami iz naslova financiranja telekomunikacijske infrastrukture prepuščena njihovi pogodbeni svobodi. Pogodba s tako vsebino, kot sta ju sklenili pravni prednici pravdnih strank, torej ni bila v nasprotju s prisilnimi predpisi, pač pa v skladu z njimi. Zato tudi ugovora ničnosti teh pogodbenih določb ni mogoče sprejeti. Nenazadnje pa je pravna prednica tožene stranke brez pomislekov o ničnosti najemanja posojila za take namene korektno, tako kot je bilo v pogodbi med strankama dogovorjeno, izpolnila svojo obveznost iz tč. II/2 pogodbe. Že z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je obstajala pogodbena svoboda urejanja medsebojnih razmerij med upravičenci in PTT organizacijami po Zakonu o temeljih sistema zvez in Zakonu o sistemu zvez, in da je imela obravnavana pogodba podlago v 38.čl. Zakona o sistemih zvez, pa je posredno odgovorilo tudi na trditev o ničnosti spornih pogodbenih določil. Zato tudi očitku o neobrazloženosti sodbe v tem pogledu ni mogoče pritrditi.

Bistvo spora med strankami je torej v razlagi pogodbenih določil iz točke II/1, v zvezi s točko IV in V.. V tč.II/1 sta pogodbeni stranki dogovorili, da bo občina 2 znesek 500.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila vložila kot svoje nepovratno vlaganje, v tč. V. pa, da se to vlaganje lahko delno spremeni v kredit ( za katerega veljajo pogoji vrnitve po določbah tč. IV.), če se v času od nakazila sredstev do dokončnega poplačila kredita iz tč II poviša cena telefonskega impulza, se za isti odstotek kot znaša posamezno povišanje zmanjša znesek vlaganja občine iz tč. II/1. Tako izračunan znesek se istočasno pretvori v kredit občine PTT-ju.

Da je dejansko izraz »kredit« v sporni pogodbi nekorektno uporabljen in da je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno posojilo ugotavlja že pritožnica, zato ta nepravilna uporaba izraza za odločitev o zadevi niti ni pomembna. Pomembno je to, kar izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki dejansko odplačnost (posojilo) oziroma neodplačnost (nepovratna sredstva) pogodbe vezali na negotovo dejstvo (povišanje cene impulza). Pravno gledano sta torej sklenili tvegano ali aleatorično pogodbo. Zakonodaja pa takim pogodbam tudi v času, ko je bila sklenjena, ni odrekala veljavnosti (glej Stojan Cigoj, Teorija Obligacij, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2003, str. 98). In ko se je to dejstvo izpolnilo, izpolnilo pa se je, po ugotovitvah sodišča prve stopnje za celoten znesek danih sredstev (po mnenju izvedenca, ki mu je sodišče sledilo, so se cene impulza že v obdobju do 17.12.1994 povišale za 260 %, glej 6. str. obrazložitve), se je neodplačna pogodbe spremenila v odplačno – posojilno pogodbo.

Tudi ugotovitev sodišče prve stopnje, da v tem primeru strankama ni bilo potrebno sklepati posebnega aneksa, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Take obveznosti pogodba ne določa. Argument priče V.P., da je sklenitev aneksa potrebna v primerih, ko določen predmet v pogodbi ni dovolj natančno določen pa v obravnavanem primeru ne vzdrži, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so že pogodbene določbe povsem jasno in natančno opredelile vse modalitete take spremembe povsem pravilna.

Obveznost odplačevanja tega kredita pa je določena v 2. odst. točke V pogodbe. Ker je izvedenec ugotovil, da so se cene telefonskih impulzov že v obdobju od 1.1.1993 do 17.12.1994 povišale kar za 260 %, je bil izpolnjen v tem obdobju že pogoj, pod katerim so se vsa nepovratna sredstva pretvorila v posojilo. Ob takih ugotovitvah je torej tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta tožeči stranki zahtevek po temelju izkazali.

V tem delu sicer pritožba sicer utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za svojo odločitev v 133.čl. ZOR in da v tem primeru tudi ni šlo za udeležbo na dobičku, kar pa na končno odločitev niti nima nobenega vpliva.

Dejanskih trditev v zvezi z ugovorom zastaranja tožena stranka ni podala in zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ta ugovor zavrnilo tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Razloge za svojo odločitev je sodišče navedlo (4.str.obrazložitve) zato je pritožbena trditev o nasprotnem protispisna. Tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na trditve, da izvedenec ne bi smel upoštevati javno objavljenega občinskega odloka pri izdelavi svojega mnenja, za pritožbeno sodišče niso sprejemljivi. Pri izdelavi izvedenskega mnenja mora tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izvedenec upoštevati vse veljavne prepise, ki vplivajo na pravilnost mnenja, ne glede na to ali ga sodišče nanje izrecno opozori. V zahtevi, da se preveri pravilnost izračuna pa je popolnoma jasno vsebovana tudi zahteva, da v primeru odstopanj oz. napak v izračunu, izvedenec sodišče na to opozori, saj je prav to namen take zahteve. Prav nič pa tudi ni narobe, če stranki na podlagi izvedenskega mnenja svoj zahtevek uskladita s tem mnenjem, četudi pri tem zvišata zahtevek.

Pritožbeno sodišče pa ne sprejema niti trditev pritožbe, da naj bi bili stroški odmerjeni napačno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem jasno in logično nenazadnje pa tudi za pritožbeno sodišče povsem sprejemljivo povedalo, da je tako odločilo zaradi tega, ker je tožeča stranka uspela v celoti s temeljem, zavrnilni del pa se nanaša zgolj na obresti, ki so po 1.1.2002 presegle glavnico. V zvezi z zavrnilnim delom pa niso nastali nobeni posebni stroški. Glede na tako obrazložitev je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje popolnoma ustrezna.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo (353.čl. ZPP).