Jedro

Tožeča stranka je navedla, da je zaprosila za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji, iz dokumentacije upravne zadeve pa je razvidno, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložila tudi v Avstriji dne 3. 7. 2009, tega pa ni povedala, temveč je navedla, da je bila iz Madžarske poleti 2009 deportirana v Srbijo. Prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge vložil vlogo za mednarodno zaščito v drugi državi pa je eden od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 15. alineje 55. člena ZMZ.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo in s sklepom upravne zadeve A.A, B.B., C.C. in D.D. združila v en postopek ter njihovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odredila je, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so prvotožnica ter njene tri mladoletne hčerke dne 28. 5. 2010 vložile prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Prvotožnica je v prošnji navedla, da je iz Srbije prvič odšla leta 2009. Odšla je, ker tam ni dobrih pogojev, karkoli zahtevajo, ne dobijo, nimajo nobene pravice, maltretirajo jih na občini v Požarevcu, kakor tudi v centru za socialno delo. Najprej so odšli na Madžarsko v Debrecen, kjer so ostali tri mesece, nakar so pobegnili v Dresden v Nemčijo, kjer so bili tudi približno tri mesece. Tam so zaprosili za mednarodno zaščito, vendar so jih na zahtevo Madžarske vrnili v Debrecen, kjer so bili manj kot en mesec, nato pa so jih deportirali v Srbijo. Za priznanje mednarodne zaščite so zaprosili na Madžarskem, dobili so negativno odločitev, zaradi česar so pobegnili v Nemčijo in tudi tam zaprosili za mednarodno zaščito, od tod pa so bili vrnjeni na Madžarsko. Od vrnitve iz Madžarske so ves čas bivali v Srbiji. Nato je prvotožnica z mladoletnimi hčerkami ponovno zapustila matično državo dne 27. 5. 2010 in hotela priti v Slovenijo, ker je tu bolje kot v Srbiji. Njen partner in mladoletni sin pa sta ostala v Srbiji, ker nimata potnih listov. Pred svojim prihodom je prvotožnica živela v Požarevcu. Razlogi, zaradi katerih tožnica zaproša za mednarodno zaščito je v tem, da so jih someščani maltretirali, sovražili so jih, ker je njen partner kosovski Rom. Ni mogla varno oditi v mesto, Srbi so jo provocirali, grozili so ji, da jo bodo pretepli, ker je Romkinja. Na centru za socialno delo, kamor je odšla, da bi dobila socialno pomoč, je dobila odgovor, da za njih nimajo nič, da nimajo nobenih pravic, da jim absolutno nočejo pomagati. Ko je njen partner klical, da se jim je udrla streha, so dobili odgovor, da če ostanejo na cesti skupaj z otroki, jim bo policija otroke odvzela, njiju dva pa zaprla. Sosedje in tudi policisti so jo večkrat poskušali napasti in ji grozili, da bo imela težave če „ne bo šla z njimi“. Policisti so jo včasih povabili, naj gre z njimi na policijsko postajo in ji obljubljali, da jo bodo zaščitili, kar je ona razumela, kot da od nje pričakujejo kaj drugega. To je domnevala zaradi tega, ker so jo povabili, če gre z njimi na pijačo, vendar ona na to ni pristala. Neke noči je doživela napad s strani sosedov, ko je partner odšel na nočno delo. Nasilno so vstopili v stanovanje in jo začeli slačiti, vendar se je iztrgala iz tega objema in začela kričati. Hotela je vse skupaj prijaviti policiji, vendar so ji zagrozili, da bodo zažgali stavbo, če to stori. Njen partner je kasneje poiskal te osebe, na cesti našel dve od njih in ju zabodel z nožem. Ostala sta živa in sta njenega partnerja prijavila policiji in je moral plačati, sicer bi odšel v zapor. Niti takrat si ni upala povedati za poskus posilstva, ki se je pred tem zgodil. Njeni otroci so imeli težave v vrtcu. Hčerko B.B. je vzgojiteljica večkrat pretepla, jo vlekla za ušesa in lase ter ji strigla lase. Zdravnica ji je svetovala, naj vloži tožbo proti vzgojiteljici. Tega ni storila, ker ni imela denarja za odvetnika. Otroka je vzela iz vrtca. Vzgojiteljica je njeni hčerki odvzemala hrano in jo dajala drugim otrokom. V izvorno državo se ne želi vrniti. Razmišlja tudi o tem, da bi v Slovenijo prišla tudi njen partner in sin. Njen partner ne more javno delati, ker se boji maščevanja tistih, ki ju je ranil z nožem. Želi, da so tukaj v Sloveniji kot družina. Lahko pa bi živela v kakšnem drugem kraju v Srbiji, ampak za to potrebuje bivališče. Bivališča pa ne morejo dobiti, poskušali so že v Veliki Plani in v Beogradu. Tožena stranka ugotavlja, da iz depeše PP Ljubljana Center in iz izjave prvotožnice na policiji izhaja, da za mednarodno zaščito v Sloveniji zaproša, ker se boji, da ji bo socialna služba odvzela otroke, ker živi na ulici. V Slovenijo je prišla iskat boljše pogoje za svoje otroke. Njeni otroci ne hodijo v šolo, ker nimajo hiše. Ne želi se vrniti, ker nima hiše in je na ulici s štirimi otroci.

Tožena stranka navaja, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ. V tovrstnih primerih toženi stranki ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne. Prvotožnica je pojasnila, da je matično državo prvič zapustila leta 2009 in odšla na Madžarsko, kjer je zaprosila za mednarodno zaščito. Potem je pobegnila v Nemčijo, kjer je ponovno zaprosila za mednarodno zaščito, vendar je bila vrnjena na Madžarsko, od koder pa je bila po manj kot enem mesecu deportirana nazaj v Srbijo. Od vrnitve iz Madžarske do odhoda v Slovenijo je neprekinjeno bivala v Srbiji. Na izrecno vprašanje, če je za mednarodno zaščito že zaprosila v kateri izmed držav članic Evropske unije, je prvotožnica navedla, da je zaprosila na Madžarskem in v Nemčiji. Tožena stranka je ob vložitvi prošnje odvzela tožnici prstne odtise in jih v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. 12. 2000 o vzpostavitvi „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije posredovala v Centralno bazo prstnih odtisov EU. Dne 31. 5. 2010 je tožena stranka iz Centralne baze prstnih odtisov prejela potrdilo, iz katerega je razvidno, da je prvotožnica pred podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji prosila za mednarodno zaščito že štirikrat, in sicer 19. 1. 2009 na Madžarskem, 9. 3. 2009 v Nemčiji, 27. 5. 2009 na Madžarskem ter nato še 3. 7. 2009 v Avstriji. Sama je navedla, da je zaprosila za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji, iz dokumentacije upravne zadeve pa je nesporno razvidno, da je prikrila, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložila tudi v Avstriji dne 3. 7. 2009. Tožnici so bila ob podaji prošnje postavljena mnoga podrobna vprašanja glede tega, kje vse se je leta 2009 gibala in kje je zaprošala za mednarodno zaščito, vendar pa svojega bivanja v Avstriji in dejstva, da je tudi tam zaprosila za mednarodno zaščito, ni omenila niti z besedo, navedla je celo, da je bila iz Madžarske poleti 2009 deportirana v Srbijo, ki je vse do odhoda v Slovenijo ni zapuščala. V konkretnem primeru je torej podan razlog za zavrnitev prošenj prosilk kot očitno neutemeljenih, saj je prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za mednarodno zaščito vložil vlogo za mednarodno zaščito v drugi državi, eden od razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi 15. alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ). Tožnica je bila poučena o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilka za mednarodno zaščito. Opozorjena je bila, da mora v postopku govoriti resnico ter predstaviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njenem postopku za priznanje mednarodne zaščite. Ob podaji prošnje je imela pomoč prevajalca za srbski jezik; njene izjave so ji bile tudi prebrane, v zvezi z njimi ni imela pripomb ter jih je potrdila s svojim podpisom. Ker ni bilo mogoče ugoditi prošnji prvotožnice, tudi ni bilo mogoče ugoditi prošnjam njenih mladoletnih otrok, katerih prošnje je njihova mati v celoti oprla na razloge, kot jih je navedla sama. Torej so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev prošenj na podlagi 15. alineje 55. člena ZMZ. Zaradi navedenega tožena stranka ni neposredno ugotavljala pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, pač pa samo obstoj razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v zakonu taksativno našteti. Tožena stranka pa je kljub vsemu presojala, ali prosilke izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Ugotovila je, da teh pogojev ne izpolnjujejo, ker je splošno znano, da v izvorni državi Srbiji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Varnostna situacija v Srbiji ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Toženi stranki tudi ni znano, da bi v kateremkoli primeru vrnitev osebe v Srbijo pomenila kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Tožnice v tožbi navajajo, da je tožena stranka v odločbi navedla, da naj bi iz prošnje za mednarodno zaščito izhajalo, da je prvotožnica prikrila dejstvo, da je že pred podajo vloge v Republiki Sloveniji že vložila vlogo v drugi državi na Madžarskem in v Nemčiji. Nadalje navaja, da v Republiki Srbiji v Požarevcu Srbi Rome preganjajo, izgnali so jih iz svojega bivališča in jim grozili, da bodo materi odvzeli otroke, zato otroci niso hodili v šole, policija jih ni zaščitila in ko je socialna služba hotela materi odvzeti otroke, je pobegnila iz države. Otroci so bili deležni maltretiranja, vzgojiteljica jih je v vrtcu pretepala in jih vlekla za ušesa ter jim strigla lase. Neznanci so vdirali v njihov dom in tožnici grozili ter jo celo poskusili posiliti. Iz teh navedb je razvidno, da tožečim strankam trajno grozi preganjanje, tamkajšnje oblasti pa jim ne nudijo ustrezne zaščite. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnice, da se bo razjasnilo vse nejasnosti in nekoherentnosti v njihovih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja in da bodo potrdili upravičenost do mednarodne zaščite. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnjam tožnic za priznanje mednarodne zaščite ugodi in da jim ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Ker so tožnice prosilke za mednarodno zaščito in so brez sredstev za preživljanje, sodišče prosijo za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka je poslala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 15. alinejo 55. člena ZMZ. Ta določa, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prikril, da je že pred tem vložil prošnjo v drugi državi, še zlasti, če pri tem uporablja napačno istovetnost. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan ta razlog. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ ter da v tovrstnih primerih toženi stranki ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožeča stranka navedla, da je zaprosila za mednarodno zaščito na Madžarskem in v Nemčiji, iz dokumentacije upravne zadeve pa je razvidno, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložila tudi v Avstriji dne 3. 7. 2009, tega pa ni povedala, temveč je navedla, da je bila iz Madžarske poleti 2009 deportirana v Srbijo. Prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za mednarodno zaščito vložil vlogo za mednarodno zaščito v drugi državi pa je eden od razlogov za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi 15. alineje 55. člena ZMZ. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je bila prvotožnica poučena o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilka za mednarodno zaščito, da mora v postopku govoriti resnico ter predstaviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje v njenem postopku za priznanje mednarodne zaščite, njene izjave so ji bile tudi prebrane, v zvezi z njimi ni imela pripomb ter jih je potrdila s svojim podpisom. Pravilna je tudi odločitev, da ker ni bilo mogoče ugoditi prošnji prvotožnice, tudi ni bilo mogoče ugoditi prošnjam njenih mladoletnih otrok, katerih prošnje je njihova mati v celoti oprla na razloge, kot jih je navedla sama. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ni pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, torej ni utemeljenega tveganja, da bi tožnice utrpele resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, saj v Srbiji ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

Tožnice v tožbi navajajo, da je bila prošnja zavrnjena, ker naj bi prvotožnica prikrila dejstvo, da je že pred podajo vloge za zaščito v Republiki Sloveniji vložila prošnjo na Madžarskem in v Nemčiji. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne očita tožeči stranki, da je prikrila dejstvo, da so bile prošnje vložene v teh dveh državah, pač pa ji očita, da je prikrila dejstvo, da je bila prošnja vložena tudi v Republiki Avstriji. Nadalje tožnice v tožbi navajajo razloge, zaradi katerih so zapustile matično državo. S tem v zvezi sodišče sledi razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ. V tem primeru toženi stranki ni bilo potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. Iz navedenega razloga na pravilnost odločitve ne morejo vplivati tožbene navedbe v zvezi z razlogi za zapustitev matične države. V tem postopku je namreč ključnega pomena dejstvo, da je tožeča stranka vložila prošnjo za mednarodno zaščito tudi v Avstriji, tega pa ni povedala.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagano v tožbi. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen, navesti bi bilo potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. V konkretnem primeru tožeča stranka navaja, da bi bilo mogoče z zaslišanjem strank razjasniti nejasnosti in nekoherentnosti v njihovih izjavah. V obravnavanem primeru to ni razlog za razpis glavne obravnave, ker tožena stranka tožnicam sploh ne očita, da bi bile njihove navedbe nekonsistentne, protislovne ali malo verjetne, saj svoje odločitve ni oprla na 4. alinejo 55. člena ZMZ. Tožena stranka tožnicam očita to, da je bilo prikrito, da je bila pred tem vložena prošnja tudi v Avstriji. Zaradi tega sodišče predlogu za razpis glavne obravnave ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je tožnice oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 327/08). Pri tem je upoštevalo njihov status prosilcev za mednarodno zaščito ter da so brez sredstev za preživljanje. S plačilom taks bi bilo ogroženo njihovo preživljanje oziroma preživljanje njihove celotne družine.