Jedro

Tožena stranka je v predsodnem upravnem postopku pravilno ugotavljala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1 na dan 31. 12. 2012, saj se, glede na vloženo zahtevo v času veljavnosti ZPIZ-1, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine presoja po določilih, ki so veljala do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1. Tožnica do konca leta 2012 pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 ni izpolnila, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2013 in odločba št. ... z dne 28. 3. 2013 ter se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 24. 3. 2013 dalje, toženi stranki pa se naloži, da v roku 30 dni izda odločbo, s katero tožnici prizna pravico do starostne pokojnine po določilih ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012 ter se ji povrnejo stroški tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da gre v predmetni zadevi za sporna vprašanja, ali lahko tožeča stranka zahteva varstvo svojih pravic, tj. pravice do starostne pokojnine po presoji pogojev določil ZPIZ-1, zaradi tega, ker je s svojo zahtevo za priznanje starostne pokojnine vložila v času veljavnosti ZPIZ-1. Menilo je, da ni nobene pravne podlage, da bi toženka lahko odločila drugače in da ne drži argumentacija tožnice, saj je z uveljavitvijo novega ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 prenehal veljati ZPIZ-1, tožnica pa do 31. 12. 2012 po ZPIZ-1 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Pritožuje se tožnica. Meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbo materialnega prava in sicer 390. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami - ZPIZ-2). Določilo 390. člena ZPIZ-2 nima nobene časovne omejitve. To določilo predpisuje za začete postopke uporabo vseh predpisov, veljavnih pred uveljavitvijo ZPIZ-2 v celoti in ne postavlja pogoje, da bi morali zavarovanci, v postopkih, začetih pred prenehanjem veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1), izpolniti pogoje za upokojitev do prenehanja njegove veljavnosti, tj. do 31. 12. 2012. Tožnica je 24. 12. 2012, po pridobitvi predhodne pisne informacije o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem je bil, po tretjem odstavku 259. člena ZPIZ-1, postopek za priznanje pravice do starostne pokojnine uveden oziroma začet pred uveljavitvijo ZPIZ-2, zaradi česar bi se moral njen zahtevek obravnavati po določbah ZPIZ-1. Prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2 namreč določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred njegovo uveljavitvijo, uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Pri tem prvi odstavek 390. člena ZPIZ-2 ne izvzema zavarovancev, ki do 31. 12. 2012 še niso izpolnili pogojev za upokojitev. Edina pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se zavarovanko obravnava po ZPIZ-1, sta, da mora biti postopek začet pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in da mora zavarovanec ob začetku postopka dokazati, da izpolnjuje vse pogoje za upokojitev na dan, za katerega je podal zahtevek za upokojitev, tj. v konkretni zadevi na dan 24. 3. 2013. Oba pogoja sta v konkretnem primeru nedvomno izpolnjena. Pritožba nadalje navaja, da tožnica ni vložila zahteve za upokojitev zaradi varstva svojega pravnega položaja, kakor to napačno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v 11. točki obrazložitve. Tožnica tudi ni vložila zahtevka za upokojitev z dnem 31. 12. 2012 in bi tako morala toženka ugotavljati izpolnjevanje pogojev do datuma, ko se je tožnica želela upokojiti. Pritožba meni, da sodbe VDSS Psp 146/2014, ki jo v obrazložitvi navaja prvostopenjsko sodišče v danem primeru ni možno uporabiti kot relevantne sodne prakse, ker se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, ki ni primerljivo s predmetnim. Tožnica je imela do 24. 3. 2013, ko se je želela upokojiti, zadostno pokojninsko dobo tudi z upoštevanjem dodane dobe v deležu 11/12 dejanskih let študija. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji: v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 28. 3. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrne.

6. Dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in pred tem v predsodnem postopku toženka, je naslednje. Tožnica je do 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 3 mesece in 24 dni starosti in imela 37 let, 2 meseca in 15 dni pokojninske dobe (skupaj z dodano dobo v trajanju 2 let, 3 mesecev in 15 dni). S starostjo 59 let, 3 mesecev in 24 dni in s pokojninsko dobo 37 let, 2 meseca in 15 dni tožnica tako ni izpolnila pogojev za priznanje starostne pokojnine po določbi prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1, saj ni izpolnila pogoja pokojninske dobe. Tožnica tudi ni izpolnila zahtevane starosti po drugem odstavku 36. člena ZPIZ-1 (59 let, 7 mesecev in 22 dni), ob sicer dopolnjeni 20-letni pokojninski dobi. Tožnica tako na dan 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbi 36. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 398. člena ZPIZ-1. Tožnica prav tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 v času odločanja tožene stranke (2. 7. 2013), kakor so določeni v 27. členu. Po prvem odstavku bi morala izpolnjevati starost 65 let, po drugem odstavku v letu 2013 63 let, po tretjem odstavku 61 let in 6 mesecev, po četrtem odstavku imeti najmanj 40 let pokojninske dobe brez dokupa ob dopolnitvi 60 let starosti oziroma po petem odstavku v letu 2013 38 let in 4 mesece pokojninske dobe brez dokupa ob starosti 58 let. Tožnica ne izpolnjuje pogojev sočasno ali pogoja starosti ali pogoja pokojninske dobe brez dokupa.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno razlagovalo, da je z uveljavitvijo novega ZPIZ-2, s 1. 1. 2013 prenehal veljati ZPIZ-1. Nov zakon pa določbe o dodatni dobi, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine, več ne vsebuje. Tožena stranka je pri tožnici pravilno ugotavljala, ali so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po določbi ZPIZ-1 na dan 31. 12. 2012, saj bi, glede na vloženo zahtevo v času veljavnosti ZPIZ-1, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine morala presojati po določilih, ki so veljali do konca leta 2012, ko je veljal ZPIZ-1. Tožnica do konca leta 2012 pogojev za starostno upokojitev po ZPIZ-1 ni izpolnila.

8. Tožnica si napačno tolmači določilo 390. člena ZPIZ-2, ko si ga tolmači na takšen način, da se pri zavarovancih, ki so podali vlogo za starostno upokojitev v času veljavnosti ZPIZ-1 in pri tem navedli tudi datum predvidene upokojitve (po 1. 1. 2013), da za takšne zavarovance veljajo pogoji starostne upokojitve, kakor so bili določeni v ZPIZ-1, tudi če na dan 31. 12. 2012 niso izpolnjevali pogojev za starostno upokojitev, izpolnejo pa pogoje po ZPIZ-1 v času veljavnosti ZPIZ-2. Kaj takega 390. člen ZPIZ-2 ne določa. Določa zgolj to, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, kar po pomeni zgolj to, da kdor je podal vlogo v času veljavnosti ZPIZ-1 in je izpolnjeval tudi pogoje za starostno upokojitev v času veljavnosti starega zakona, se upošteva predpis, ki je veljal do uveljavitve novega zakona - ZPIZ-2. 9. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za razrešitev spora v predmetni zadevi niso pomembni. Pomembno v predmeti zadevi je zgolj to, da samo dejstvo vložitve zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Pri tožnici ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine).

10. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. 11. Pritožnica, ki v pritožbi ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP, trpi stroške pritožbe sama.