Jedro

Namen določbe 390. člena ZPIZ-2 je v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravic izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav se bo o njej odločalo še v času veljavnosti ZPIZ-2. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi si praktično vsi zavarovanci z vložitvijo zahteve še v času veljavnosti ZPIZ-1, pa čeprav v času veljavnosti tega zakona in pod pogoji tega zakona še ne bi pridobili pravic po tem zakonu, tudi v času veljavnosti ZPIZ-2 zagotovili obravnavanje in odločanje o njihovih pravicah še po starem zakonu, kar pa seveda ni logično in ni sistemsko sprejemljivo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb toženke z dne 2. 7. 2013 in 28. 3. 2013, priznanje pravice do starostne pokojnine od 24. 3. 2013 dalje, zahtevek za izdajo nove odločbe, s katero se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), ki je veljal do 31. 12. 2012, ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica 24. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Prvo in drugostopenjski organ toženke sta njeno zahtevo zavrnili, saj sta ugotovili, da v času veljavnosti ZPIZ-1 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Sodišče je njen zahtevek zavrnilo, saj dejstvo vložene zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 pomeni presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določbah tega zakona. Od 1. 1. 2013 velja nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), po katerem tožnica še ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem pojasnilo, da tožnica napačno tolmači 390. člen ZPIZ-2, saj za zavarovance, ki so podali vlogo za starostno upokojitev še v času veljavnosti ZPIZ-1, vendar najkasneje na dan 31. 12. 2012 niso izpolnili pogojev za starostno upokojitev iz ZPIZ-1, pogoji po tem zakonu ne veljajo tudi v času veljavnosti ZPIZ-2. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev njenim zahtevkom, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je dne 24. 12. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Glede na to bi se morala njena zahteva obravnavati po določbah ZPIZ-1. Sklicuje se na 390. člen ZPIZ-2 in navaja, da je sporno, ali je upravičena do obravnave po ZPIZ-1, saj naj bi iz 390. člena ZPIZ-2 izhajalo, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2, uporabljajo predpisi, ki so veljali do njegove uveljavitve. Iz določbe naj ne bi izhajalo, da bi morala izpolniti pogoje za pridobitev pravic po prejšnjih predpisih. Stališče sodišč druge in prve stopnje naj bi bilo v nasprotju s podlago za odločitev v tem sporu, to je s 390. členom ZPIZ-2. Stališče sodišča, da morajo zavarovanci, ki izpolnjujejo vse pogoje iz 390. člena ZPIZ-2 izpolniti tudi pogoje za upokojitev pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, naj bi predstavljalo trditev brez zakonske podlage.

5. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Iz prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 izhaja, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da je zavarovanec, ki je zahtevo za priznanje pravic vložil pred 31. 12. 2012, upravičen do pravic iz obveznega zavarovanja ob upoštevanju določb prejšnjega zakona, to je ZPIZ-1, čeprav bi pogoje za pridobitev teh pravic po določbah ZPIZ-1 izpolnil šele v letu 2013, torej že v času veljavnosti novega zakona (ZPIZ-2).

9. Mogoče se je sicer strinjati z navedbami revidentke, da je tekst določbe prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 nekoliko nejasen, vendar ob upoštevanju logične, sistemske in namenske razlage to nikakor ne more pripeljati do rezultata, za katerega se zavzema tožnica.

10. Namen navedene določbe je v tem, da se zavarovancem, ki so s postopkom pričeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 in so pogoje za priznanje pravic izpolnili v času veljavnosti ZPIZ-1, zagotovi, da bo njihova zahteva obravnavana na podlagi določb ZPIZ-1, čeprav se bo o njej odločalo še v času veljavnosti ZPIZ-2. Na drugi strani bi toženka brez te določbe po 1. 1. 2013 že morala uporabiti določbe ZPIZ-2. 11. Tudi iz obrazložitve k predlogu ZPIZ-2 za prvo obravnavo z dne 17. 10. 2012 izhaja, da so v 390. členu ZPIZ-2 urejeni primeri, ko se je postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe začel še v času veljavnosti starega zakona in da za te primere velja, da se zavarovancu zagotavljajo pravice v obsegu, določenem v predpisu, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, pod pogojem, če so bili izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic po prejšnjih predpisih. Iz te obrazložitve jasno izhaja, da je za uporabo prvega odstavka 390. člena ZPIZ-2 potrebno ne le, da je bila pred 31. 12. 2012 vložena zahteva za priznanje pravic, temveč tudi, da so bili po prejšnjih predpisih izpolnjeni pogoji za pridobitev pravic. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi si praktično vsi zavarovanci z vložitvijo zahteve še v času veljavnosti ZPIZ-1, pa čeprav v času veljavnosti tega zakona in pod pogoji tega zakona še ne bi pridobili pravic po tem zakonu, tudi v času veljavnosti ZPIZ-2 zagotovili obravnavanje in odločanje o njihovih pravicah še po starem zakonu, kar pa seveda ni logično in ni sistemsko sprejemljivo (1).

12. Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče je enako odločilo že v zadevi VIII Ips 277/2015 z dne 26. 1. 2016.