Jedro

Tožnici je izrečen najmilejši ukrep omejitve osebne svobode, to je ukrep iz 1. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Tožnica se po svobodni izbiri odloča za sprehode po dvorišču in uporabo prostorov znotraj območja Azilnega doma; je zadovoljna s pogoji v Azilnem domu, pogoji so normalni; ob sebi ima moža, kateremu je sodišče tudi dovolilo, da je bil prisoten pri zaslišanju tožnice na glavni obravnavi; njen mož ji torej v Azilnem domu pričakovano lahko nudi ustrezno čustveno podporo in pomoč. Ukrep je nujen, ker milejšega ukrepa posega v osebno svobodo zakonodajalec sploh ni predvidel, sta pa še dva strožja od predmetnega; ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da je poseg v tožničino pravico po oceni sodišča sorazmeren z legitimnim ciljem omenjenega varovanja pravic drugih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ter v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), odločila, da se prosilki za mednarodno zaščito, ki trdi da je A.A., roj ... 2. 1984 v kraju Ačhoj Martan, državljanki Ruske Federacije, omeji gibanje na območje Azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od dne 25. 7. 2013 od 20.00 ure do dne 25. 10. 2013 do 20.00 ure. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilka dne 25. 7. 2013 zaprosila za priznanje mednarodne zaščite. Istega dne je bil prosilki ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi dokazil v spisovni dokumentaciji, da je prosilka že zaprosila za mednarodno zaščito v Avstriji. Prosilka ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni predložila nobenega dokumenta s sliko. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je prosilka potovala s potnim listom, ki so ji ga zasegli v Avstriji, pri sebi trenutno nima nobenega dokumenta. Pri podaji prošnje je prosilka povedala, da so ji potni list zasegli v Avstriji ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, kjer se še vedno nahaja. Dodala je še, da je leta 2010 iz mesta Grozni odpotovala do Moskve, iz Moskve pa do Belorusije. Tožena stranka pravi, da je tožnica iz Belorusije legalno odšla v Litvo. Iz Litve je z avtom odšla do Poljske in naprej do Češke. Iz Češke je odšla v Avstrijo, kjer je ostala dve leti. V Avstriji je bila prosilka za mednarodno zaščito, ko pa je dobila negativno odločbo je samovoljno zapustila Avstrijo in z vlakom odšla preko Italije v Francijo. V Franciji je ponovno zaprosila za mednarodno zaščito, vendar je bila vrnjena nazaj v Avstrijo. Iz Avstrije je samovoljo odšla v Republiko Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je samovoljno zapustila Avstrijo je povedala, da se je bala, da je ne bi vrnili v Rusko Federacijo. Na vprašanje uradne osebe, zakaj je odšla iz matične države, je povedala, da zato, ker je imel njen mož težave s policijo in politiko. V nadaljevanju je tožena stranka dne 26. 7. 2013 preverila prstne odtise prosilke v bazi Eurodac. Iz baze Eurodac je razvidno, da je prosilka že zaprosila za mednarodno zaščito v Avstriji dne 1. 11. 2010 v kraju PI N Traiskirchen East in dne 11. 4. 2013 v kraju SPK N Schwechat Terminal 240 ter v Franciji dne 28. 2. 2013. Na vprašanje uradne osebe ali je v kateri drugi državi članici EU zaprosila za mednarodno zaščito je odgovorila pritrdilno in sicer v Avstriji in Franciji.

Ker iz dokumentacije upravne zadeve ni mogoče z zadostno mero gotovosti ugotoviti, ali je za obravnavanje njene prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se prosilka sedaj nahaja, ali pa sta to Avstrija, kjer je bila prosilka obravnavana novembra 2010 in aprila 2013 ali Francija, kjer je bila prosilka obravnavana februarja 2013, se je pristojni organ odločil, da se prosilki omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar omogoča tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je ukrep omejitve gibanja iz tega razloga nujen, da prosilka v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njene prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustila ozemlja Republike Slovenije, ter da bo, če se ugotovi, da je za reševanje prosilkine prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Avstrija ali Francija, mogoča realizacija predaje prosilke tema dvema državama. Glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilka v primeru predaje Avstriji ali Franciji ne bi počakala na izvršitev predaje. Z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. Prav tako je pristojni organ odločil v skladu z namenom danega pooblastila. Glede na navedeno, se je pristojni organ odločil, da se prosilki gibanje omeji na območje Azilnega doma. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilka ostala na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo ali je za obravnavanje njene prošnje odgovorna Republika Slovenija, kjer se prosilka sedaj nahaja, ali pa sta to Avstrija ali Francija. Iz baze Eurodac je namreč razvidno, da je prosilka leta 2010 in 2013 zaprosila za mednarodno zaščito v Avstriji ter leta 2013 v Franciji, Avstrijo pa je dvakrat tudi samovoljno zapustila. Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je ob odhodu iz matične države meje znotraj schengenskega območja prehajala ilegalno, julija 2013 pa je ilegalno vstopila tudi v Republiko Slovenijo. Z ilegalnim prehajanjem meje, prosilka po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite.

V tožbi tožnica pravi, da avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi obstoja prstnih odtisov v Eurodac bazi ni pravilna. ZMZ določa, da tožena stranka zgolj lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Tožena v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je prepričana, da tožeča stranka morebitno predajo ne bi počakala, tega pa sploh ne utemelji. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, zakaj naj bi bila prepričana, da se bo tožnica morebitni predaji eni izmed teh dveh držav izognila. Tožnica je sama pri podaji prošnje navedla, da je v navedenih dveh državah že zaprosila za mednarodno zaščito in kako je bilo odločeno. V nobenem trenutku torej tožnica toženi stranki ni prikrivala prej vloženih prošenj za mednarodno zaščito, zato nikakor ne more pritrditi odločitvi tožene stranke, da je ukrep omejitve gibanja nujen. Tožena stranka navaja, da tožnica z ilegalnim prehajanjem meja držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodno zaščite, teh svojih trditev pa v zadostni meri ne obrazloži, poleg tega pa se sum begosumnosti nanaša na izbor objekta za omejitev gibanja (azilni dom) in ne na samo odločitev za ukrep, ki je brez utemeljitve ter se nanaša zgolj in izključno na zadetek v bazi Eurodac. Poleg tega ilegalen prehod meje sam po sebi zagotovo ne more pomeniti, da je tožnica izrazito begosumna, saj bi bili potem skoraj vsi prosilci za mednarodno zaščito izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Da je s strani tožnice do ilegalnega prehoda meja prišlo, je posledica dejstva, da je bila primorana iskati zaščito izven svoje matične države, saj je tam njeno življenje ogroženo. Poleg tega pa sam ilegalen prehod meje prosilca za mednarodno zaščito ni kazniv oziroma se prosilca za mednarodno zaščito kljub nezakonitemu prečkanju meje ne obravnava zaradi prekrška. Ilegalni prehod tudi ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka torej odločila v neskladju z namenom 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ, saj ni podanih prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da ima tožeča stranka namen zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred koncem postopka. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi z vidika načela sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS v zvezi z 19. členom Ustave RS), kot ga je Upravno sodišče opredelilo v sodbi opr. št. I U 1199/2009-15 z dne 15. 7. 2009. Tožena stranka bi morala, ko je ugotovila, da naj bi bila tožnica begosumna, čemur ona sama izrecno nasprotuje in meni, da ni podana prav nobena okoliščina, ki bi to izkazovala, preizkusiti ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnice za eventualno izvedbo dublinskega postopka. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica je na zaslišanju potrdila, da ji je gibanje omejeno na področju Azilnega doma, tako kot se tudi glasi izrek izpodbijanega sklepa. Na posebno vprašanje, ki je sledilo vprašanju sodišča v kontekstu v spisu izkazanega post-travmatskega sindroma, kako se počuti in kakšne so razmere v Azilnem domu, je povedala, da je s pogoji zadovoljna, da so pogoji normalni, da ima možnost prostega izhoda na dvorišče Azilnega doma po lastni zbiri, a da se kljub temu počuti utesnjeno.

Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ESČP pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje

(1)

, na področje določenega dela države

(2)

, na kraj (mesto) prebivanja

(3)

, na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja

(5)

in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.

(6)

Ker je tožnici omejeno gibanje znotraj ograjenega območja Azilnega doma in na bistveno manjšem območju, kot je bil primer v omenjeni zadevi Guzzardi, je treba tudi glede na opis občutka utesnjenosti tožnice izpodbijani akt šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožeča stranka nima prav, ko se sklicuje na nepravilnost „avtomatične“ omejitve gibanja v konkretnem primeru, saj iz celovitega branja izpodbijanega akta ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka omejila osebno svobodo tožnici samo zaradi tega, ker je pridobila rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. To sicer na prvi pogled res izhaja iz začetka obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer tožena stranka sklepa, da ker je dobila rezultat v bazi EURODAC, je ukrep „iz tega razloga nujen“, da prosilka v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna, „ne bo zapustila ozemlja Republike Slovenije“ /.../ in da bo „mogoča realizacija predaje.“ Tožena stranka nato nadaljuje, da „glede na navedeno je pristojni organ prepričan, da prosilka v primeru predaje Avstriji ali Franciji ne bi počakala na izvršitev predaje.“ Iz tega dela sklepa namreč še ni nič jasno, glede na kaj se tožena stranka opira in je tisto, ker je prepričalo organ, da tožnica ne bo počakala izvršitve predaje. Zato do tega mesta v sklepu nujnost izpodbijanega ukrepa v smislu standarda strogega testa sorazmernosti iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 (odst. 12. in 15) še ni izkazana in do tu ima zato pooblaščenka tožnice prav, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj tožnica ne bi počakala do predaje v Sloveniji.

Strogi test sorazmernosti tudi pomeni, da sklicevanje tožene stranke v naslednjem stavku, da tožena stranka ni prestopila prostega preudarka in da je odločila v skladu z namenom danega pooblastila v zakonu, ni ustrezno in je nepravilno. Tožena stranka ima namreč prosti preudarek samo v tem smislu, da se lahko odloči, da bo določenemu prosilcu omejila gibanje ali osebno svobodo, določenemu pa ne, četudi bi bili pogoji za to morebiti izkazani, ko pa izda tak ukrep, mora utemeljiti nujnost ukrepa oziroma mora uporabiti strogi test sorazmernosti iz 3. odstavek 15. člena Ustave. Vendar pa ta napaka v materialno-pravni utemeljitvi odločitve in pomanjkljivost v strukturi argumentiranja odločitve ni takšna, da bi moralo sodišče v konkretnem primeru tožbi ugoditi.

V zadnjem odstavku obrazložitve je namreč tožena stranka ugotovila pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče preverilo na glavni obravnavi, in sicer je tožena stranka navedla, da je tožnica Avstrijo dvakrat samovoljno zapustila, da je meje schengenskega območja prehajala ilegalno, ilegalno je vstopila tudi v Slovenijo in da s tem kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Zato pooblaščenka v tožbi nima prav, ko zatrjuje, da se odločitev nanaša zgolj na zadetek v bazi Eurodac. To ne drži. Drži samo, da tožena stranka ne navede ničesar, zakaj meni, da tožnica zlorablja sistema mednarodne zaščite.

Vendar pa je sodišče na glavni obravnavi v okviru pravne podlage (3. alineja 1. odstavka 59. člena ZMZ), na katero je tožena stranka oprla odločitev, preverilo in ugotovilo relevantno dejansko stanje. V zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati zlorabe sistemov mednarodne zaščite in ima v tem delu pooblaščenka prav, ko pravi, da tožnica ni toženi stranki nič prikrivala, saj je povedala za prošnje v Avstriji in Franciji. Se pa je na glavni obravnavi z zaslišanjem tožnice potrdilo, da je tožnica dvakrat zapustila Avstrijo pred dokončanjem postopka, saj je povedala, da se je v času, ko se je odločila z možem, da bosta zapustila Avstrijo, vedela, da verjetno to ravnanje ni v skladu z navodili avstrijskih organov, kako naj izvrši odločbo o zapustitvi Avstrije, ki jih je tolmačka prevedla na glavni obravnavi. Odločitev avstrijskih organov je razumela tako, da če ne bo Avstrije zapustila prostovoljno, jo bodo prisilno deportirali v Čečenijo. Tožnica se je torej izogibala prisilni deportaciji v Rusijo oziroma Čečenijo, pri čemer pa ji za potrebe odločanja v tej zadevi ne gre očitati zlorabe postopka, saj se je na glavni obravnavi izkazalo, da ne ve za vsebinski razlog, zakaj v Avstriji ni dobila mednarodne zaščite, saj avstrijska odločba omenja samo številke določenih členov v zakonu, in je tožnica prepričana, da bi jo avstrijski organi v primeru vrnitve iz Slovenije v Avstrijo deportirali v izvorno državo. Ta strah se je na glavni obravnavi glede na način podajanja odgovorov tožnice izkazal kot avtentičen in sodišče ga lahko v danih okoliščinah tudi razume; tožnica zato ne zlorablja postopka, vendar pa kaže na dokaj verjetno možnost, da bi se deportaciji v Avstrijo, če bo ta sprejela pristojnost za odločanje o prošnji oziroma nadaljevanje postopka, izognila tudi s pobegom iz Slovenije, če bi se ji ta možnost dejansko ponudila. Tožnica je tudi ilegalno prestopila mejo med Belorusijo in Litvo, kar je navedla že v prošnji in je to potrdila na zaslišanju na glavni obravnavi, tako da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu očitno pomotoma ali pa zmotno povzela, da je tožnica v Litvo vstopila legalno. Ilegalno pa je prestopala tudi meje znotraj EU, ker je menila, kot je sama povedala na glavni obravnavi, da mej med državami članicami tako ali tako ni. Na vprašanje, zakaj ni že ob samih prehodih iz ene evropske države v drugo evropsko državo zaprosila za azil, pa ni znala odgovoriti. Tožnica je na glavni obravnavi večkrat ponovila, če bi jo vrnili v Avstrijo, bi jo ta deportirala v izvorno državo, edino vodilo, ki ga imata z možem pa je, da se to ne bi zgodilo, ker menita, da bi bila tam ogrožena. Na obravnavi je povedala, da je bila priča dogodku, ko so ubili njenega brata.

Tako ima sodišče na eni strani trdno ugotovljeno dejstvo, da se tožnica želi oziroma po njenem mnenju se mora izogniti premestitvi v Avstrijo, ker bi jo ta prav gotovo deportirala v po njenem mnenju nevarne razmere v izvorni državi, in da je v preteklosti že ravnala v tej smeri, in je dvakrat zapustila Avstrijo in ilegalno vstopila na ozemlje EU, ne da bi na meji zaprosila za mednarodno zaščito, kar vse govori za utemeljenost odločitve tožene stranke.

Vendar pa tem dejstvom na drugi strani stojijo dejstva, ugotovljena oziroma potrjena na glavni obravnavi, ki sicer izhajajo iz upravnih spisov (iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 25. 7. 2013 in iz policijske depeše z dne 23. 7. 2013), da ima tožnica post-travmatski sindrom in da je huje bolna na pljučih, da je pri premestitvi iz Francije v Avstrijo doživela pljučni napad, kar vse je verodostojno povedala in opisala na zaslišanju na glavni obravnavi ter da se na podlagi izrečenega ukrepa počuti utesnjeno, kar pa govori za odpravo odločbe.

V tem tehtanju znotraj strogega testa sorazmernosti je odločilno vplivalo na končno odločitev dejstvo, da je tožnici izrečen najmilejši ukrep omejitve osebne svobode, to je ukrep iz 1. alineje 2. odstavka 51. člena ZMZ. Zato je zadnji tožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala preizkusiti, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom zagotoviti prisotnost tožnice za izvedbo dublinskega postopka, neutemeljen. Tožnica je nadalje povedala, da se po svobodni izbiri odloča za sprehode po dvorišču in uporabo prostorov znotraj območja Azilnega doma; da je zadovoljna s pogoji v Azilnem domu, da so pogoji normalni; sodišče je upoštevalo tudi, da ima tožnica ob sebi moža, kateremu je sodišče tudi dovolilo, da je bil prisoten pri zaslišanju tožnice na glavni obravnavi; njen mož ji torej v Azilnem domu pričakovano lahko nudi ustrezno čustveno podporo in pomoč. Tožnica ni povedala, da bi se ji zaradi omejitve osebne svobode odražal ali obnavljal post-travmatski sindrom ali da bi tekom izvrševanja izpodbijanega ukrepa znotraj območja Azilnega doma tudi dobila kakšen napad pljučne bolezni, občutek utesnjenosti pa je povezala le z željo po izhodu v mesto in v trgovino. Zato sodišče meni, da je izpodbijani ukrep predpisan z zakonom, je primeren, ker je z njim možno doseči legitimen cilj, ki je v izvedbi postopka po Dublinski uredbi in s tem v zvezi čim bolj učinkovito varstvo pravice do dostopa do azilnega postopka in sodnega varstva pravic drugih prosilcev v vseh še odprtih zadevah, ki čakajo na odločitev; ukrep je nujen, ker milejšega ukrepa posega v osebno svobodo zakonodajalec sploh ni predvidel, sta pa še dva strožja od predmetnega; ukrep pa je tudi sorazmeren v ožjem pomenu besede v tem smislu, da je poseg v tožničino pravico po oceni sodišča sorazmeren z legitimnim ciljem omenjenega varovanja pravic drugih.

Ob koncu sodišče pripominja, je ukrep omejitve osebne svobode možno izreči največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, a da ga je nujno treba ustaviti že prej in sicer takoj, ko zaradi morebitnih spremenjenih razmer na strani tožnice prenehajo razlogi za omejitev osebne svobode, ali ko bi bila zaradi spremenjenih okoliščin potrebna drugačna presoja strogega testa sorazmernosti, kot jo je izvedlo sodišče v tem primeru na podlagi znanih dejstev (4. odstavek 51. člena ZMZ). Odgovornost za dosledno spoštovanje te določbe nosi po uradni dolžnosti tožena stranka, tožnica pa lahko poda zahtevek v upravnem postopku za prenehanje ukrepa zaradi spremenjenih razmer. Ukrep mora torej ves čas izvajanja temeljiti na strogem testu sorazmernosti.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).