Jedro

Ob pridobljenem podatku iz baze Eurodac in ugotovitvi, katera država je pristojna za reševanje prošnje za mednarodno zaščito in ugotovljeni begosumnosti, je omejitev gibanja utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnice (ki je dne 25. 7. 2013 zaprosila za mednarodno zaščito) zoper sklep tožene stranke, št. 2142-189/2013/7 (1313-16) z dne 26. 7. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena (pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov) Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožnici omejila gibanje na območje azilnega doma do prenehanja razloga, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec, in sicer od 25. 7. 2013 od 20. ure do dne 25. 10. 2013 do 20. ure.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je tožnico zaslišalo. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita kljub nekaterim napakam pri obrazložitvi prostega preudarka. Tožnica je s svojim ravnanjem izkazala begosumnost. Tožena stranka res ni obrazložila, na čemu temelji ocena o zlorabi sistema mednarodne zaščite, vendar je ugotovila relevantna dejstva.

3. Tožnica po svetovalki za begunce vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Napačna je presoja sodišča, da tožena stranka prostega preudarka ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj bi tožnica zlorabljala sistem mednarodne zaščite. Občutek utesnjenosti ter posttravmatski sindrom bi morala zadostovati, da bi sodišče izpodbijani ukrep odpravilo. Izrečeni ukrep je nepotreben. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa da razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka odgovor na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito do predaje pristojni državi za odločanje o mednarodni zaščiti začasno omeji gibanje, in sicer z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

7. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, je razvidno, da je tožnica leta 2010 iz mesta Grozni odpotovala do Moskve, iz Moskve pa do Belorusije; nato je odšla v Litvo. Iz Litve je odšla do Poljske in naprej do Češke. Iz Češke je odšla v Avstrijo, kjer je ostala dve leti. Ko je dobila negativno odločbo glede priznanja mednarodne zaščite, je samovoljno zapustila Avstrijo in odšla preko Italije v Francijo. V Franciji je ponovno zaprosila za mednarodno zaščito, vendar je bila vrnjena v Avstrijo. Iz Avstrije je samovoljno odšla v Republiko Slovenijo. Tožena stranka je dne 26. 7. 2013 preverila prstne odtise prosilke v bazi Eurodac. Ugotovila je, da je prosilka že zaprosila za mednarodno zaščito v Avstriji in to 1. 11. 2010 in 11. 4. 2013 ter v Franciji 28. 2. 2013. 8. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo tudi tožničine zdravstvene težave. Z zaslišanjem tožnice je ugotovilo, da se tožnica svobodno odloča za sprehode po dvorišču in uporabo prostorov Azilnega doma in da je zadovoljna s pogoji bivanja, ob sebi ima moža, ki je tudi prosilec za mednarodno zaščito. Ugotovilo je tudi, da se zdravstvene težave ne ponavljajo. Pravilno je ugotovilo, da je bil tožnici izrečen najmilejši ukrep omejitve osebne svobode, to je ukrep iz prve alineje drugega odstavka 51. člena ZMZ, omejitev gibanja na območje azilnega doma. Izpodbijani ukrep je predpisan z zakonom, je tudi po presoji pritožbenega sodišča primeren, ker je z njim možno doseči legitimen cilj, ki je v izvedbi postopka po Dublinski uredbi, saj milejšega ukrepa zakonodajalec ni predvidel. Ob spremenjenih razmerah se lahko sporni ukrep odpravi.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila in presodila, da je podan razlog za omejitev gibanja kot to navajata tožena stranka v izpodbijanem sklepu in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pridobljen je bil podatek iz baze Eurodac, tožnica je Avstrijo dvakrat samovoljno zapustila, meje schengenskega območja je prehajala ilegalno, ilegalno je vstopila tudi v Slovenijo. Vse navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za oceno, da opisano ravnanje tožnice kaže na izrazito begosumnost. To tudi pomeni, da je tožena stranka pravilno uporabila prosti preudarek ter odločila v skladu z namenom, za katerega ji je bil ta dan.

10. Glede na navedeno tudi pavšalni pritožbeni ugovori (ki ponavljajo trditve, ki so bile pravilno presojene) ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.