Jedro

Sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Zavrnilo je tudi reintegracijske in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen za določen čas. S pogodbo o zaposlitvi se je posebej zavezal, da ne bo ponarejal listin. Dne 6. 6. 2007 je izpolnil obrazec banke, v katerem je označil, da je zaposlen za nedoločen čas. S tem je predrugačil listino (ki jo je sicer podpisal toženec) in jo uporabil kot pravo. Tako njegovo ravnanje ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu Kazenskega zakonika. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obrazec v nasprotju s siceršnjim običajem izpolnil tožnik sam, toženec pa ga je podpisal v prepričanju, da so podatki v njem pravilni, saj naj bi ga preverila delavka, ki je te obrazce običajno izpolnjevala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Presodilo je, da v tožnikovem ravnanju niso podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Tožnik zato ni kršil določil pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila nezakonito odpovedana iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Dokazano je bilo, da je sporni obrazec podpisala tožena stranka. Tožnik po tem, ko jo je toženec podpisal, njene vsebine ni spreminjal, neresnično vsebino je vnesel v obrazec že pred tem. Če pa ima prava listina (izdana od osebe, ki je označena kot izdajatelj) neresnično vsebino, s tem ne postane kriva listina. Zato ni podano kaznivo dejanje ponarejanja listin, lahko pa bi bilo podano kakšno drugo: na primer overovitev lažne vsebine, ponareditev ali uničenje poslovnih listin. Prava listina z neresnično vsebino bi lahko postala sestavni del nekega drugega kaznivega dejanja, na primer goljufije.

3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, zakaj sploh naj bi bila navedba točno oziroma pravilno določenega člena Kazenskega zakonika pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je pri tem tudi zmotno uporabilo določbe 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved. Iz nobene določbe ZDR ne izhaja, da bi moral delodajalec kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu Kazenskega zakonika. Iz ZDR izhaja le zahteva, da ima kršitev znake kaznivega dejanja. Ti znaki pa so bili nedvomno podani.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. V obravnavani zadevi za odločitev ni bilo pomembno vprašanje, ali je tožena stranka v odpovedi pravilno navedla člen Kazenskega zakonika in ali je bila to sploh dolžna storiti. Tožena stranka je tožniku očitala kršitev, ki ima znake točno določenega kaznivega dejanja in je navedla tudi pravilen člen KZ, v katerem je to kaznivo dejanje določeno. Odločitev sodišča ne temelji na presoji, da tožena stranka ni navedla pravilnega člena KZ za očitano kaznivo dejanje, pač pa na presoji, da znaki tega kaznivega dejanja niso podani.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR: ker je kršil pogodbeno obveznost in ima kršitev znake kaznivega dejanja. Tožnik je v obrazcu banke za pridobitev kredita označil, da je zaposlen za nedoločen čas, čeprav je bil dejansko zaposlen za določen čas. S tem je sicer kršil tudi izrecno obveznost, določeno v pogodbi o zaposlitvi, da ne bo ponarejal listin, vendar mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ.

9. Delodajalcu ni potrebno „kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ“, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem, ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri tem ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja - temveč da navede znake kaznivega dejanja. Ni tudi odločilno, kje konkretno je opis očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja naveden - že v "izreku" ali "obrazložitvi" izredne odpovedi. ZDR za izredno odpoved ne določa posebnih formalnih zahtev obličnosti. Treba je upoštevati, da odpoved ne predstavlja kazenske ali disciplinske, temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb.

10. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne odloča o kazensko pravni odgovornosti delavca. Mora pa pri presoji, ali ima delavcu očitana kršitev znake kaznivega dejanja, upoštevati, kako so ti določeni v Kazenskem zakoniku in predvsem tudi, kako jih upošteva oziroma razlaga kazenskopravna teorija in sodna praksa. To pa sodba sodišča druge stopnje pravilno povzema (tretji in četrti odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe), kolikor se nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin po 256. členu KZ, in glede na navedeno presodilo, da tožniku očitana kršitev ni imela znakov tega kaznivega dejanja.

11. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da se za ponarejanje listin po določbah 256. člena KZ kaznuje tudi tisti, ki stori katero od dejanj, navedenih v 257. členu KZ. Poseben primer ponarejanja listin stori med drugim tudi, kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da podpisuje kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino. Ker sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja, bi moralo ugotavljati tudi, ali ima očitano ravnanje delavca znake kaznivega dejanja iz 257. člena KZ, ki pomeni le posebno obliko storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ. Kot izhaja iz Komentarja KZ, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana sodba, se v takem primeru kaznivo dejanje (pravno) opredeli po 256. členu v zvezi z ustrezno točko 257. člena KZ in tudi kazen se izreče po 256. členu KZ.

12. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo v novem postopku o pritožbi tožnika ponovno odločiti.

13. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.