Jedro

V sporni zadevi je listino (potrdilo o zaposlitvi in plači kreditojemalca – poroka) podpisala tožena stranka (ki je navedena kot izdajatelj listine), tožnik pa v listini navedene izjave naknadno (po podpisu) tudi ni spreminjal, saj je že pred tem vanjo vnesel neresnično vsebino. Navedel je, da je zaposlen za nedoločen čas, čeprav je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Listina zato ni postala kriva ali predrugačena listina, saj je bila izdana s strani osebe, označene kot izdajatelja, v njej pa tudi naknadno ni bilo nič spremenjeno. Tako niso podani znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki se tožniku očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (celoten izrek, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana dne 4. 7. 2007, nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 7. 2007, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007 trajalo do vključno 15. 10. 2007. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 7. 2007 do 15. 10. 2007 izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala, za delovno mesto vodja storitev - šofer, ki je uvrščeno v II. tarifni razred in z bruto mesečno plačo v višini 669,80 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter mesečne neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 4. 7. 2007 do vključno 15. 10. 2007, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 752,83 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 112,36 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (1) za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2007 nezakonita in neutemeljena in (2) da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 7. 2007 in s tem pogodba o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007; (3) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007 za obdobje od 4. 7. 2007 do 15. 10. 2007, ji za to obdobje izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala, za delovno mesto vodja storitev - šofer, ki je uvrščeno v II. tarifni razred in z bruto mesečno plačo v višini 669,80 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter mesečne neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 4. 7. 2007 do vključno 15. 10. 2007, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe. Dejstvo je, da je tožnik izpolnil obrazec za pridobitev kredita, v katerem je označil, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Po njegovem mnenju je najbolj pomembno, da je toženca pred podpisom spornega obrazca seznanil z razlogi za označitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik je torej vedel, da je izpolnjena rubrika “zaposlitev za nedoločen čas“ in je zato tudi obrazec podpisal. Nadalje meni, da gre za delovni spor, zato ponarejanja listin ni mogoče razlagati strogo v smislu Kazenskega zakonika (KZ), poleg tega pa ne gre za krivo listino ali predrugačeno listino. Medsebojno zaupanje med tožnikom in tožencem ni bilo porušeno zaradi ravnanja tožnika. Poudarja, da spornega obrazca ni sam opremil z žigom tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po takrat veljavnem prvem odstavku 256. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami; v nadaljevanju: KZ). Citirani prvi odstavek 256. člena KZ je določal, da kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let. Kaj je listina, je določal KZ v sedmem odstavku 126. člena: listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

Kriva je listina, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pri tem ni važno, če gre za resnično ali neresnično vsebino. Po stališču pravne teorije (prim. Mitja Deisinger, Kazenski zakon SR Slovenije s komentarjem in sodno prakso, Ljubljana 1985, str. 794) ni važno, če gre za resnično ali neresnično vsebino. Storilec hoče na ta način ustvariti videz, da je neko pravno pomembno izjavo podala določena oseba, čeprav je ta oseba na tak način ni podala. Storilec v takem primer npr. napiše priznanje dolga s podpisom izdajatelja, z rokopisom ali kako drugače ponareja pisavo druge osebe oziroma na njen način njen način sestavljanja listine. Za pojem krive listine ni važna njena resničnost vsebine. S pojmom predrugačenja prave listine je treba razumeti nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini. Šele ko vsebina listine s tem dobi drug smisel, lahko govorimo o predrugačenju. Stori se lahko z izbrisanjem ali dodajanjem besed, ločil, številk in podobno.

V obravnavani zadevi pa je dokazano, da je sporni obrazec – potrdilo o zaposlitvi in plači kreditojemalca – poroka Nove KBM d.d. (priloga B4) podpisala tožena stranka, V.V. s.p.. Listina torej izhaja od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Prav tako ne gre za primer predrugačenja prave listine, saj tožnik ni vsebinsko spreminjal izjave potem, ko jo je toženec podpisal. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik že pred podpisom obrazca (s strani pristojne osebe) vanjo vnesel neresnično vsebino, ko je z oznako „x“ označil polje, da je pri tožencu zaposlen za nedoločen čas, čeprav je vedel, da je zaposlen za določen čas. Če ima prava listina (izdana od osebe, ki je označen kot izdajatelj) neresnično vsebino, kot je nesporno podana v obravnavani zadevi, s tem ne postane kriva listina in ni podano kaznivo dejanje po 256. členu KZ. V tem primeru je lahko podano drugo kaznivo dejanje, npr. kaznivo dejanje overovitve lažne vsebine po 258. členu KZ, ali ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 240. členu KZ. Taka prava listina z neresnično vsebino lahko postane sestavni del nekega drugega kaznivega dejanja, npr. goljufije po 217. členu KZ.

Ker torej v obravnavani zadevi niso podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, je bila tožniku nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik namreč s svojim ravnanjem ni kršil določila 5.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007 (priloga A2), v katerem je tožnik med drugim zavezal, da ne bo ponarejal listin. Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in če v skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Na podlagi navedenega je bilo potrebno pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijani del sodbe sodišča spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Posledično, ker je tožnik s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroškov. Glede na predmeta spora je za tožbo upravičen do 300 točk po Odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2003, s spremembami; v nadaljevanju: OT), po 20 točk za vlogi z dne 9. 10. 2007 in 22. 1. 2008, 300 točk za narok dne 6. 11. 2007 in 150 točk za trajanje, 150 točk za narok dne 21. 2. 2008 in 350 točk za trajanje, 50 točk za poročilo o pravnomočnosti, kar skupaj z 2 % materialnimi stroški in 20 % DDV, ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 752,83 EUR. Ostalih stroškov sodišče ni priznalo, saj za postopek niso bili nujni v smislu 154. člena ZPP, ali pa so zajeti v ostalih, že priznanih postavkah.

Za sestavo pritožbe pripada tožniku 200 točk (po OT sicer 375, vendar je zahteval 200), 2 % materialni stroški ter 20% DDV, ne pa tudi 50 točk za konferenco s stranko in za poročilo stranki, saj sta navedena stroška že zajeta v nagradi za pritožbo. Pritožbene stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 112,36 EUR.

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka v skladu s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na uspeh.