Jedro

Pritožbene navedbe o tem, zakaj tožeča stranka ne odobri podaljšanja pogodbe, ne sodijo v področje pravno odločilnih dejstev za odločitev v tej zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da se je toženka skupaj z ostalimi osebami naštetimi v izreku sodbe, dolžna izseliti iz enosobnega stanovanja št. 3 v izmeri 32,47 m2, ki se nahaja v prvem nadstopju stanovanjske hiše ... ter stanovanje prazno izročiti tožeči stranki v roku 15 dni. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 68.562,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje.

Proti navedeni sodbi se je toženka pritožila brez navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da živi v Sloveniji od leta 1995, za stanovanje pa prosi od leta 1975. Ko ji je bilo stanovanje na ... dodeljeno 18.8.1993, ji nihče ni rekel, da hčerka nima pravice bivati v tem stanovanju. Ona je celo navedena kot koristnik v pogodbi. Ko je hčerka končala srednjo šolo, so ji na ZPIZ rekli, da se mora hčerka izseliti, ker ji drugače ne bodo podaljšali stanovanjske pogodbe.

Obrazložili so ji, da je ta blok za upokojence in da mladina tu nima kaj iskati. Hčerka je razvezana, brez službe, z otrokom, starim tri leta, za katerega oče ne plačuje preživnine. Tako je toženka sama s svojo majhno pokojnino obremenjena s skrbjo zanje. Težka in moreča skrb za družino ter nenehni strah, kako bo sodišče ukrepalo glede stanovanja, so iz toženke naredili psihično ruševino. Dolžna je za najemnino. Na sodišču je prosila, da sklenejo pogodbo o najemu in prisega, da bo poravnala kar je dolžna z zakonitimi obrestmi v roku treh mesecev. Prosi višje sodišče, da jim dovoli živeti v stanovanju, ker drugega doma nimajo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je s toženko sklenila najemno pogodbo za določen čas iz razloga, ker gre za stanovanje v stanovanjskem bloku, izrecno namenjenem potrebam upokojencev. Toženki je bilo predočeno, da bo možno skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas, ko se bo hčerka odselila ter pod pogojem, da bo redno poravnavala vse obveznosti iz najemnega razmerja. V nasprotju z določili pogodbe pa je toženka dovolila, ne da bi o tem obvestila tožečo stranko, da poleg njene hčerke zaseda stanovanje še hčerkin mož ter otrok. Prav tako pa tožena stranka ni redno poravnavala obveznosti iz najemne pogodbe - najemnine in stroškov, sedaj pa le teh sploh ne poravnava. Zato tožeča stranka ni sklenila nove najemne pogodbe za določen čas, še manj pa za nedoločen čas.

Tožena stranka je v stanovanju nezakonito.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je toženkino dolžnost, da se skupaj z ostalimi stanovalci izseli iz stanovanja na naslovu ...., oprlo na določbo 58. člena Stanovanjskega zakona (Ur. list RS št. 18/91-23/96-v nadaljevanju SZ). Glede na dejanske ugotovitve v sodbi, ki jih toženka s pritožbo ne izpodbija, ne more biti dvoma, da je materialno pravo pravilno uporabljeno. Ugotovljeno je namreč, da je pravni prednik tožeče stranke kot lastnik stanovanja sklenil s toženo stranko najemno pogodbo za določen čas, to je za čas enega leta, po preteku pogodbene dobe je bilo najemno razmerje podaljšano še za eno leto, to je do 23.3.1996, nato pa tožeča stranka ni več odobrila podaljšanja najemne pogodbe. Toženka uporablja stanovanje nezakonito, lastnik stanovanja lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču (45. in 58. čl. SZ). Pritožbeno sodišče sicer razume socialno stisko, v kateri se je znašla toženka, vendar pritožbene navedbe o tem, zakaj ji tožeča stranka ne odobri podaljšanja pogodbe oziroma zakaj ne dovoli bivanja hčerke in vnukinje v bloku, namenjenem za upokojence, nenazadnje tudi obljube, da bo poravnala dolžno najemnino z obrestmi za nazaj, vse to ne sodi v področje pravno odločilnih dejstev za odločitev v tej zadevi. Zato je treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku-ZPP), saj v sodbi tudi ni nepravilnosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 166. člena ter na določbi 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka mora stroške odgovora na pritožbo trpeti sama, saj z navedbami v odgovoru ni v ničemer prispevala k odločitvi oz. razjasnitvi zadeve.