Jedro

Razlogi o objektivni odgovornosti tožene stranke, so podprti z okoliščinami, ki dokazujejo, da bi tožena stranka zaradi predvidljivosti zdrsa mogla škodni dogodek tudi preprečiti. Za delo na nevarnem terenu železničarski delavci potrebujejo zaščitna sredstva. Čiščenje strmega pobočja je možno z lestve, ali brez nje, vendar ob privezavi na vrv. Tožena stranka za zaščito ni poskrbela. Vendar pa je po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR izvajalec nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo; v konkretnem primeru je odgovornost za nastalo škodo tožnika samega podana v razmerju 30 odstotkov od celote.

Navedena ugotovitev ne temelji le na tožnikovi izpovedbi, da je tik pred padcem žagal vejo, za katero se je držal, temveč na ugotovitvi, da je kljub opozorilu nadrejenega delavca z delom na nevarnem področju nadaljeval, zaradi česar mu je zdrsnilo in je padel v globino. Prav "dano opozorilo nekaj minut pred dogodkom, kar so potrdile številne priče", je ob nadaljnji ugotovitvi, da ga tožnik ni upošteval, bilo podlaga za ugotovitev njegove delne odgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval pri delu za toženo stranko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za nastalo škodo sam odgovoren do 30 odstotkov njene višine, v preostalem pa je toženi stranki naložilo, da mu mora plačati znesek 2,100.000 SIT odškodnine. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na znesek 1,540.000 SIT, pri čemer pa je zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke, ki se je zavzemala za polno odškodninsko odgovornost tožene stranke.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v zahtevani višini. Iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju res sledi izjava, da je žagal vejo, za katero se je držal, zaradi česar je padel v globino, vendar se je o dogodku le napačno izrazil. Navedena izjava je tudi sicer nelogična in nespametna. Pomembno je, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost za toženo stranko, ki pa za varno delo z ustreznimi varnostnimi ukrepi ni poskrbela. Zato mora plačati celotno nastalo škodo. Tožnik tudi meni, da mu je z izpodbijano sodbo dosojena prenizka odškodnina glede na vrsto poškodbe, intenzivnost in trajnost bolečin in ugotovljene posledice. Dosojena odškodnina tudi ni v skladu s sodno prakso o prisojanju tovrstnih odškodnin.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Razlogi izpodbijane sodbe temelje glede odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo na določbi 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ugotovljena je bila objektivna odgovornost tožene stranke. Tožnik je čistil zelo strm teren ob železniški progi, zdrsnil z višine in se ob padcu poškodoval. Razlogi, ki se nanašajo na objektivno odgovornost tožene stranke, so podprti tudi z okoliščinami, ki dokazujejo, da bi tožena stranka zaradi predvidljivosti zdrsa mogla škodni dogodek tudi preprečiti. Za delo na nevarnem terenu namreč železničarski delavci potrebujejo zaščitna sredstva. Čiščenje strmega pobočja je možno z lestve, ali brez nje, vendar ob privezavi na vrv. Iz dejanskih ugotovitev sledi, da za zaščito tožena stranka ni poskrbela. Vendar pa je po določbi tretjega odstavka 177. člena ZOR izvajalec nevarne dejavnosti deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. V tem obsegu je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je odgovornost za nastalo škodo tožnika samega podana v razmerju 30 odstotkov od celote. Navedena ugotovitev ne temelji le na lastni tožnikovi izpovedbi, da je tik pred padcem žagal vejo, za katero se je držal (interpretacija in verodostojnost take izpovedi je stvar dokazne presoje, v katero pa se revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more spuščati), temveč na ugotovitvi, da je kljub opozorilu nadrejenega delavca z delom na nevarnem področju nadaljeval, zaradi česar mu je zdrsnilo in je padel v globino. Prav "dano opozorilo nekaj minut pred dogodkom, kar so potrdile številne priče" (ugotovitev sodišča prve stopnje), je ob nadaljnji ugotovitvi, da ga tožnik ni upošteval, bilo podlaga za ugotovitev njegove delne odgovornosti za nastalo škodo. Delež soodgovornosti v razmerju 30 odstotkov od celote je tudi po prepričanju revizijskega sodišča pravilen.

Obe sodišči sta tudi pravilno opredelili obseg tožniku nastale škode in določili zanjo pravično odškodnino. Tožnik je utrpel večiverni prelom desne koželjnice, zlom obeh lokov sramnične kosti ter pretres možganov. Obseg poškodovanja ni bil majhen, posledično je terjal tudi 7 dni hospitalizacije, 4 dni ležanja in 5-tedensko nošenje mavca, vendar pa bolečinsko obdobje po ugotovitvah ni bilo tako dolgo, da bi omogočalo višjo odškodnino iz tega naslova, kakor pa je dosojena v izpodbijani sodbi (800.000 SIT). Zaradi nezavesti po padcu je iz naslova strahu tožniku mogoče priznati le strah, ki ga je prestajal zaradi izida zdravljenja. Po ugotovitvah izvedenca pa je ta strah trajal le dva tedna, zaradi česar je tudi v znesku 200.000 SIT dosojena odškodnina iz tega naslova primerna. Zaradi poškodb je tožnik utrpel posledice, ki se kažejo v omejeni gibljivosti leve roke v zapestju in v motenem oprijemu orodij in predmetov, pri dvigovanju in prenašanju težjih bremen na delovnem mestu. Tožniku nastajajo težave tudi pri daljši hoji. Duševne bolečine, ki jih tožnik zaradi tega prestaja, niso zanemarljive, vendar ob primerjavi z drugimi podobnimi primeri dosojene odškodnine iz tega naslova v znesku 1,200.000 SIT ni mogoče zviševati. Sicer pa tožnik v reviziji, razen splošne navedbe, da je dosojena odškodnina prenizka, ne ponuja razlage, ki bi mogla revidirati višino dosojene odškodnine v njegovo korist. Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.