Jedro

Zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja AO plus, če je kot voznik motornega vozila neposredno po prometni nesreči kazal očitne znake alkoholiziranosti, ki jih je strokovno evidentiral zdravnik kirurg, čeprav ni bila opravljena kvantitativna meritev alkohola v voznikovi krvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.075.479,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova zavarovanja AO plus. S tem v zvezi je sodišče naložilo tožeči stranki, da povrne toženi stranki pravdne stroške v znesku 10.653,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje stroškovne odločbe, v 15 dneh.

Tožeča stranka se pritožuje proti navedeni sodbi po svoji pooblaščenki in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno razlagalo določbe zavarovalnih pogojev. V 3. a tč. 1. odst. 3. čl. pogojev AO plus, je določeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola, ali če se ne glede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da si je sodišče navedeno določilo napačno razlagalo in sicer tako, da zavarovanec izgubi zavarovalno pravico že tedaj, če kaže znake alkoholiziranosti, četudi količina alkohola v krvi sploh ni bila ugotovljena. Po mnenju pritožnika je potrebno citirano določbo razlagati tako, da gre za izgubo zavarovalnih pravic le v primeru, ko ugotovljena koncentracija alkohola v krvi presega dopustno mejo 0,5 promila, pa čeprav se pri vozniku ne ugotovijo drugi znaki alkoholiziranosti, ali če voznik kljub ugotovljeni nižji koncentraciji alkohola v krvi kaže klinične znake alkoholiziranosti.

Pri tem pa ne pridejo v poštev kakršnekoli laične ugotovitve ali zaznave, temveč znaki alkoholiziranosti, ki so ugotovljeni na podlagi strokovnega zdravniškega pregleda. To hkrati pomeni, da je pri presoji ali gre za izgubo zavarovalnih pravic zaradi alkoholiziranosti vselej potrebno ugotavljati stopnjo koncentracije alkohola v krvi. Takšen zaključek izhaja tudi iz smisla drugih določb, ki se nanašajo na alkohol. Iz dokaznega gradiva je razvidno, da pri tožniku ni bil opravljen odvzem krvi oziroma urina in torej ni podatka o stopnji njegove alkoholiziranosti. Brez zanesljive kvantitativne določitve alkohola v krvi je povsem pravno nepomembna okoliščina, da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti. Samo na podlagi zdravniškega pregleda namreč nikomur ni mogoče naprtiti očitka, da je vozil vinjen, še manj pa, da je bila vinjenost vzrok za prometno nezgodo. Sodišče prve stopnje je zato napačno štelo, da je bil tožnik alkoholiziran. Subjektivno zapažanje policista, ki je ob kontaktu s tožnikom zaznal alkohol v izdihanem zraku, je šteti za zaznavo nestrokovne osebe in je kot dokaz pravno povsem neupoštevno.

Prav tako ni mogoče upoštevati zapisa dr. V. že zaradi tega, ker brez rezultatov krvne analize ne gre za dokaz o vinjenosti. Priča je tudi povedala, da je bil zapis v zdravstveni dokumentaciji podan na podlagi vonja izdihanega zraka. Za strokovni pregled priča niti ni imela razlogov, saj odvzem krvi ni bil odrejen. Da gre za napačno materialno pravno naziranje sodišča prve stopnje, kaže tudi splošno znano dejstvo, da zavarovalnice v primerih, ko rezultati alkoholometrije ne presegajo dovoljene meje 0,5 promila, ne zavračajo plačila škod. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi moral tožnik dokazati vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in prometno nezgodo. Do nezgode je prišlo na kraju, kjer je cesta izredno slaba in prepogosto prihaja do prometnih nezgod, kar kaže na to, da alkohol ni mogel biti vzrok škode.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in pri odločanju tudi ni storilo kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice v skladu z določbami 2. čl. zavarovalnih pogojev AO plus - 90 v povezavi s 3. čl. pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90. Napačno je stališče pritožnika, da je potrebno v vsakem primeru ugotoviti stopnjo alkohola v krvi. V skladu s 3. tč. 1. odst. 3. čl. pogojev AO - 90 se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če se neglede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti. V primeru, da voznik kaže znake alkoholiziranosti, je količina alkohola v krvi torej irelevantna in zato kvantitativno ugotavljanje prisotnosti alkohola v voznikovi krvi ne predstavlja nujne predpostavke za ugotovitev, da je bil voznik pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je tudi imelo zanesljivo podlago za ugotovitev, da je tožnik po prometni nesreči kazal znake alkoholiziranosti. Tožnika je namreč takrat pregledal zdravnik dr.

V., ki je zaslišan kot priča tudi prepričljivo povedal kakšna je bila podlaga njegove ocene, da je bil tožnik takrat vinjen. Vonj izdihanega zraka in siceršnje obnašanje pacienta, tudi po presoji pritožbenega sodišča, nudijo zdravniku dovolj podlage za ugotovitev ali kaže pacient znake alkoholiziranosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bil tožnik pod vplivom alkohola, tožnik pa kaj drugega tudi ni dokazal. Tožnik je tudi nosil dokazno breme neobstoja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom škode (2. odst. 3. čl. pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 90).

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožnik navedenega dejstva ni dokazal, tega pa tudi ne morejo omajati pritožbene trditve o slabem stanju cestišča. Ker tako niso podani razlogi, ki jih tožeča stranka zatrjuje v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).