Jedro

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od zavarovalnice zahteval plačilo zavarovalnine v znesku 4.075.479 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneska 4.000.000 tolarjev od dneva izdaje sodbe prve stopnje, od zneska 75.479 tolarjev pa od 9.9.1991 do plačila. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode ni utemeljen, ker obstoji razlog, ki izključuje dolžnost plačila zavarovalnine. Take sodbe ni mogel sprejeti tožnik, ki se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi tega, ker je tisto, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe, v nasprotju s tistim, kar je izpovedal priča V. V. V sodbi je namreč navedeno, da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti, toda zdravnik je zaslišan kot priča sprva povedal, da je zapisal, da gre za akutno vinjenost tožnika zaradi vonja izdihanega zraka in obnašanja pacienta, nato pa je pojasnil, da je zaznal vonj izdihanega zraka ob opravljanju drugega dela s pacientom, drugih znakov oziroma motenj zaradi alkoholiziranosti pa v zdravstveni dokumentaciji ni zabeležil in jih tudi ustno ni navedel. Kot zmotno uporabo materialnega prava tožnik navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izgubo zavarovalnih pravic, ki jih določa 3.a točka prvega odstavka Zavarovalnih pogojev AO-90, na katerih temeljita izpodbijani sodbi. Meni, da ne zadošča subjektivna ocena znakov alkoholiziranosti brez objektivne ugotovitve. Svoje trditve izvaja v povezavi z Zakonom o varnosti cestnega prometa, ki v členih od 116 do 121 predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu ali strokovni pregled, s katerim se ugotovijo znaki motenosti v vedenju. V tožnikovem primeru policisti niso opravili preizkusa po izdihanem zraku z alkotestom, strokovni pregled pa ni bil opravljen, ker naročilo ni bilo izročeno zdravniku, ki zato ni opravil predpisanega strokovnega pregleda, marveč je samo oskrbel poškodbe, ki jih je dobil tožnik v prometni nesreči. Ker je vonj po alkoholu le njegova subjektivna zaznava, ne gre za objektivno ugotovljene motnje voznika. Tožnik dodaja, da so v prvem odstavku 3. člena zavarovalnih pogojev določeni primeri krivdnega ravnanja zavarovanca, ki imajo za posledico izgubo zavarovalnih pravic, in jih mora dokazati zavarovalnica. Tožnik ni opravljal alkotesta in je bil z očitkom alkoholiziranosti seznanjen šele ob uveljavljanju odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici, pred tem pa mu je bila očitana samo neprilagojena hitrost. Zato ni kriv, da ni zahteval ugotavljanja alkoholiziranosti na podlagi objektivnega - kvantitativnega kriterija in ni zakrivil okoliščin, ki bi dajale podlago za ugotovitev domnevne vinjenosti po drugem odstavku 3. člena zavarovalnih pogojev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik navaja v reviziji, ni. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 18.12.1996 izhaja, da je zaslišani V. V., kot specialist kirurg sprejel poškodovanega tožnika zaradi zloma desne stegnenice in rane na komolcu. Tedaj je na temperaturni list poleg opisa poškodb zapisal tudi: etilizmus acuta - akutna vinjenost. Pojasnil je, da tak zapis ne naredi velikokrat, v tožnikovem primeru pa je to svojo oceno zapisal na podlagi vonja izdihanega zraka in obnašanja pacienta, ki ga je zaznal pri pregledu. Na glavni obravnavi sta bila prisotna tožnik in odvetnica D. J. in v zvezi z zapisom izpovedi priče nista imela pripomb. Ker je zapisana izpoved priče korektno povzeta v sodbah sodišč prve in druge stopnje in ni očitanega nasprotja med zapisi, ni kršitve procesnega prava.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Razmerje med tožnikom in zavarovalnico temelji predvsem na zavarovalni pogodbi, ki jo ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) v določilih od 897. do 966. člena in na splošnih pogojih zavarovalnice. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je imel tožnik sklenjeno zavarovalno pogodbo po Pogojih za zavarovanje imetnika in voznika za škodo zaradi telesnih poškodb AO-plus-90, ki se v 5. členu, v katerem urejajo izgubo kritnih pravic, sklicujejo na prvi odstavek 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90 (osnovnega zavarovanja). V prvem odstavku 3. člena Pogojev AO-90 je predvidena izguba zavarovalnih pravic zaradi vožnje v nasprotju s predpisi v javnem cestnem prometu, v drugem odstavku pa so predvidene izjeme.

Med izgubami zavarovalnih pravic so v prvem odstavku navedeni primeri, da se osebe prevažajo na delu vozila, na katerem se po predpisih ne bi smele prevažati (1), da voznik nima vozniškega dovoljenja (2) in primer, da je voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, mamil ali drugih narkotikov (3). V konkretnem primeru zavarovalnica trdi, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice zaradi vožnje pod vplivom alkohola, zato je treba upoštevati točke 3 a), b) in c). V točki a) je navedeno, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 10,855 milimalov alkohola v krvi oziroma ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola ali če se ne glede na količino alkohola v krvi ugotovi, da kaže znake alkoholiziranosti. V zvezi z zadnjim revizija pravilno opozarja, da tožniku niso bile odvzete telesne tekočine in ni bila objektivno izmerjena količina alkohola v krvi, tako da ni dokazov, da je imel več 0,5 promila alkohola v krvi. Toda sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izpovedi tožnika in zaslišanih prič pravilno razsodili, da je tožnik izgubil zavarovalne pravice, ker je kazal znake alkoholiziranosti. To sta ugotovili na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožnik pred nesrečo užival alkohol (sam je dopustil možnost, da je spil kakšno pivo), izpovedi policista K. in zlasti priče V., ki je ugotovil zadah po alkoholu in spremenjeno obnašanje pacienta. Na te ugotovitve in na dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijska izvajanja v zvezi z Zakonom o varnosti cestnega prometa, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Tega pa tožnik ni dokazal, niti skušal dokazati. Njegovo izgovarjanje, češ da ni bila objektivno ugotovljena stopnja alkohola v njegovi krvi in ni bil opravljen preizkus njegovih sposobnosti za udeležbo v prometu, bi torej lahko bilo pomembno v postopku zaradi prekrška, če bi se mu očitala nepravilna vožnja zaradi alkoholiziranosti, toda pri pogodbenem razmerju, pri katerem imata obe pogodbeni stranki svoje pravice in obveznosti, zadošča, da zavarovalnica dokaže sum, da je tožnik vozil pod vplivom alkohola. Da je tožnik kazal znake alkoholiziranosti lahko dokazuje na različne načine, bistveno je, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj prepriča, da je podano dejansko stanje, ki je navedeno v zadnjem delu 3.a točke prvega odstavka 3. člena Pogojev AO-90. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče po 371. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).