Jedro

Četudi je med trajanjem postopka odpadla ena izmed pravnih podlag za izrek spornega ukrepa začasne omejitve gibanja, to je zaradi ugotavljanja pritožnikove istovetnosti, je z ukrepom treba nadaljevati, saj je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla tudi na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnik) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-149/2013/3 (1313-06) z dne 28. 5. 2013, s katerim je ta na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 27. 5. 2013 do 27. 8. 2013. 2. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Ugotavlja, da je pritožnik na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje predložil na vpogled originalni rojstni list in originalno osebno izkaznico (oboje s fotografijo), zato ni več podan razlog za začasno omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, še vedno pa obstajata razloga za začasno omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena, in sicer iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Strinja se z razlogi, ki jih je za svojo odločitev dovolj izčrpno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla v svoji obrazložitvi že tožena stranka, zato se nanje zgolj sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, podaja pa tudi svoje razloge, s katerimi je zavrnilo tožbene navedbe.

3. Pritožnik s pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni prekoračila mej prostega preudarka in da ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, je napačna. Tožena stranka namreč ni obrazložila vseh dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah njegove uporabe. Ker je prenehal razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti, sum zavajanja in zlorabe postopka pa sam po sebi ni ustavno dopusten razlog za tako grob poseg v osebno svobodo, kot je omejitev gibanja (odločba Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011), in ker ni mogoče ugotoviti, da gre za nesporno zavajanje in zlorabo postopka, saj je ta okoliščina med strankama sporna, je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit. Zato bi ga moralo sodišče prve stopnje odpraviti oziroma vsaj razveljaviti in vrniti zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi tudi ne opredeli do tožbenih navedb, da namen omejitve gibanja ni in ne more biti olajševanje dela toženi stranki, kot to ta sama navaja v izpodbijanem sklepu. Več kot očitno je, da je njegov namen sedaj, ko je tu zaprosil za mednarodno zaščito, počakati na odločitev o prošnji in ne zapustiti Slovenije, saj je njegovo življenje v izvorni državi ogroženo in je njegova prioriteta poskrbeti za svojo varnost, ne pa zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno na Center za tujce v Postojni, zapustil Slovenijo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko na podlagi prvega odstavka 51. člena ZMZ začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti (prva alineja) ali če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ (druga alineja), to je, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena) ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Po četrtem odstavku 51. člena ZMZ omejitev gibanja odredi ministrstvo s sklepom, traja pa lahko do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece. Če so razlogi za omejitev gibanja po tem času še vedno podani, se omejitev lahko podaljša še za en mesec.

7. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da četudi je med trajanjem postopka odpadla ena izmed pravnih podlag za izrek spornega ukrepa začasne omejitve gibanja, to je zaradi ugotavljanja pritožnikove istovetnosti, je z ukrepom treba nadaljevati, saj je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla tudi na drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

8. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je pritožnik na poti iz Irana ilegalno prečkal več državnih mej in je, kljub temu, da je imel v Iranu več svojih osebnih dokumentov s sliko, pri tem potoval pod imenom druge osebe s ponarejenim potnim listom Republike Italije, ki so mu ga po njegovih navedbah priskrbeli v Turčiji. Njegova ciljna država je bila, kot je sam izpovedal, Velika Britanija, kjer ima brata in sestro, in ne Slovenija. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je zaprosil šele potem, ko ga je prijela policija, ker je odkrila, da potuje s ponarejenim potnim listom, na letališču Jožeta Pučnika, ko je želel odpotovati v London, ne pa ob prihodu v Republiko Slovenijo na isto letališče, kjer je imel stik s pristojnimi organi. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti kasneje, kljub temu, da je več dni (4) prebival v Ljubljani v hostlu Zeppelin.

9. Na podlagi navedenega tudi Vrhovno sodišče meni, da je pritožnik očitno imel možnost vzeti na potovanje svoje osebne identifikacijske dokumente, ki jih je na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013 v izvirniku predložil na vpogled sodišču prve stopnje in toženi stranki, prav tako pa, da niso utemeljeni pritožnikovi razlogi (ker je bila njegova ciljna država Velika Britanija), zakaj ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost, in da je pritožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, saj je sam navedel, da je to prošnjo podal v Republiki Sloveniji zgolj zato, ker se je bal, da bi ga v nasprotnem primeru vrnili v Iran.

10. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan zakoniti razlog za omejitev pritožnikovega gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožena stranka in sodišče prve stopnje pa sta na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem in sodnem postopku, in pritožnikovega ravnanja ter njegovih navedb tudi pravilno ocenila in obrazložila, da je (ne glede na pritožnikove pritožbene navedbe) podana velika stopnja pritožnikove begosumnosti in zlorabljanja sistema mednarodne zaščite. Zato je izrečeni ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni potreben predvsem zato, ker bo le s tako omejitvijo pritožnikovega gibanja mogoče zagotoviti, da se mu prepreči, da bi nastanitvene prostore v Azilnem domu, če bi bil vanj nastanjen, samovoljno zapustil, in bo le tako mogoče zagotoviti, da bo pritožnik ostal na območju Republike Slovenije in se bo na podlagi njegove prošnje začeti postopek za mednarodno zaščito lahko izvedel in končal. 11. Zato obravnavana omejitev gibanja ni nesorazmeren in nepotreben ukrep, niti ni ukrep, s katerim naj bi se zgolj olajšalo delo toženi stranki, tako kot to pritožnik zatrjuje v pritožbi. Tožena stranka z izpodbijanim sklepom tudi ni prekoračila meje prostega preudarka in je obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen.

12. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. V tej odločbi je, kot sicer pritožnik pravilno navaja v pritožbi, Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Vendar pa v obravnavanem primeru pritožniku začasna omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni ni bila izrečena zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite po določbah druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s četrto alinejo 55. člena ZMZ, ampak po določbah druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ, v času izdaje izpodbijanega sklepa tožene stranke pa tudi iz razloga ugotavljanja istovetnosti po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Stališče, da je v takih okoliščinah omejitev gibanja potrebna in zakonita, je Vrhovno sodišče že sprejelo v več podobnih zadevah, na primer I Up 2000/2011 I Up 161/2011, I Up 654/2011 in I Up 658/2011. 13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člen ZUS-1 zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.