Jedro

Na zakonitost izpodbijanega sklepa naknadna predložitev tožnikovih osebnih dokumentov ne more povratno (retroaktivno) vplivati. Vendar pa navedeno pomeni, da je naknadno odpadel eden izmed razlogov za omejitev gibanja. V konkretnem primeru je ukrep omejitve gibanja potreben tudi zato, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije in bo mogoče zagotoviti izvedbo postopka.

Tožnik je ilegalno prehajal meje več držav od Irana do Slovenije in ne le do prve varne države. Tožena stranka je logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti. Glede na ravnanje tožnika je pravilno sklepala, da se mu lahko le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da bi nastanitvene prostore samovoljno zapustil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za še en mesec, in sicer od dne 27. 5. 2013 do 27. 8. 2013 na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ter v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

V izpodbijanem sklepu tožena stranka navaja, da je tožnik 27. 5. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da mu je bil istega dne ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka. Dalje navaja, da je iz policijske depeše PLP Brnik z dne 24. 5. 2013 razvidno, da je 19. 5. 2013 tožnik ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo, in sicer je pripotoval z letalom iz Istanbula, nato je bil več dni prijavljen za prebivanje v Ljubljani v hostlu A., ko pa je nato želel z letališča Jožeta Pučnika Ljubljana iz Slovenije odpotovati v London, je pri izstopni mejni kontroli policija odkrila, da potuje s ponarejenim potnim listom Republike Italije. Tožnik je tedaj ob prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in bil po končanem postopku policije odpeljan v Azilni dom, kjer je pri podaji prošnje navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta.

Na posebno vprašanje, zakaj potuje brez svojih osebnih dokumentov in ali jih je sploh kdaj imel ter ali bi kakšen tak dokument lahko naknadno dostavil, je odgovoril, da trenutno pri sebi nobenega osebnega dokumenta, ker ni vedel, kaj bi mu lahko dokument koristil ter da ima v Iranu osebne dokumente, in sicer nacionalno karto in vozniško dovoljenje. Dodatno je še pojasnil, da mu je ponarejeni potni list predal sprovajalec v Turčiji, kar mu je uredila njegova teta. Tožnik je glede svojega potovanja pojasnil, da je Iran zapustil peš in prečkal mejo pri mestu Salmas, nato so ga prepeljali dalje v neko drugo mesto in od tam po nekaj dneh na letališče v Istanbulu, kjer so mu izročili ponarejeni italijanski potni list in letalsko karto do Ljubljane; obljubili so mu tudi nadaljnji prevoz v Anglijo, za kar je plačal 7000 ameriških dolarjev. Po prihodu v Slovenijo se je s taksijem odpeljal z letališča v hostel A., kjer je po nekaj dneh prejel letalsko vozovnico za London, nato pa ga je na letališki mejni kontroli v Ljubljani prijela policija po ugotovitvi, da je tožnik potoval s ponarejenim potnim listom Republike Italije na ime B.B., roj. ... 9. 1979, in začela tudi s prekrškovnim postopkom na podlagi 11. točke 45. člena Zakona o nadzoru državne meje, ki pa ni bil izpeljan, ker je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel kot svoje prave osebne podatke osebno ime C.C., roj ... 8. 1978, državljan Islamske republike Iran, česar pa ni dokazal z nobenim svojim dokumentom.

Ker je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko predloži eno izmed listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in ker tožena stranka sama ne more pridobivati podatkov o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi ob upoštevanju 129. člena ZMZ, glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Po oceni tožene stranke tožnik ni pri podaji prošnje z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Poleg tega tožena stranka meni, da je ves čas poti do Slovenije, ko je tožnik potoval ilegalno sam in s pomočjo ilegalnih sprovajalcev, uradne organe pri tem zavajal in se izkazoval s tujo potno listino.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 1. odstavka 51. člena in 5. ter 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Na podlagi dokumentacije v spisu tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil 19. 5. 2013, za mednarodno zaščito pa je zaprosil 23. 5. 2013, to je štiri dni kasneje, poleg tega pa je pri podaji prošnje izpovedal, da si želi iti v Anglijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito. Na posebno vprašanje, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil v Republiki Sloveniji pa je odgovoril, da zaradi strahu, da bi ga v nasprotnem primeru vrnili v Iran, ter še pojasnil, da v Angliji živi njegova sestra, ki je na podlagi združevanja družine pridobila status begunca, ki je bil prvotno podeljen njenemu možu. Po oceni tožene stranke so v konkretnem primeru nedvomno podani razlogi za omejitev gibanja iz 5. in 6. točke 55. člena ZMZ, ker da tožnik brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, in da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil prisilno odstranitev iz države. Po določilih ZMZ za omejitev gibanja zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, medtem ko so v konkretnem primeru podani utemeljeni razlogi za utemeljitev, da gre za nesporno zavajanje oziroma zlorabo postopka pridobitve mednarodne zaščite, in sicer precej iznad minimalnega praga, ki je glede na upravno-sodno prakso potreben za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v smislu 5. in 6. točke 55. člena ZMZ.

Tožena stranka meni, da z odločitvijo o omejitvi gibanja tožniku ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih, prav tako pa je odločila v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka, ki je v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrečenim ukrepom omejitve gibanja na prostore Centra za tujce. Če bi se mu gibanje omejilo na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav Azilni dom zapustil in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom in tako onemogočil izvedbo že začetega postopka priznanja mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita pred preganjanjem iz razlogov po Ženevski konvenciji nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem ali tistim, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo.

Po mnenju tožene stranke je najpomembneje, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja zaradi uresničevanja drugih razlogov. Po oceni tožene stranke kažejo okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, ter njegove navedbe in dejanja na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi onemogočilo meritorno odločitev o njegovi prošnji, saj bi bilo v takem primeru potrebno postopek ustaviti. Po presoji tožene stranke je le z odločitvijo, da se mu gibanje omeji na prostora Centra za tujce Postojna mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovila njegova istovetnost in se bo dokončno odločilo o njegovi prošnji, saj z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, uradnim organom pa se je zavestno izkazoval s tujo potno listino ter ob podaji prošnje navedel, da je želel iti v Anglijo in tam zaprositi za mednarodno zaščito, kar vse kaže na to, da je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna.

Tožnik v tožbi navaja, da se z izrečeno omejitvijo gibanja ne strinja in ob sklicevanju na izpostavljene sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča meni, da za omejitev gibanja ne zadošča le dejstvo, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2, ampak mora biti dvom glede istovetnosti obrazložen z razumnimi razlogi. Z vidika prava EU mora biti spoštovano načelo sorazmernosti, ki ne omogoča omejitve gibanja prosilcu le na podlagi dejstva, da nima uradnega dokumenta s sliko, ampak mora biti individualno ugotovljeno, ali je imel možnost priti z uradnim dokumentom v smislu ZTuj-2, oziroma, zakaj je prišel brez dokumentov ter ali obstaja dvom v zatrjevano identiteto, hkrati pa mora biti obrazloženo predvidevanje, kako in na kakšen način bo lahko ugotovljena njegova istovetnost v času omejitve gibanja, medtem ko naj izpodbijani sklep takšne utemeljitve ne bi vseboval, zlasti ker sama tožena stranka navaja, da ne sme preko pristojnih organov v izvorni državi preverjati tožnikovih osebnih podatkov upoštevajoč določila 129. člena ZMZ. Poudarja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti ne zadošča le pomanjkanje ustreznih dokumentov, sicer bi bilo potrebno gibanje omejiti skoraj vsem prosilcem. Tožnik izpostavlja, da je že ob podaji prošnje navedel razloge, zakaj je brez dokumentov, in sicer, da je dokumente pustil doma, saj ni vedel kako bi mu koristili. Dodatno navaja, da ima v Iranu osebni dokument, in sicer nacionalno karto in vozniško dovoljenje, ne pa tudi potnega lista, češ da mu ga država ne bi izdala, ker ima prepovedan izhod iz države. Po njegovem mnenju je tako očitno imel utemeljen razlog, da je izvorno državo zapustil brez osebnega dokumenta in je pot nadaljeval s ponarejenim potnim listom, ker nima lastnega. Toženi stranki nadalje očita, da naj v izpodbijanem sklepu dvoma v tožnikovo istovetnost ne bi ugotovila in obrazložila v skladu z zahtevami sodne prakse, češ da zgolj pomanjkanje osebnih dokumentov ne more biti razlog za omejitev gibanja. V zvezi z navedbami glede zlorabljanja postopka mednarodne zaščite v smislu 5. in 6. točke 55. člena ZMZ pa tožnik meni, da tožena stranka zmotno navaja namen zakonodajalca, ki naj bi bil povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru pa naj je ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrekom omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce Postojna, saj bi lahko v primeru omejitve gibanja na območje Azilnega doma tožnik le-tega brez težav zapustil in odšel v katero drugo državo članico EU ter tako onemogočil izvedbo že začetega postopka, kar da ni v skladu z namenom ZMZ. V tej zvezi pa tožnik meni, da naj bi bil namen tožene stranke zgolj olajšati si delo, kar naj ne bi bil namen ZMZ, zato ji očita, da izrečena omejitev gibanja ni v skladu z namenom zakona, diskrecijsko pooblastilo pa naj ne bi bilo uporabljeno na način, ki ustreza namenu, za katerega je v ZMZ določen. Kar se tiče navedbe, da naj za mednarodno zaščito ne bi zaprosil v najkrajšem možnem času, tožnik opozarja, da po prihodu v Slovenijo in do vložitve prošnje po prijetju s strani policije ni bil v stiku z uradnimi osebami, pri katerih bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito, temveč se je ves čas zadrževal v omenjenem hostlu, ki ga je zapuščal samo, ko je odšel ven po hrano. V zvezi s sumom zavajanja in zlorabe postopka, ker naj bi tožnik podal prošnjo zgolj iz razloga, da bi preprečil odstranitev iz Slovenije tožnik meni, da se le-ta ne nanaša na njegovo situacijo: tožnik poudarja, da je ravnal v skladu z ZMZ, ker skuša preprečiti izročitev državi, v kateri je ogroženo njegovo življenje, kar je tudi namen ZMZ. Prošnjo je vložil zato, ker je v izvorni državi ogroženo njegovo življenje in zato tudi noče biti odstranjen iz Slovenije. Prošnje zato tudi ni vložil izključno z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije. Kot logično izpostavlja stališče, da prosilec, ki je po lastnih navedbah preganjan v izvorni državi, vloži prošnjo prav zato, da si pridobi zaščito in da ni odstranjen iz Slovenije. Glede argumenta ilegalnega prehajanja meja različnih držav, s čimer po stališču tožene stranke tožnik izkazuje izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne, tožnik meni, da ni v zadostni meri obrazložen, češ da ilegalen prehod državne meje sam po sebi ne more pomeniti izrazite begosumnosti, saj bi sicer bili vsi prosilci izrazito begosumni in bi jim bilo potrebno omejiti gibanje. Ilegalen prehod meje niti ni kazniv ob upoštevanju 35. člena ZMZ, zato posledično ne more pomeniti zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, zato kot zmoten označuje tak zaključek tožene stranke. Iz navedenih razlogov naj ne bi bilo mogoče slediti stališču, da gre v tem primeru za zlorabo postopka. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in tožnika nemudoma izpusti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013 vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da je izvorno državo zapustil pred več kot dvema mesecema in odšel v Turčijo, od tam pa je nameraval v Veliko Britanijo, kjer ima družino, in sicer tam živita njegov brat in sestra. Na vprašanje, ali je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil nemudoma po prihodu je tožnik odgovoril nikalno ter dodatno pojasnil, da je bil njegov namen priti do brata in sestre, medtem ko v Sloveniji nima nikogar. Na posebno vprašanje, zakaj v Ljubljani v času, ko je bil nastanjen v omenjenem hostlu ni šel naokrog, razen do bližnje gostilne in nazaj, sicer pa omenjenega hostla ni zapuščal, je tožnik pojasnil, da ni poznal mesta in ker ne zna jezika tako ni imel kam iti, niti si ni želel kakršnihkoli težav. Na posebno vprašanje, ali ima pri sebi kakšen dokument, je tožnik izpovedal, da ima njegove osebne dokumente pri sebi njegova pooblaščenka, ki jih je tudi že (naknadno) priložila tožbi kot tožbene priloge A4 – A5, in sicer rojstni list (s fotografijo) ter osebno izkaznico s fotografijo, kar je na glavni obravnavi v izvirniku predložila tudi na vpogled.

V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 1. alinejo 1. odstavka 51. člena ter 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti. Iz citiranih določil 1. do 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan katerikoli izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Navedeno pomeni, da za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja prosilcu za mednarodno zaščito zadošča že, če je podan že (vsaj) eden izmed taksativno določenih razlogov po določilih 1. do 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, na podlagi katere mora sodišče preveriti, ali je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, kot tudi, ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Glede na navedeni pravni okvir, ki ga je določil zakonodajalec z določilom 3. odstavka 40. člena ZUS-1, mora upravni akt, izdan po prostem preudarku, v svoji obrazložitvi obsegati tiste dejanske in pravne okoliščine, ki omogočajo preizkus upravnega akta glede uporabe prostega preudarka. Po mnenju sodišča tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku na navedenih pravnih podlagah (1. alineje 1. odstavka 51. člena ter 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 55. člena ZMZ), četudi je med trajanjem sodnega postopka na podlagi vložene tožbe v upravnem sporu naknadno odpadla ena izmed dveh pravnih podlag za izrek spornega ukrepa začasne omejitve gibanja tožniku, in sicer po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. Prostega preudarka po oceni sodišča tožena stranka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega ji je zakonodajalec podelil diskrecijsko pooblastilo z določili 1. do 4. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev dovolj izčrpno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, kot je predhodno povzeta, zato jih na tem mestu ne ponavlja, pač pa se nanje zgolj sklicuje v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1, v zvezi s tožbenimi navedbami pa le še dodaja: Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobene tovrstne listine ter da je ves čas poti od Irana do Slovenije potoval ilegalno brez osebnih dokumentov, oziroma na poti z letalom iz Turčije do Slovenije s ponarejenim potnim listom Republike Italije, ki se je glasil na ime druge osebe in ne na ime tožnika. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je izpodbijani sklep v tem pogledu nezakonit, saj na (ne)zakonitost izpodbijanega sklepa naknadna predložitev tožnikovih osebnih dokumentov ne more povratno (retroaktivno) vplivati. Vendar pa navedeno pomeni, da je naknadno odpadel razlog za omejitev gibanja, v kolikor tovrsten ukrep temelji izključno na 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, za kar pa v obravnavanem spornem primeru ne gre, saj se je tožena stranka pri svoji odločitvi dodatno oprla tudi na 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka pravilno ugotovila, da je ukrep omejitve gibanja potreben tudi zato, da bo z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije in bo mogoče zagotoviti izvedbo na podlagi njegove prošnje začetega postopka, saj je glede na navedbe tožnika in njegovo ravnanje logično pravilno sklepanje tožene stranke na visoko stopnjo suma begosumnost in zlorabljanja sistemov mednarodne zaščite, kar nenazadnje potrjujejo tožnikove navedbe na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013 glede njegovih bližnjih sorodnikov v Veliki Britaniji, ki so pričakovali, da se jim tam pridruži in glede njegove ciljne države (Velike Britanije) ob odhodu iz izvorne države, kot tudi glede razlogov, zaradi katerih ni za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil nemudoma ob prihodu z letalom iz Istanbula v Slovenijo, niti vse do nameravanega odhoda z letalom iz Slovenije v London, vse do ugotovitve policije, da potuje s ponarejenim potnim listom Republike Italije.

Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz nekaterih izpostavljenih judikatov izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2. Sodišče se sicer strinja, da če gre zgolj za to, da je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja. Vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak iz izpodbijanega sklepa med drugim izhaja tudi, da je ob prihodu v Republiko Slovenijo z letalom iz Istanbula v Turčiji uporabil ponarejen potni list Republike Italije, ki se je glasil na ime druge osebe in ki ga je skušal uporabiti tudi ob nameravanem odhodu z letalom iz Republike Slovenije v London, vendar neuspešno, ker je policija ugotovila, da gre za ponarejeno potno listino in je tožnik šele tedaj zaprosil za mednarodno zaščito, kar je tožnik sam potrdil na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013, ko je bil ustno zaslišan.

Nadalje v tožbi tožnik uveljavlja, da z uporabo strogega testa sorazmernosti ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil brez uradnega dokumenta s sliko, ampak da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je imel možnost priti z uradnim dokumentom, toženi stranki pa očita, da ni v ničemer utemeljila, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. Sodišče v tej zvezi nasprotno od tožnika meni, da je očitno tožnik imel možnost vzeti na potovanje svoje uradne dokumente, in sicer osebno izkaznico in rojstni list, saj jih je naknadno v fotokopiji oziroma skenirane predložil sodišču po vložitvi tožbe (tožbene priloge A4 -A5 in A6 – A8) in ki jih je na glavni obravnavi dne 6. 6. 2013 v izvirniku na vpogled sodišču in nasprotni stranki predložila tožnikova pooblaščenka. Omejitev gibanja zaradi dvoma v identiteto tožnika je bila glede na navedeno po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljena.

Nadalje se sodišče v konkretnem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje več držav od Irana do Slovenije in ne le do prve varne države, še zlasti pa zato, ker je bila že ob odhodu iz izvorne države njegova ciljna država Anglija (oziroma Združeno kraljestvo), kjer po njegovih navedbah živi več tožnikovih bližnjih sorodnikov. Po mnenju sodišča je tožena stranka logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti in je neutemeljen tožbeni očitek glede odsotnosti (obrazložitve) okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je v obravnavanem primeru pravilno utemeljila tudi uporabo načela sorazmernosti, saj je prepričljivo, logično in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa obrazložila, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče namreč pritrjuje toženi stranki, da je glede na opisano ravnanje tožnika mogoče sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da bi nastanitvene prostore, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka v Azilnem domu, samovoljno zapustil, v kolikor bi bil vanj nastanjen in s tem tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je iz tožnikovih navedb ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu in tudi iz policijske dokumentacije razvidno, da je tožnikova ciljna država druga izmed držav članic EU in ne Slovenija, kjer se je znašel po naključju in je za mednarodno zaščito zaprosil pri nameravanem odhodu iz države na letališču po tem, ko je policija ugotovila, da svojo istovetnost izkazuje s ponarejenim potnim listom Republike Italije, ki se glasi na drugo in ne na tožnikovo ime.

Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.