Jedro

Sama uvedba postopka razlastitve že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe za zadržanje uvedbe postopka razlastitve.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje med upravnim sporom, ki so ga sprožili tožniki zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 29.8.2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 5.12.2007, odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil: V korist Občine ... se z dnem izdaje odločbe uvede postopek razlastitve za del nepremičnine parc. št. 215/1, njiva v izmeri 473 m3, vpisana pri vl. št. 1216 k.o. ..., kjer je na podlagi delne odločbe o denacionalizaciji Republike Slovenije, Upravne enote Škofja Loka z dne 13.12.2005, vknjižena lastninska pravica v korist A.A., roj. 28.12.1894, do celote (1. točka izreka); ugotovi se, da je izkazana korist za razlastitev dela nepremičnine parc. št. 215/1, njiva v izmeri 473 m2, vl. št. 1216 k.o. ... (2. točka izreka); dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaje tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja. Pravni posel sklenjen v nasprotju s to določbo je ničen (3. točka izreka); odločba je podlaga za vpis začetka razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo na nepremičnini, ki je predmet te odločbe, z zaznambo prepovedi prometa z nepremičnino, dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan. Vknjižbo bo izvedlo Okrajno sodišče v Škofji Loki, Zemljiška knjiga po uradni dolžnosti (4. točka izreka); postopek razlastitve dela nepremičnine parc. štr. 215/1, njiva v izmeri 473 m3 k.o. ... zaradi izgradnje občinske ceste za potrebe bodoče industrijske cone T. je nujni postopek. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka); stroškov postopka ni bilo (6. točka izreka).

Tožniki so v upravnem sporu zahtevali, da se odloži izvršitev prvostopenjske upravne odločbe do izdaje pravnomočne sodbe, saj bi v nasprotnem primeru nastala velika premoženjska škoda vsem zakonitim dedičem po pok. A.A., torej tudi tožnikom.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) in na določbo 100. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami in dopolnitvami, ZUreP-1). Po presoji sodišča prve stopnje tožniki svoje zahteve za odložitev izvršitve odločbe o uvedbi postopka razlastitve niso konkretizirali, saj navedba o nastanku velike premoženjske škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ne zadostuje za podanost pogojev po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Izpodbijana odločba bo predmet odločanja o tožbi. Glede na nesuspenzivnost pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo (5. točka izreka izpodbijane odločbe) so zakonske posledice za uvedbo postopka po določbi 100. člena ZUreP-1 že nastale (zaznamba v zemljiški knjigi, prepoved prometa z nepremičnino). Nastopa le-teh se z začasno odredbo torej ne more zadržati. Kljub tem pravnim učinkom odločbe pa bi bila sklenitev prodajne pogodbe z Občino ... s kupcem dopustna, prodaja nepremičnine razlastitvenemu upravičencu je namreč glede na določbo 3. odstavka 100. člena ZUreP-1 dopustna.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je vložila laično pritožbo tožnica. V pritožbi navaja, da naj bi cesta v sporni zadevi parcelo razdelila na dva dela, kar bi bistveno vplivalo na zmanjšanje vrednosti zemljišča. Škoda, ki bi jo z razlastitvijo utrpeli tožniki, ni le v odškodnini za razlaščeno zemljišče, ki bi bila bistveno nižja od prodajne vrednosti tega zemljišča, temveč bi razvrednotila tudi ostalo zemljišče, ki bo z izgradnjo ceste razdeljeno. Tožniki bi s tem utrpeli veliko in nepopravljivo škodo. Usklajevanja v zvezi z sklenitvijo kupoprodajne pogodbe za prodajo spornega zemljišča razlastitvenemu upravičencu so v zadnji fazi, zato bi vsa dejanja v smeri izvedbe parcelacije le še podaljšala postopek sklepanja kupoprodajne pogodbe.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tudi tožnik J.J. po odvetniku E.L. Ker tej pritožbi ni bilo priloženo pooblastilo tožnika J.J., je pritožbeno sodišče pozvalo s sklepom odvetnika L., da to pooblastilo dostavi, kar je imenovani odvetnik po pozivu tudi storil. V tej pritožbi je navedeno, da v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje ne ugotavlja, ali v konkretnem primeru obstoji javna korist in ali je bila pravilno ugotovljena. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali so dosedanji akti, povezani z razlastitvijo, formalno in vsebinsko ustrezni, saj mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Odločbe o razlastitvi se sklicujejo na Odlok o lokacijskem načrtu za občinsko cesto za potrebe industrijske cone T. (Uradni list RS, št. 74/06) v povezavi s 93. členom ZUreP-1. Sodišče prve stopnje bi se moralo prepričati z vpogledom v te pravne vire, ali je javna korist za del parcele 215/1 k.o. ... sploh izkazana in se do tega opredeliti. Tožniki so namreč ugotovili, da parcela 215/1 k.o. ... sploh ni vključena v citirani odlok, torej ni vključena v zazidalni načrt in zato ni podana javna korist. Lastninska pravica je namreč ustavna kategorija najvišje stopnje varovanja in se vanjo lahko posega le sorazmerno glede na korist lastnika in javno korist. Zato bi sodišče prve stopnje pri odločanju o začasni odredbi moralo tehtati zaščito lastninske pravice in primeren poseg vanjo. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje nobene presoje uporabe sorazmernosti. Z vidika javne koristi je gotovo najbolj smotrna trasa, ki je geometrično najkrajša, vendar ob uporabi načela sorazmernosti to ne zadošča, saj je potrebno upoštevati tudi interes lastnika. Potrebno bi bilo ovrednotiti izgubo, ki jo imajo lastniki, če bi se uveljavila takšna nefunkcionalna trasa povezovalne ceste z morebitnimi povečanimi stroški za drugačno varianto povezovalne ceste. Tožniki ocenjujejo, da bi se stroški občine v primeru, da cesta ne bi delila parcele na nefunkcionalne celote, povečali le 1 do 2 % vrednosti parcele, z ohranitvijo sedanje variante pa tožniki izgubljajo 50 do 70 % vrednosti parcele. Sodišče prve stopnje bi moralo ustaviti postopek razlastitve, če ni v elaboratu ugotovljen poseg v lastnino in tržni položaj lastnika. Predmet presoje v rednem postopku pri naslovnem sodišču je dejansko samo 1. točka odločbe prvostopenjskega upravnega organa, vse ostalo pa so samo začasni ukrepi, katerih upravičenost in sorazmernost ugotavlja sodišče v postopku zadržanja upravnega akta pa še 1. točka zahteva sodno presojo, saj začasnih ukrepov ni mogoče izdati brez preverbe zakonitosti same odločbe. Ni res, da tožniki niso konkretizirali velike premoženjske škode, saj so navajali, da bi z izvedbo odločbe izgubili veliko vrednost. Ta navedba je povsem konkretna. V obrazložitvi te pritožbe je bilo že pojasnjeno, da bi morala biti ta škoda ovrednotena v razlastitvenem elaboratu, znaša pa skoraj 1 mio EUR. Zato se je treba izogniti škodi, ki nastane z načinom razdelitve parcele, ki je lastnikom vsiljena. Iz navedenega izhaja, da bi upravni organ moral najprej izpeljati parcelacijo in ureditev meje, potem pa po dokončnosti te odločbe in po pravnomočnosti odločbe o parcelaciji začeti razlastitveni postopek samo na parceli, ki bi bila predmet javnega interesa. Priglašajo stroške pritožbe.

Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je presoja zakonitosti odločbe o uvedbi razlastitve. Na strani predlagatelja začasne odredbe je dokazno breme, da predloži dokaze o tem, da bi se z uvedbo postopka razlastitve prizadela tožnikom težko popravljiva škoda. Ker tožniki niso vsaj verjetno izkazali, da bi jim sama uvedba postopka razlastitve povzročila težko popravljivo škodo, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožniki niso izkazali težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Sama uvedba postopka razlastitve pa že po naravi stvari ne more predstavljati težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe za zadržanje uvedbe postopka razlastitve. Sama razlastitev in s tem zakonitost odločbe o njeni uvedbi je namreč predmet odločanja o tožbi. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijane odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, ne morejo biti predmet odločanja v postopku za izdajo začasne odločbe. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore o neutemeljenosti odločitve o obstoju javne koristi in o nesorazmernosti posega v lastnino tožnikov z javno koristjo. Z odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka se namreč ugotavlja, ali je izkazana javna korist, ki je po 1. odstavku 100. člena ZUreP-1 pogoj za razlastitev. V pritožbenem postopku zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, pa ni mogoče naknadno konkretizirati težko popravljive škode. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbi zajema tudi odločitev o povračilu stroškov postopka. Ker tožnika s pritožbama nista uspela, sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka v upravnem sporu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22 člena ZUS-1).