Jedro

ZPIZ-2 določa pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Prvi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 predvideva, da bo minister, pristojen za delo, imenoval komisijo, pristojno za ugotavljanje, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena ZPIZ-2, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana, prav tako Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2 oziroma izdala uredbe, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona. Zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, glede na določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.

Voznikom avtobusov se ob določenih pogojih šteje zavarovalna doba s povečanjem, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

Delo voznika avtobusa ni samo vožnja, temveč tudi s tem povezana opravila (npr. priprava avtobusa, skrb za tehnično brezhibnost). Zato je treba v delovni čas, ki se upošteva pri priznanju pravice do poklicne pokojnine, šteti tudi pripravo, pospravo in postanke. Vsa ta opravila so namreč s samim delom voznika avtobusa tako močno povezana, da ni mogoče reči, da ne spadajo v delo voznika. Časa bolniške odsotnosti oziroma druge odsotnosti: letni dopust, bolniški stalež, udeležba na krvodajalski akciji ni dopustno odšteti od dejanskega delovnega časa, ki ga tožnik prebije na delu.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki XVIII izreka, za 19. tožečo stranko A.A. tako, da se v 18. alineji prispevek za julij 2014 zniža z zneska 161,68 EUR na znesek 161,18 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXI izreka, za 32. tožečo stranko B.B. tako, da se v 22. alineji prispevek za november 2014 zniža z zneska 168,85 EUR na znesek 161,85 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXV izreka, za 36. tožečo stranko C.C. tako, da se v 10. alineji prispevek za november 2013 zniža z zneska 205,81 EUR na znesek 205,08 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXVII izreka, za 38. tožečo stranko D.D. tako, da se v 2. alineji prispevek za marec 2013 zniža z zneska 180,86 EUR na znesek 180,06 EUR, v 17. alineji pa se prispevek za junij 2014 zniža z zneska 166,37 EUR na znesek 161,37 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXIX izreka, za 40. tožečo stranko E.E. tako, da se v 26. alineji prispevek za marec 2015 zniža z zneska 196,78 EUR na znesek 196,70 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XLIX izreka, za 50. tožečo stranko F.F. tako, da se v 15. alineji prispevek za maj 2014 zniža z zneska 151,43 EUR na znesek 151,42 EUR, v 22. alineji pa se prispevek za december 2014 zniža z zneska 149,35 EUR na 149,32 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki L izreka, za 51. tožečo stranko G.G. tako, da se v 25. alineji prispevek za februar 2015 zniža z zneska 133,58 EUR na znesek 133,53 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna za vsakega od tožečih strank (v nadaljevanju: tožniki) obračunati in na osebni račun vsakega tožnika pri Kapitalski družbi d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja RS plačati prispevke za poklicno zavarovanje za obdobje od februarja 2013 do septembra 2015 po prispevni stopnji 9,25 % od bruto plače ali od bruto nadomestila plače mesečno za čas od 31. 10. 2015 do 31. 12. 2016 in po prispevni stopnji 8 % od bruto plače ali od bruto nadomestila plače mesečno za čas od 1. 11. 2018 do 13. 4. 2018, vse pod izvršbo. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače (za čas od 1. 2. 2013 do 30. 9. 2015 v višini kot je razvidno za vsakega tožnika iz izreka sodbe in v zahtevku navedeno prispevno stopnjo po višini in višini bruto plače, ter razliko v plačilu prispevkov za čas od 1. 1. 2018 do 13. 4. 2018 med dosojeno prispevno stopnjo 8 % in zahtevano prispevno stopnjo 9,25 %) je zavrnilo. Sklenilo je, da se postopek ustavi za obračun in plačilo prispevkov za 29. tožečo stranko H.H. za čas od 1. 10. 2015 dalje in za 37. tožečo stranko I.I. za čas od 17. 8. 2016 dalje (točka I sklepa). Zavrglo je tožbo tožnikov (1., 2., 3., 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 13., 14., 15., 16., 17.. 18., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 28., 30., 31., 32., 33., 34., 35., 36., 38., 39., 40., 41., 42., 43., 44., 45., 46., 47., 48., 49., 50., 51., 52., 53.) v delu tožbenih zahtevkov za obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od vključno 14. 4. 2018 dalje (točka II izreka sklepa) ter odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka III izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede tožnika J.J. navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da sodna poravnava s tožnikom z dne 27. 9. 2006 ni zaobsegla tudi poravnave zahtevkov za poklicno zavarovanje v tem sporu, ker gre za neodtujljivo pravico iz delovnega razmerja v smislu stališča, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up 63/03 z dne 27. 1. 2005. Iz te odločbe sicer res izhaja, da se delavec ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu, vendar pa tožena stranka izpostavlja, da v konkretnem primeru ni šlo za odpoved, pač pa za sklenitev sodne poravnave pred sodiščem pod opr. št. I Pd 695/2016 z dne 27. 9. 2015, s katero sta se stranki dogovorili, da po sklenitvi in izvršitvi dogovorjenih obveznosti iz sodne poravnave druga od druge nimata nobenih terjatev in obveznosti več, torej tudi ne iz naslova zahtevkov za poklicno zavarovanje. Stranki sta namreč v celoti razrešili in uredili sporna razmerja. Takšni dogovori so v delovnopravnih razmerjih dopustni, pri čemer se pritožba sklicuje na odločitev VDSS v zadevi opr. št. Pdp 416/2017. Glede na to, da bi bilo v konkretnem sporu glede plačila prispevkov za poklicno zavarovanje dopustno skleniti sodno poravnavo, tožena stranka vztraja, da je sodna poravnava zaobsegla ureditev vseh medsebojnih pravic in obveznosti, tudi plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje od februarja 2013 dalje. Glede na to bi moralo sodišče tožbeni zahtevek tožnika J.J. zavrniti.

Glede procesne predpostavke pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je potrebno tožbo zavreči, ker tožniki niso uveljavljali predhodnega postopka v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1. V konkretnem primeru gre za spor, ali tožniki sploh opravljajo zdravju škodljiva dela, da bi bili upravičeni do poklicnega zavarovanja. Tožena stranka je namreč vztrajala, da so zdravju škodljiva dela le dela vožnje avtobusa, ne pa ostala dela iz opisa delovnega mesta voznik avtobusa, kot so dela priprave in posprave avtobusa, opravljanje preventivnih pregledov vozil, posredovanje informacij potnikom, druga opravila v okviru delovnega področja, urejanje delovnega okolja in vodenje evidenc. Tožena stranka je tudi vztrajala, da se čas, ko tožniki opravljajo ta dela, ne šteje v 80 % dejanskega delovnega časa. Sama okoliščina, da je tožena stranka pred februarjem 2013 tožnikom priznavala določeno pravico in plačevala (prispevke), po stališču tožene stranke ne omogoča avtomatičnega sklepanja, da mora tožena stranka enako pravico tožnikom priznavati tudi po februarju 2013. Izpostavlja, da tudi iz izpovedi direktorja tožene stranke K.K., da v preteklosti plačevanje prispevkov za poklicno zavarovanje za vse delavce na delovnem mestu voznik avtobusa ni bilo samoumevno oziroma avtomatično.

Nadalje navaja, da je treba pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja ugotavljati na letni ravni, saj se zahteva izpolnjen pogoj, da delavci vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem koledarskem letu. Zato je sodba v delu, v katerem nalaga toženi stranki plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za tožnike od 1. 1. 2018 do 13. 4. 2018, preuranjena. Tožniki so ravno zato, ker je bilo sporno, katera dela spadajo v 80 % dejanskega delovnega časa za priznanje poklicnega zavarovanja, predložili elaborat in dokazovali, da tudi druge naloge na delovnem mestu voznika avtobusa, poleg vožnje, izpolnjujejo pogoj nevarnega in zdravju škodljivega dela, ki ga po določeni starosti ni mogoče več uspešno opravljati, čemur je tožena stranka nasprotovala in ugovarjala prekluzijo, vendar se sodišče prve stopnje do navedenega v obrazložitvi sodbe ni opredelilo. Sodba v tem delu ni obrazložena, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je direktorja tožene stranke K.K. spraševalo tudi o pogojih dela voznika (prepis zapisnika z dne 26. 4. 2017), torej je bila ta okoliščina tekom dokaznega postopka očitno pomembna tudi za sodišče. Pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 124/2010, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da bi moral tožnik, če je menil, da je glede na vsebino dela, ki ga je opravljal, upravičen do dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in do zavarovalne dobe s povečanjem, varstvo pravic najprej uveljavljati pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje ni obrazloženo odstopilo od sodne prakse in je s tem kršilo pravico do enakosti pred zakonom. Neutemeljeno je izhajalo iz predpostavke, da tožniki pravice ne uveljavljajo na novo. V konkretnem primeru je bilo namreč sporno tudi samo priznavanje pravice in torej ni šlo za čisti denarni zahtevek. V takšnih primerih pa postopanje po prvem in drugem odstavku 200. člena ZDR-1 predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe, s tem da se zahteva spoštovanje prekluzivnih zakonskih rokov.

Pritožba izpostavlja, da je Sklep o določitvi delovnih mest o eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja, ki ga je sprejela skupščina SPIZ SR Slovenije, določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in za zdravje škodljivo v smislu določb 220. člena Statusa SPIZ v SR Sloveniji štejejo delovna mesta voznikov avtobusov v mestnem in primestnem prometu ob pogoju, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ker sklep glede dejanskega delovnega časa govori o delih voznika in ne o delovnem mestu voznik, je potrebno v 80 % dejanskega delovnega časa po stališču tožene stranke vštevati zgolj delovni čas, ki ga posamezni tožnik prebije na delu vožnje avtobusa, ne pa tudi preostali delovni čas, ko je posamezni tožnik opravljal druga dela v okviru delovnega mesta voznik, torej ko ni opravljal težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno poklicno opravljati. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče za vsakega tožnika posebej ugotavljati in v obrazložitvi sodbe podrobno obrazložiti, kateri tožnik je dejansko opravljal dela voznika avtobusa, ki so težka in zdravju škodljiva in jih po določeni starosti ni mogoče več uspešno opravljati najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem koledarskem letu od 2013 do 2018. Sklep skupščine je razlagalo preširoko in v nasprotju z njegovim pravim namenom, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno, ali velja dodaten razlagalni kriterij, da 80 % dejanskega delovnega časa predstavlja najmanj 60.000 prevoženih kilometrov v posameznem letu kot izhaja to iz Zabeležke 2. seje strokovne komisije za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ-u z dne 8. 6. 1981. Iz navedene zabeležke izhaja, da je treba Sklep o določitvi delovnih mest o eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja razlagati ozko, tako kot je napisan, torej da se poklicno zavarovanje prizna le voznikom, ki opravljajo dela voznika avtobusa mestnega in primestnega prometa, ki so težka in zdravju škodljiva in jih po določeni starosti ni več mogoče opravljati, kar pa predstavlja torej zgolj vožnjo, ne pa tudi ostalih nalog na delovnem mestu voznika avtobusa. Ravno zato sklep ne govori o tem, da je treba upoštevati 80 % dejanskega delovnega časa, v katerem je delavec dejansko opravljal naloge na delovnem mestu voznika avtobusa, pač pa govori o delih voznika. Iz e-maila L.L. z dne 17. 7. 2007 ter mnenja z dne 10. 7. 2007 izhaja razlaga, da se kriterij 60.000 prevoženih kilometrov s strani SPIZ uporablja za vse slovenske prevoznike, nenazadnje pa to izhaja iz odločitev Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 359/2015 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 459/2014 in opr. št. Pdp 457/2017. Razlaga, da 80 % dejanskega delovnega časa voznika predstavlja 60.000 prevoženih kilometrov v posameznem koledarskem letu, je veljala vse od sprejema leta 1981. Navedba orientacijsko za beležke predstavlja obvezno razlago kriterija 80 % dejanskega delovnega časa, ki je dovolj jasna, da bi jo moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje v tem sporu. Glede na to, da minister, pristojen za delo, druge komisije kot je Komisija (ZPIZ za ugotavljanje delovnih mest in nalog, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem) v sestavi M.M., N.N. in O.O. ni imenoval, je komisija v tej sestavi še vedno pristojna, zlasti tudi zato, ker je podlaga za odločanje v poklicnem zavarovanju sklep SPIZ, torej sklep sedanjega ZPIZ, v okviru katerega deluje tudi navedena komisija. Komisija ni bila razpuščena ter ne drži, da 10. 4. 2013 ni sprejela nobenega sklepa ali odločbo. Takšno odločbo oziroma sklep namreč predstavlja ravno njen zapisnik oziroma zapisnik ZPIZ št. ... z dne 10. 4. 2013. Tožena stranka je zaposlene o odločanju in končni odločitvi komisije obveščala z objavo na oglasnih deskah, torej so tudi tožniki v postopku lahko sodelovali ali ga v roku izpodbijali, pa ga niso. Zapisnik z dne 10. 4. 2013 je bil vročen tudi DURS in Kapitalski družbi d. d., pa tudi navedena organa na sklep oziroma zaključek nista imela pripomb in ga nista izpodbijala. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dokumentacija, ki jo je tožena stranka izročila ZPIZ-u pred sprejemom odločitve 10. 4. 2013, neverodostojna. V tem delu je sodba neobrazložena, zato je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče sicer navaja, da zabeležka ZPIZ ni predpis in splošni akt, zato ne more predstavljati pravne podlage za tako pomembno pravno relevantno zadevo kot je priznanje zavarovalne dobe s povečanjem, tožena stranka pa vztraja, da zabeležka predstavlja obvezno razlago sklepa ZPIZ, ki jo je treba upoštevati in jo je dosedanja sodna praksa tudi upoštevala in uporabljala. V dokaznem postopku je bilo dokazano, da noben od tožnikov v vtoževanem obdobju ni izpolnil pogoja 60.000 prevoženih kilometrov, ta relevantni kriterij pa je treba uporabljati v skladu s stališčem tožene stranke. Opozarja, da tožniki z delom po izpolnitvi pogoja za starostno upokojitev nadaljujejo z delom in se za upokojitev ne odločajo. Poklicno zavarovanje namreč ni namenjeno kar vsakemu vozniku avtobusa že zato, ker je zaposlen na delovnem mestu voznika avtobusa. Če bi bil namen poklicnega zavarovanja, da se vanj vključi vse voznike avtobusov mestnega in primestnega prometa, potem bi bilo poklicno zavarovanje voznikov avtobusov urejeno že z zakonom in ne s sklepom ZPIZ. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožniki kriterija 60.000 kilometrov letno ne bi mogli izpolniti ter da zato že iz tega razloga ni mogoče upoštevati. Sodišče ni obrazložilo, kateri predpisi v prometu onemogočajo voznikom avtobusa prevoziti 60.000 kilometrov letno in je zato sodba v tem delu neobrazložena, s čimer je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zabeležke nadalje izhaja, da je odločitev za kriterij sprejeta po daljši razpravi, zato se pritožba ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da komisija mnenja ni sprejela na podlagi ustreznih mnenj zavodov in organizacij ter da odločitev ni bila sprejeta s sklepom skupščine. Predhodno bi moralo pridobiti vsaj vabilo na 2. sejo komisije, ki je bila predvidena za dne 5. 6. 1981. Glede na to, da so na seji sodelovali predstavniku TOZD in Zveze združenja šoferjev in avtomehanikov so mnenja ustreznih zavodov in organizacij nedvomno obstajala. Sklicuje se na izpoved priče O.O., da je imela komisija vse pristojnosti za odločanje. Izpovedal je, da je sklep, naveden v zabeležki z dne 8. 6. 1981, obligatoren. Podobna preverjanja so opravljali tudi pri drugih delodajalcih in so tudi za ostale delodajalce upoštevali enak kriterij 60.000 kilometrov letno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno odstopilo od dosedanje sodne prakse VDSS in s tem kršilo pravico do enakosti pred zakonom, pri čemer se pritožba sklicuje na sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 459/2014 z dne 29. 10. 2014 in opr. št. Pdp 457/2017. V obeh zadevah pritožba opozarja, da je sodišče štelo kriterij 60.000 kilometrov za upošteven. Tožena stranka je 10. 7. 2017 prejela odgovor ZPIZ, dne 17 .7. 2017 pa še dodatni odgovor ZPIZ, iz katerega izhaja, da se kriterij 60.000 prevoženih kilometrov letno uporablja za vsa avtobusna podjetja in ne le za družbo P. Upoštevajoč navedeno ter izpoved O.O. in M.M. je relevanten kriterij za odločanje o tem, kdo izmed tožnikov je upravičen do dodatnega obveznega poklicnega zavarovanja kriterij 60.000 kilometrov letno.

Nadalje glede izpolnitve pogoja 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem letu na delu voznikov avtobusa pritožba izpostavlja, da so tožniki poleg vožnje avtobusa opravljali tudi dela opravljena preventivnih pregledov vozil, posredovanje informacij potnikom, druga opravila v okviru delovnega področja, za katerega so bili zadolženi, urejanje delovnega okolja in vodenje evidenc, ta dela pa niso dela vožnje in po stališču tožene stranke niso težka in zdravju škodljiva in torej niso dela, ki jih po določeni starosti ni več mogoče uspešno poklicno opravljati. Navaja, da čas priprave in posprave vozila ne šteje v 80 % dejanskega delovnega časa letno izhaja tudi iz 21. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije, ki določa, da je efektivni delovni čas 100 %, druga dela pa so dežurstvo, ki je ovrednoteno s 70 % plače priprava in posprava, ki je vrednoteno z 80 % plače in druga dela po nalogu delodajalca, ki so vrednotena s 100 % plačo ter po 22. členu prej citirane kolektivne pogodbe, ki določa, da se v dnevu, ko vozno osebje ne vozi, ne premakne vozila, prizna plačilo za polni delovni čas 8 ur v višini 70 % urne postavke v dnevu ko vozi, pa se za ure, ki predstavljajo razliko med efektivnim delom (vožnja in druga dela) in polnim delovnim časom (8 ur) prizna plačilo v višini najmanj 80 % urne postavke. Če bi bil ob sprejemu sklepov o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja, namen, da so do zavarovalne dobe s povečanjem oziroma obveznega dodatnega pokojninskega poklicnega zavarovanja oziroma poklicnega zavarovanja upravičeni vsi vozniki avtobusov, potem ne bi bil zapisan dodaten pogoj, če na takšnih delih prebijejo 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, pač pa bi bilo poklicno zavarovanje priznano vsem zaposlenim na delovnem mestu voznik avtobusa.

Opozarja na stališče izvedenke, da časa priprave in posprave vozila ne bi smeli vštevati in bi se moral izključiti. Ponovno poudarja, da so evidence, ki jih je vložila tožena stranka pravilne in točne, kar sta potrdila tudi tožnika E.E. in R.R. Na podlagi njunih izpovedi pa sodišče ne more ugotavljati dejanskega delovnega časa ostalih tožnikov, saj gre za dejanska vprašanja. Opozarja, da je sodišče prve stopnje pri 38. tožniku D.D. napačno dosodilo plačilo prispevkov za junij 2014 v višini 166,37 EUR, saj iz izvedenskega mnenja za ta mesec izhaja 161,37 EUR. Tožniku A.A. pa bi po izvedenskem mnenju za julij 2014 pripadalo le 161,18 EUR, B.B. za november 2014 pa le 161,85 EUR, C.C. pa za november 2013 le 205,08 EUR, I.I. za avgust 2008 le 167,22 EUR, D.D. pa za marec 2013 le 180,06 EUR. Prav tako opozarja, da bi E.E. za marec 2015 pripadalo 196,70 EUR, F.F. pa za maj 2014 151,42 EUR, za december 2014 pa 149,32 EUR, tožniku G.G. pa za februar 2015 le 133,53 EUR.

Nadalje meni, da je sodišče odvetniku pooblaščencu S.S. dalo nedovoljeno pravno pomoč, kako bi moral postaviti tožbene zahtevke, zato tožena stranka poudarja, da je omenjeni pooblaščenec s spremembo tožbe, ki jo je vložil 16. 2. 2018, popolnoma spremenil tožbeni zahtevek in zahteval nekaj povsem drugega, brez ustrezne pravne trditvene podlage, kar pa je bilo s sklepom sodišča z dne 2. 3. 2018 dopuščeno. Zato so bili navedeni tožniki s ponovno spremembo tožbenega zahtevka z vlogo, ki jo je nazadnje odvetnik S.S. vložil 8. 3. 2018, zastarani, zamudne obresti pa zastarane na 8. 3. 2015, zoper to je tožena stranka ugovarjala, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Prav tako je ugovarjala procesni kršitvi, ker sodišče ni dodatno zaslišalo direktorja K.K. in s tem glede dejanskega delovnega časa od 26. 4. 2017 ni mogel izpovedati. Dokazno breme, da je vsak od tožnikov v posameznem koledarskem letu vozil avtobus najmanj 80 % dejanskega delovnega časa, je na strani tožnikov, ki pa slednjega z ničemer niso izkazali, zato je treba tudi iz tega razloga tožbene zahtevke zavrniti. Uveljavlja stroške pritožbe.

3. V odgovorih na pritožbo tožniki prerekajo navedbe iz pritožbe, predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter le deloma, glede posameznih tožnikov in le za nekatere mesece, deloma zmotno dosodilo zneske prispevkov. V pretežnem delu pa je sodba materialnopravno pravilna. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je sicer deloma napačna, vendar pa izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je temeljni pogoj za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju ali z izrekom sodbe. Sodba ima razloge o vseh dejanskih ugotovitvah in pravnih vprašanjih, zato pritožbeni očitek ni utemeljen.

6. Glede tožnika J.J. pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno navaja, da je sodna poravnava obsegala tudi tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja v tem sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki J.J. in tožena stranka 27. 9. 2016 sklenili poravnavo, iz katere izhaja, da se je s poravnavo tožena stranka zavezala, da bo tožniku izplačala odpravnino ter stroške predpravdnega in pravdnega postopka (I. in II. točka poravnave), v III. točki pa sta se pravdni stranki dogovorili, da so s sklenitvijo in izvršitvijo sodne poravnave med strankama poravnane vse medsebojne terjatve in obveznosti in stranki druga do druge nimata nobenih terjatev in obveznosti več. Sodišče prve stopnje je izhajalo, da gre pri plačilu prispevkov za pokojninsko zavarovanje za neodtujljivo pravico, glede katere J.J. ni podal izrecne odpovedi zahtevku, v času sklenitve sodne poravnave je bila že vložena predmetna tožba in kolikor bi imeli stranki namen, da uredita to zadevo tudi s tožbo, bi morali to v sodni poravnavi izrecno dogovoriti in zapisati. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da iz teksta sodne poravnave ne izhaja, da bi obsegala tudi ureditev razmerij v tem sporu, ki je bil takrat že odprt, zato je utemeljenost sklepati, da se nanaša le na plačilo odpravnine oz. izrecno na tisto, kar je navedeno. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga "res iudicata". S tem v zvezi se pritožba namreč neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 416/2017 z dne 31. 8. 2017. V navedeni zadevi je bilo zavzeto stališče, da pri poravnavah ne gre za odpoved sami pravici s strani delavca, kot je to pri sporazumu, ampak zgolj za dogovor o višini delavčeve terjatve iz delovnega razmerja. Takšni dogovori pa so tudi v delovnopravnih razmerjih dopustni. Glede na zgoraj obrazloženo se namreč tožnik J.J. v sodni poravnavi ni dogovoril o višini svoje terjatve iz naslova poklicnega zavarovanja.

7. Niso podane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka uveljavljala prekluzijo glede podaje elaborata, ki so ga predložili tožniki in s katerim so dokazovali, da tudi druge naloge na delovnem mestu voznika avtobusa izpolnjujejo pogoj nevarnega in zdravju škodljivega dela, do česar se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje odločitev o tem, katera dela sodijo v opis delovnega mesta voznika oziroma so s tem delovnim mestom neposredno povezana, pravilno ugotovilo na podlagi pravočasnih navedb tožnikov ter izvedenih dokazov, tako izpovedi (nekaterih) tožnikov ter listinske dokumentacije v spisu, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da dela, ki so neposredno povezana z delom vožnje, tudi spadajo v okvir vožnje oziroma jih je treba upoštevati v okviru ugotavljanja kriterija 80 % dejanskega delovnega časa. Predloženi elaborat torej v ničemer ni vplival na pravilnost odločitve oziroma stališča sodišča prve stopnje, glede na to, da so bile vse bistvene trditve tožnikov in dokazni predlogi podane pravočasno, elaborat pa je le še dodatno potrjeval njihova stališča, vendar ni bil odločilen za sprejeto odločitev.

8. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev preuranjena in s tem zmotna, ker naj bi sodišče odločilo (tudi) o plačilu prispevkov za poklicno zavarovanje za leto 2018, čeprav to leto še ni dopolnjeno oziroma se še ne ve, ali bodo tožniki na teh delovnih mestih delali najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v tem koledarskem letu. Bistveno je, da so tožniki dokazali, da delajo na delovnem mestu voznik tudi v letu 2018 in da so vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje to delo tudi opravljali, tožena stranka pa ni zatrjevala, da v nadaljevanju koledarskega leta teh del ne bodo opravljati ter da zaradi navedenega ta kriterij ne bi bil izpolnjen. Bistveno je torej, da je sodišče svojo odločitev časovno omejilo le na datum odločitve, ne pa na kasnejši datum, saj bi bilo le v tem obsegu možno špekulirati o tem, ali bodo tožniki dejansko tudi v času po izdaji sodbe opravljali delo v tem obsegu.

9. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo čas vožnje, ki so ga opravili tožniki, upoštevalo je, da so vsi tožniki zaposleni na delovnem mestu voznika, ter zato postopalo pravilno, ko ni zaslišalo vseh tožnikov, temveč je svojo dokazno oceno oprlo le na izpoved nekaterih, pri čemer je tudi bistveno, da tožena stranka ni trdila, niti dokazala, da bi ostali tožniki opravljali tako različna dela, da ugotovitve, ki veljajo za navedene, ki so bili zaslišani, ne bi mogli biti upoštevni tudi pri ugotavljanju kriterija za vse ostale tožnike. S tem v zvezi torej sodišče prve stopnje ni preširoko razlagalo Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 19/1975, 22/1975 - popr., 43/1982; v nadaljevanju: Sklep), ki ga je sprejela Skupščina SPIZ in v nasprotju z njegovim pravnim namenom, temveč je na podlagi svojega materialnopravnega izhodišča, da je bistveno upoštevati le kriterij 80 % dejanskega delovnega časa, odločitev za tožnike sprejelo na podlagi pravilne ugotovitve o njihovih delih voznika in ne zgolj avtomatično štelo, da bi se ta kriterij razlagal na delovnem mestu voznik, kot to navaja pritožba. V tem obsegu torej ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav tako ni podana navedena bistvena kršitev določb postopka, ker naj sodba ne bi bila ustrezno obrazložena glede stališča sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni predložila verodostojne dokumentacije. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je treba upoštevati delovni čas, ki ga tožniki dejansko prebijejo na delu voznika, ter s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da dokumentacija tožene stranke prikazuje zgolj datum in lokacijo dela, ne pa tudi delovnega časa, ki ga je treba upoštevati pri odločitvi o plačilu prispevkov za poklicno zavarovanje. Odločitev sodišča prve stopnje je torej obrazložena ter ne pomeni, da bi bila dokumentacija nepravilna, temveč da ne dokazuje pravno odločilnih dejstev. V tem smislu gre torej za nestrinjanje tožene stranke z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje in za uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kot pa za kršitev določb postopka zaradi neobrazloženosti sodbe.

S tem, ko sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča izvedenke T.T. glede (ne)upoštevanja dopustov in bolniškega staleža v delovni čas, ni kršilo določb postopka. Izvedenka je bila namreč angažirana za ugotovitev višine prispevkov za vsakega tožnika, svoje stališče glede delovnega časa pa je podala izven postavljene naloge, ki zato ni bilo obligatorno za sodišče. Tudi ni bistveno, da nekateri delavci tudi po dopolnjenem pogoju starostne pokojnine nadaljujejo z delom in se torej ne upokojijo že s samo izpolnitvijo pogoja. To za odločitev ni bistveno, saj je bistveno le, da opravljajo svoje delo 80 % delovnega časa. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker je sodišče prve stopnje po stališču pritožbe tožene stranke neobrazloženo ugotovilo, da glede na vozne rede in predpise v prometu, tožniki 60.000 prevoženih kilometrov ne bi mogli izpolniti ter ga zaradi tega ni dolžna upoštevati. Gre za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejstva, da nobeden od tožnikov pri toženi stranki ni dosegel kriterija 60.000 prevoženih kilometrov v enem koledarskem letu. Vendar pa, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju, kriterij 60.000 kilometrov ni odločilen, zato tudi v tem smislu ugotovitev sodišča prve stopnje v nobenem primeru ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, poleg tega pa jo je mogoče preizkusiti s tem, da je sodišče prve stopnje to svoje stališče ustrezno pojasnilo. Uveljavljena kršitev iz 14. točke tudi ni podana v zvezi s tožnikom U.U., ki je bil med 11. 1. 2016 in 20. 1. 2017 poklicni član sveta delavcev in dela voznika ni opravljal. V zvezi z njegovim delom pritožba navaja, da je sodišče sicer samo preračunalo, da naj bi vsi tožniki izpolnjevali pogoj 80 % delovnega časa, tožena stranka pa v zvezi s tem tožnikom izpostavlja 160 ur bolniške, 280 ur letnega dopusta, 64 ur praznika in torej le 4,63 % dejanskega delovnega časa vožnje avtobusa. Vendar pa tudi glede tega tožnika upošteva odsotnost, ki je ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju izpolnjevanja kriterija iz Sklepa. Ker je tožnik U.U. po navedbah tožene stranke tudi opravljal vožnjo avtobusa, bi bil v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka kot član sveta delavcev nedopustno diskriminiran v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Tudi v tem delu sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni obrazložena.

10. Sodišče tudi ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko je dovolilo spremembo tožbe oziroma modifikacijo zahtevka, potem ko je odvetnik S.S. postavil tožbeni zahtevek, ter ga kasneje modificiral. Kot izhaja iz pripravljalne vloge odvetniške družbe S.S., ki jo je vložil na sodišče 16. 2. 2018, so tožniki po pozivu sodišča prve stopnje specificirali tožbene zahtevke na plačilo prispevka za poklicno zavarovanje tako, da uveljavljajo pravico do poklicnega zavarovanja in štetja zavarovalne dobe s povečanjem ter so se sklicevali na ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenke T.T. Tožbeni zahtevek je bil sicer s to vlogo postavljen tako, da je tožena stranka dolžna tožnikom, ki jih je zastopal odvetnik S.S., plačati zneske, in ne za korist tožnikov Kapitalski družbi, d. d., plačati znesek, vendar so zneski sledili izračunu izvedenke. Tožniki so takoj na naslednjem naroku zaprosili za popravo specifikacije ter tožbeni zahtevek (spet) postavili tako, da se enaki zneski plačajo za korist tožnikov pri Kapitalski družbi (in ne njim direktno). Bistveno je, da je vsebina vloge z dne 16. 2. 2018 zgolj specifikacija zahtevka glede na izračun izvedenke, brez spremembe navedb, da bi morala tožena stranka njim direktno plačati te zneske, zato niti ta vloga niti kasnejša vloga, s katero so tožniki, zastopani po odvetniku S.S., zahtevek (spet) postavili tako, da se za vsakega od njih obračunajo in plačajo prispevki pri Kapitalski družbi, ne pomeni spremembe tožbe, ki bi imela za posledico zastaranje tožbenega zahtevka, saj je sporna vloga z dne 16. 2. 2016 po vsebini pomenila le opredelitev višine prispevkov. Tožniki so namreč že od samega začetka uveljavljali tožbene zahtevke, kot je bilo o njih odločeno s sodbo, torej za obračun prispevkov v korist vsakega od njih, ter odvod in plačilo prispevkov na račun pri Kapitalski družbi in ne torej izplačilo direktno tožnikom. Sodišče se je dejansko do stališča tožene stranke opredelilo s tem, da je štelo, da je takšna sprememba glede na okoliščine primera dopustna, s čimer se strinja tudi pritožbeno sodišče. 11. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da je Višje delovno in socialno sodišče v dveh zadevah že upoštevalo kriterij 60.000 kilometrov pri svoji odločitvi. Vendar pa sodišču neutemeljeno očita neobrazložen odstop od sodne prakse oziroma da pri tem ni upoštevalo pisnega odgovora ZPIZ z dne 10. 7. 2017 ter dodatnega odgovora ZPIZ z dne 17. 7. 2017 iz katerih izhaja, da se kriterij 60.000 prevoženih kilometrov letno uporablja za vsa avtobusna podjetja in ne le za družbo P., ter da ni upoštevalo izpovedi O.O. in M.M., ki sta člana komisije pri ZPIZ. V sodbi opr. št. Pdp 459/2014 z dne 29. 10. 2014 (voznik tovornjaka) je sodišče (med drugim) toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odbitke zaradi obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas od 1. 3. 2007 do 3. 2. 2012 v skupnem znesku 3.389,76 EUR in sicer v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe. Iz obrazložitve med drugim izhaja tudi stališče, da delovna mesta voznikov tovornjakov z nosilnostjo 5 ali več ton, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % dejanskega delovnega časa oziroma prevozijo 60.000 km s tovornjakom v posameznem poslovnem letu, skladno s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Ur. l. SRS, št. 19/1975, ter ugotovitvenim sklepom istega organa o opravljeni reviziji Ur. l. SRS, št. 36/1989 (ki še velja), se za takšna dela šteje zavarovalna doba s povečanjem. Ker je tožnik na letni ravni opravil več kot 60.000 kilometrov, je to pomenilo, da je imel tožnik na delovnem mestu voznika pri tožencu dejansko podlago, da ga je toženec vključil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je opravljal v spornem času delo na delovnem mestu, na katerem se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V sodbi opr. št. Pdp 457/2017 z dne 18. 10. 2017 (voznik avtobusa) pa je med drugim navedlo, da glede na prehodno določbo prvega odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), je za odločitev o pravici voznika avtobusa do poklicnega zavarovanja bistveno, da opravlja delo na takšnem delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.) štela zavarovalna doba s povečanjem, torej da v posameznem letu na delovnem mestu prebije najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa ter opravi tudi najmanj 60 tisoč kilometrov vožnje. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da v navedenih zadevah niso bila izpostavljena pravna vprašanja, ki se nanašajo na uporabo statuta, pravno naravo zabeležke ter odločitev, ki temelji na sklepu o določitvi delovnih mest. Po stališču pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da kriterija 60.000 kilometrov ni mogoče uporabiti iz razloga, ker zabeležka ni bila sprejeta kot splošni akt SPIZ, temveč kot konkretni akt, zato kriterija 60.000 kilometrov komisija ne bi smela uporabiti, temveč le kriterij 80 % dejanskega delovnega časa v koledarskem letu. V tem smislu torej ne gre za odstop od ustaljene sodbe prakse in kršitev 22. člena Ustave RS oziroma kršitve načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, temveč za pravni položaj, ki je nastal zaradi drugačnega oziroma vsebinsko drugačnega pravdanja oziroma uveljavljanja navedb v tem sodnem postopku. Bistveno je torej, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj kriterija 60.000 kilometrov, ni mogoče upoštevati, pri čemer so ti razlogi natančneje pojasnjeni tudi v nadaljevanju. Sodba je tudi v tem delu obrazložena, posredno pa je sodišče odgovorilo tudi na vsebino pojasnil ZPIZ in izpovedi prič O.O. in M.M., zato ji ni mogoče očitati neobrazloženega odstopa od dosedanje sodne prakse.

12. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko sodišče prve stopnje ni dopustilo dodatnega zaslišanja direktorja tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem obsega delovnega časa, ki so ga tožniki opravili na delih voznika avtobusa. Sodišče prve stopnje je namreč v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na delo tožnikov na obseg in časovno trajanje tega dela, zato v tem smislu ni šlo za predhodno dokazno oceno, temveč za pravilno stališče, da dodatno zaslišanje direktorja v tem smislu ne bi moglo vplivati na drugačne ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedbe drugih dokazov pravilno ugotovilo obseg dela, upoštevalo plačilne liste za tožnike, pri čemer je svojo dokazno oceno pravilno oprlo tudi na podatke iz plačilnih list, na podlagi katerih je izhajalo, da delavci dejansko mnogokrat niti niso mogli koristiti odmora med delovnim časom za prehrano, da bi zapustili delovno mesto. Prav tako je ugotovilo, da so obstajali vnaprej določeni vozni redi glede na pogoj iz sklepa.

13. Tožniki, vozniki avtobusov, tožijo delodajalca, da v njihovo korist obračuna in na osebni račun vsakega tožnika pri Kapitalski družbi, d. d. v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja plača prispevke za poklicno zavarovanje oziroma prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Osnova za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje je po tretjem odstavku 200. člena ZPIZ-2 plača zavarovanca-člana, nadomestilo plače, ki se plačuje v breme delodajalca, razen nadomestil plače iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ali zavarovalna osnova, ki je s tem zakonom določena za obračun in plačilo prispevkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Od uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l . RS, št. 106/1999 in nasl.) dalje ne gre več za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem, kot je to določal 208. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/1992 in nasl.), saj je ZPIZ-1 namesto tega instituta uvedel dodatno obvezno pokojninsko zavarovanje, ZPIZ-2 pa za posebno težka in za zdravje škodljiva dela določa poklicno zavarovanje. Ker je tožena stranka za tožnike dejansko plačevala prispevke do 31. 1. 2013, naprej pa ne, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podlaga za pravico ostala ista, ter posledično, da gre za (čisti) denarni zahtevek, glede katerega uveljavljanje predhodnega varstva pri delodajalcu ni potrebno v smislu določbe prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/2013). Prvi odstavek 200. člena ZDR-1 določa, da če delavec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, ima pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni, drugi odstavek 200. člena ZDR-1 pa določa, da če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Za odločitev je bistveno, da so tožniki postavili le denarni zahtevek, ne pa tudi zahtevek za ugotovitev pravice do poklicnega zavarovanja, zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko tožbe zaradi neobstoja procesne predpostavke ni zavrglo po 274. členu ZPP. ZDR-1 namreč v četrtem odstavku 200. člena določa, da v takem primeru lahko delavec ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. VIII Ips 124/2010 z dne 5. 3. 2012. V citirani zadevi je šlo za drugačen pravni položaj, saj je delodajalec oziroma tožena stranka izdala tožniku odločbo o imenovanju na formacijsko dolžnost, s čimer je tožniku priznala (tudi) dodatek za posebno nevarnost in ogroženost ter odločila o zavarovalni dobi s povečanjem, v obsegu (le) 12/15, tožnik pa ni uveljavljal varstva pravic do višje zavarovalne dobe s povečanjem. Ker tožniki v obravnavani zadevi niso zahtevali ugotovitve pravice do poklicnega zavarovanja, saj so šteli, da jim jo je tožena stranka priznala, niti s tem v zvezi niso postavili zahtevka, s katerim bi toženo stranko zavezali k sklenitvi pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej predhodno sodno varstvo ni bilo potrebno. Odločitev torej ne odstopa niti od citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, niti od ostalih odločitev VDSS in VS RS, saj je bilo v vseh zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali predhodno varstvo pravic, odločano (tudi) o sami pravici do poklicnega zavarovanja in ne le o denarnem zahtevku iz naslova te pravice (tako sodba VDSS opr. Pdp 459/2014 z dne 29.10.2014, sodba opr. št. Pdp 457/2017 z dne 18. 10. 2017, sodba opr. št. Pdp 354/2018 z dne 13. 6. 2018, sodbe VS RS VIII Ips 100/2010, enako tudi VIII Ips 101/2010, VIII Ips 114/2010, VIII Ips 99/2010, VIII Ips 130/2010, VIII Ips 133/2010, v zvezi s VDSS Pdp 443/2009, sklep VDSS Pdp 524/2016 z dne 22. 9. 2016, sklep Pdp 752/2017 z dne 5. 10. 2017, sodba Psp 411/2013 z dne 30. 1. 2014, sodba Pdp 440/2009 z dne 1. 10. 2009, sodba Pdp 840/2007 z dne 14. 5. 2008 in sodba Pdp 361/2000 z dne 29. 11. 2001). Odločilno je torej, da v konkretnem primeru tožniki niso uveljavljali pravice na novo, ampak gre za pravico do poklicnega zavarovanje, ki jim jo je tožena stranka do 31. 1. 2013 priznavala in zanje prispevke pri Kapitalski družbi d. d. tudi plačevala, s 1. 2. 2013 pa prenehala plačevati. Pravna podlaga za to pravico ostaja še naprej enaka, v tem primeru pa gre za denarni zahtevek, za katerega uveljavljanje predhodnega varstva pri delodajalcu ni bilo potrebno.

14. V zadevi je bistveno, da ZPIZ-2 v členih od 199 do 203 določa pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Prvi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 predvideva, da bo minister, pristojen za delo, imenoval komisijo, pristojno za ugotavljanje, ali pri zavezancu obstajajo delovna mesta iz drugega ali tretjega odstavka 199. člena ZPIZ-2, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, ki pa še ni bila imenovana, prav tako Vlada Republike Slovenije v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2 oziroma izdala uredbe, s katero bi se določila merila in kriteriji za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena tega zakona ter način in financiranje dela komisije iz 201. in 201.a člena tega zakona. Glede na to, da uredba Vlade RS še ni bila izdana, ter da tudi še ni bil izdan akt o prenehanju dela Komisije ZPIZ, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, glede na določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2, ki določa, da so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Za odločitev o pritožbi je torej odločilno, ali bi morala tožena stranka do uveljavitve ZPIZ-1, to je do 31. 12. 1999, za tožnike plačevati prispevke za beneficirano dobo oziroma za delovno dobo, ki se šteje s povečanjem v smislu določbe 208. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ; Ur. l. RS, št. 12/1992 in nasl.).

15. Glede na obrazloženo je treba upoštevati predpise, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1 in sicer Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja iz leta 1975, ki je v členu I določal, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in za zdravje škodljivo, v smislu določb 220. člena statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (nadalje: statut) štejejo: v prometu (tudi) delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu, in sicer v organizacijah združenega dela, ki so registrirane za javni cestni promet in glede voznikov avtobusov še ob pogoju, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede. Voznikom avtobusov se ob zgoraj navedenih pogojih šteje zavarovalna doba s povečanjem, če prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

16. O izpolnjevanju pogoja za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem oziroma sedaj do poklicnega zavarovanja je odločala Komisija pri ZPIZ, ki ugotavlja delovna mesta in naloge, pri katerih se zavarovalna doba šteje v povečanem trajanju (v nadaljevanju: Komisija ZPIZ). Komisija je upoštevala pogoj, da delavec voznik avtobusa na delovnem mestu prebije najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem koledarskem letu in prevozi najmanj 60.000 prevoženih kilometrov v koledarskem letu, pri čemer je pogoj 60.000 kilometrov izvajala iz svojega sklepa z 2. seje strokovne komisije Zavoda z dne 5. 6. 1981. Ugotovila je, da se pri toženi stranki na navedenih delih zavarovalna doba s povečanjem od 1. 1. 2013 dalje ne šteje nobenemu delavcu več, saj noben delavec ne izpolnjuje navedenega pogoja 60.000 kilometrov.

17. V zvezi z delovanjem Komisije ZPIZ in upoštevanjem kriterija 60.000 km je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil 1. 1. 2001 spremenjen sistem štetja zavarovalne dobe s povečanjem v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki je bil formiran pri Kapitalski družbi in da bi morala biti ustanovljena komisija znotraj ministrstva, ki pa nikoli ni bila, vendar pa je zmotno zaključilo, da za odločanje o tem vprašanju ni več pristojna Komisija ZPIZ, ker za to ni pravne podlage. ZPIZ-2 namreč ni podaljšal njene pristojnosti do ustanovitve posebne komisije s strani ministra za delo. Pritožbeno sodišče šteje, da je glede na dejstvo, da izvedbeni predpisi iz ZPIZ-2 še niso bili sprejeti, še vedno pristojna Komisija pri ZPIZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da zabeležka 2. strokovne komisije za povečano zavarovalno dobo pri SPIZ z dne 8. 6. 1981 (ki določa kriterij 60.000 prevoženih kilometrov), ni upoštevna. V skladu s 317. členom ZPIZ so se za zavarovalno dobo s povečanjem uporabljali predpisi in splošni akti Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ. Zabeležka SPIZ ni predpis in splošni akt in zato ni in ne more predstavljati pravne podlage za tako pomembno pravno relevantno zadevo, kot je priznanje zavarovalne dobe s povečanjem. Zabeležka ni bila javno objavljena in tudi iz tega razloga ne more pravno zavezovati.

18. Glede na navedeno je za odločitev bistveno le izpolnjevanje kriterija iz Sklepa, torej da tožniki na delovnem mestu voznika avtobusa prebijejo najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem koledarskem 80 % in da so bili določeni vnaprej določeni vozni redi. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednje: - tožniki so vozili avtobus, kar je njihova ključna naloga. Da bi opravljali še kakšna druga dela, ki ne bi bila s tem povezana, ni zatrjevano; - oba zaslišana tožnika sta skladno izpovedala, kakšen je način dela voznika avtobusa in iz njune izpovedi izhaja, da je njihovo delo dejansko samo vožnja avtobusa in s tem povezana opravila. Ta dela pa seveda predstavlja tudi priprava avtobusa. Vsak voznik avtobusa mora skrbeti, da je avtobus tehnično brezhiben in je odgovoren zanj, da lahko gre le tehnično brezhiben avtobus na cesto. Zato se priprava, posprava in postanki štejejo med dejanski delovni čas, ko opravljajo delo voznika. Vsa ta opravila so namreč s samim delom voznika avtobusa tako močno povezana, da ni mogoče reči, da ne spadajo v delo voznika; - čas odsotnosti tožnikov z dela zaradi letnega dopusta, bolniškega staleža, udeležbe na krvodajalski akciji itd. se ne more šteti v celoti delovnega časa in je potrebno upoštevati pri ugotavljanju 80 % le čas dejanskega dela delavca; - pri upoštevanju 80 % dejanskega delovnega časa glede na določbo prvega odstavka 142. člena ZDR-1 čas odmora ne spada med efektivni delovni čas, zato ga je potrebno odšteti. Vendar pa v konkretnem primeru to ne velja absolutno, saj je sodišče prve stopnje iz priloženih plačilnih list ugotovilo, da tožniki dejansko mnogokrat ne morejo koristiti odmora med delovnim časom za prehrano na način, da bi zapustili delovno mesto; - v kolikor se upošteva, da so tožniki opravljali 8 urno delo in imeli pol ure odmora za malico, so dejansko delali oziroma opravljali vožnjo, preračunano v odstotke, v višini 93,75 %. Glede na to, da so velikokrat v času, ko bi morali imeti odmor za malico, dejansko vozili (in odmora niso mogli koristiti), je odstotek njihovega dejanskega dela še višji od navedenega. Tega tudi ne bi spremenilo dejstvo, če bi od dejanskega časa vožnje odšteli čas priprave na vožnjo in posprave avtobusa. Če bi ta čas pomenil še nadaljnje pol ure, bi dejanski čas opravljanja vožnje še vedno znašal nad 80 %, in sicer 87,50 %; - da so tožniki izpolnjevali oba potrebna pogoja: da so za prevoz potnikov vnaprej določeni stalni vozni redi in da so tožniki prebili na takšnih delih najmanj 80 % dejanskega delovnega časa.

19. Glede na navedeno ni utemeljeno sklicevanje tožene stranke na določila 21. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. list RS, št. 35/2009 in nasl.), ki določa, da je efektivni delovni čas 100 %, druga dela pa so dežurstvo, ki je ovrednoteno s 70 % plače priprava in posprava, ki je vrednoteno z 80 % plače in druga dela po nalogu delodajalca, ki so vrednotena s 100 % plačo ter 22. člena citirane kolektivne pogodbe, ki določa, da se v dnevu, ko vozno osebje ne vozi, ne premakne vozila, prizna plačilo za polni delovni čas 8 ur v višini 70 % urne postavke v dnevu ko vozi, pa se za ure, ki predstavljajo razliko med efektivnim delom (vožnja in druga dela) in polnim delovnim časom (8 ur) prizna plačilo v višini najmanj 80 % urne postavke. Navedena določila namreč ne vplivajo na ugotovitev dejanskega časa, ki ga delavci prebijejo na delovnem mestu tožnika, temveč določa način obračuna plače. 20. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni delo voznika avtobusa samo vožnja, temveč tudi s tem povezana opravila (npr. priprava avtobusa, skrb za tehnično brezhibnost). Zato je sodišče prve stopnje v delovni čas, ki se upošteva pri priznanju pravice do poklicne pokojnine, pravilno štelo tudi pripravo, pospravo in postanke. Vsa ta opravila so namreč s samim delom voznika avtobusa tako močno povezana, da ni mogoče reči, da ne spadajo v delo voznika. Preozko je gledanje tožene stranke, da je treba upoštevati zgolj čas vožnje, ko voznik dejansko vozi. Splošno znano dejstvo je, da ima avtobus postanke, da jih mora imeti in da mora voznik voziti tako po voznih redih kot po prometnih predpisih. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da časa bolniške odsotnosti oziroma druge odsotnosti: letni dopust, bolniški stalež, udeležba na krvodajalski akciji ni dopustno odšteti od dejanskega delovnega časa, ki ga tožnik prebije na delu.

21. Sodišče prve stopnje je posledično tožnikom pravilno dosodilo vtoževane zneske, pri čemer se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke T.T. z dne 13. 11. 2017. Iz izvedenskega mnenja je pravilno povzelo, da je izvedenka prispevke za poklicno zavarovanje za tožnike izračunala na osnovi 3., 5., 11. odstavka 200. člena ZPIZ-2, 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 in nasl.) in 3. odstavka 126. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča izvedenskemu mnenju z dopolnitvijo utemeljeno v celoti sledilo, saj je natančno izdelano, izvedenka pa je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja sodišča in svoje izračune strokovno in pravno argumentirala.

22. Pritožba pa pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nekaterim tožnikom dosodilo previsoke zneske glede na ugotovitve izvedenke. V tem delu je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo tako, kot sledi in sicer: - v točki XVIII izreka, za 19. tožečo stranko A.A. tako, da se v 18. alineji prispevek za julij 2014 zniža z zneska 161,68 EUR na znesek 161,18 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXI izreka, za 32. tožečo stranko B.B. tako, da se v 22. alineji prispevek za november 2014 zniža z zneska 168,85 EUR na znesek 161,85 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXV izreka, za 36. tožečo stranko C.C. tako, da se v 10. alineji prispevek za november 2013 zniža z zneska 205,81 EUR na znesek 205,08 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXVII izreka, za 38. tožečo stranko D.D. tako, da se v 2. alineji prispevek za marec 2013 zniža z zneska 180,86 EUR na znesek 180,06 EUR, v 17. alineji pa se prispevek za junij 2014 zniža z zneska 166,37 EUR na znesek 161,37 EUR, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne; - v točki XXXIX izreka, za 40. tožečo stranko E.E. tako, da se v 26. alineji prispevek za marec 2015 zniža z zneska 196,78 EUR na znesek 196,70 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki XLIX izreka, za 50. tožečo stranko F.F. tako, da se v 15. alineji prispevek za maj 2014 zniža z zneska 151,43 EUR na znesek 151,42 EUR, v 22. alineji pa se prispevek za december 2014 zniža z zneska 149,35 EUR na 149,32 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; - v točki L izreka, za 51. tožečo stranko G.G. tako, da se v 25. alineji prispevek za februar 2015 zniža z zneska 133,58 EUR na znesek 133,53 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

Pritožba glede tožnika I.I. pa ni utemeljena, saj mu sodišče prve stopnje za mesec avgust 2015 sploh ni dosodilo prispevka.

23. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo v delu, ki se nanaša na zgoraj navedene zneske, sodbo delno spremenilo, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožena stranka je glede na obrazloženo le z neznatnim delom uspela s pritožbo, saj je mogoče posamezne nepravilnosti pri zgoraj naštetih dejstvih pripisati pisni pomoti sodišča prve stopnje, glede na obseg tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe, kljub delnemu uspehu. Tožniki sami krijejo stroške odgovorov na pritožbo, saj odgovora na pritožbo nista v ničemer pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena, 154. člen ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP).