Jedro

Nazadnje sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas bi bila neveljavna le v primeru, če bi bili podani razlogi za njeno ničnost ali izpodbojnost v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Tožena stranka utemeljeno navaja, da tožnica veljavnosti te pogodbe niti ni izpodbijala, zato ta velja. Že zato je dodatno razlogovanje sodišč o tem, da naj bi jo tožnica podpisala zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, iz česar sta zaključili, da se z njo ni odpovedala opravljanju pedagoškega dela pri toženi stranki, neutemeljeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu I. točke izreka spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek tožnice, ki se glasi: „Ugotovi se, da so pogodba o zaposlitvi št. ... brez datuma, pogodba o zaposlitvi ... z dne 30. 9. 2013, pogodba o zaposlitvi ... z dne 9. 10. 2014, pogodba o zaposlitvi ... z dne 24. 10. 2014, pogodba o zaposlitvi ... z dne 23. 12. 2014 in aneks k tej pogodbi ... z dne 16. 9. 2015, pogodba o zaposlitvi ... z dne 30. 9. 2015 in aneks k tej pogodbi št. ... z dne 8. 10. 2015, pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 31. 12. 2015, aneks k tej pogodbi št. ... z dne 6. 1. 2016 in aneks št. 2 k tej pogodbi št. ... brez datuma, pogodba o zaposlitvi ... z dne 9. 6. 2016, pogodba o zaposlitvi ... z dne 30. 9. 2016, pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 28. 10. 2016, ki sta jih sklenili tožnica in toženka, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ugotovi se, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu asistent - asistent za krajši delovni čas 8,6 ur na teden (21,5%) na študijskih programih C.“

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da so pogodbe o zaposlitvi, naštete v I. točki izreka, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Ugotovilo je, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu asistent - asistent za krajši delovni čas in sicer 6,45% polnega delovnega časa na študijskih programih C., višji tožbeni zahtevek glede obsega delovnega časa do 21,5% polnega delovnega časa pa je zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu asistent - asistent za krajši delovni čas 8,6 ur tedensko na študijskih programih C., v roku 8 dni, in ji po zaključku starševskega dopusta omogočiti opravljanje dela na tem delovnem mestu ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje, do česar naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica opravljala isto delo vsaj od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016, naj bi bil v nasprotju s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer je ugotovljeno, da so tudi pogodbe za obdobje pred 1. 1. 2015 nezakonite. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe ugotavlja, da sta pogodbi z dne 30. 9. 2016 in 28. 10. 2016, sklenjeni samo za opravljanje raziskovalnega dela, nezakoniti, kar naj bi bilo v nasprotju z obrazložitvijo, da se sodišče ni ukvarjalo z zakonitostjo sklepanja pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas za raziskovalno delo, glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za raziskovalno delo in podan delni umik tožbe. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da razlog nepredvidljivosti obsega pedagoškega dela ne predstavlja zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče naj pri tem ne bi upoštevalo, da je tožnica opravljala pedagoško delo predhodno kot visokošolski sodelavec - asistent, šele od 1. 1. 2014 pa tudi na delovnem mestu asistent - asistent, kar naj bi kazalo na to, da so se potrebe po tožničinem delu spreminjale. Presoja sodišča je protispisna, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP). Tožnica veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, sklenjene za opravljanje raziskovalnega dela, ni izpodbijala, pa tudi sicer naj strah pred izgubo zaposlitve ne bi bil pravno relevanten razlog za izpodbijanje pogodbe o zaposlitvi. Ker se sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo, naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče naj bi protispisno ugotovilo, da sta stranki v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2016 določili, da se s sklenitvijo aneksa ne določa obseg tožničinega raziskovalnega dela v dokončni obliki. Tožnica naj bi prostovoljno sklenila pogodbo o zaposlitvi z A. A. Iz aneksa z dne 28. 12. 2016 naj bi jasno izhajalo, da je A. A. kot novi delodajalec prevzel pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2016. Tožnica naj bi ponovno izrazila voljo, da odide iz Univerze B. s podpisom aneksa z dne 20. 1. 2017, iz katerega naj bi izhajalo, da je polno zaposlena pri novem delodajalcu A. A. Na zadnjem aneksu je podpis rektorja tožene stranke, zato ga je treba šteti kot sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožnica pri novem delodajalcu A. A. zaposlena za polni delovni čas, ne more hkrati imeti sklenjene pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko za 6,45% delovno obveznost. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbene navedbe, da tožnica nima pravnega interesa, da se ugotovi, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu Asistent-asistent za 6,45% polnega delovnega časa na študijskih programih C., ker je sodišče hkrati zavrnilo njen dajatven zahtevek, da ji je po zaključku starševskega dopusta tožena stranka dolžna omogočiti opravljanje dela na tem delovnem mestu. Pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas lahko sodišče prizna obstoj zgolj tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec nazadnje sklenjeno.

4. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnica s toženo stranko v letih od 2011 do 2016 sklenila 13 zaporednih pogodb za določen čas. V obdobju med leti 2013 in 2016 je imela sklenjeno delovno razmerje tako za opravljanje dela na raziskovalnem delovnem mestu kot raziskovalka (na A.1) kot tudi na pedagoškem delovnem mestu kot asistentka (na B.2). Zaposlena je bila za polni delovni čas, razmerje med eno in drugo vrsto dela pa se je spreminjalo. Delež pedagoškega dela tožnice se je v teh letih gibal med 47% in 17%. V kolikor je bilo manj pedagoškega dela, je imela tožnica večji obseg raziskovalnega dela. Stranki sta po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zgolj za opravljanje raziskovalnega dela, sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 12. 2016 dalje, in sicer ponovno zgolj za raziskovalno delo, za polni delovni čas. Tožnica je še pred sklenitvijo te pogodbe, dne 1. 8. 2016, nastopila porodniški dopust. Dne 24. 12. 2016 je tožena stranka z na novo ustanovljenim javnim raziskovalnim zavodom A.A. sklenila Pogodbo o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic iz tožene stranke na A.A. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 12. 2016, sklenjena med tožnico in toženo stranko, je bila tako prenesena na A.A. kot delodajalca prevzemnika.

7. Sodišči druge in prve stopnje sta se pri svoji odločitvi zmotno oprli na določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih4 (v nadaljevanju ZDR-1). Ta ureja posledice nezakonitega sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas in kot sankcijo določa transformacijo take pogodbe v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Uporaba te določbe pa v konkretnem primeru ne pride v poštev. Tožnica je namreč po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s toženo stranko dne 1. 12. 2016 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za polni delovni čas. V primeru, da delavec in delodajalec skleneta novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prejšnja pogodba preneha veljati. Tudi če bi tožena stranka s tožnico v resnici nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zaradi česar bi se na podlagi 56. člena ZDR-1 štelo, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, bi ta pogodba oziroma zadnja pogodba za določen čas s sklenitvijo nove pogodbe za nedoločen čas prenehala veljati. Ne glede na to, kakšno delo je tožnica opravljala na podlagi prej veljavnih pogodb oziroma kakšno je bilo razmerje med pedagoškim in raziskovalnim delom v okviru polnega delovnega časa, sta se stranki z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na novo dogovorili, da bo tožnica pri toženi stranki za polni delovni čas zaposlena zgolj na raziskovalnem delovnem mestu.

8. Pogodba z dne 1. 12. 2016 bi bila neveljavna le v primeru, če bi bili podani razlogi za njeno ničnost ali izpodbojnost v skladu s splošnimi pravili civilnega prava. Tožena stranka utemeljeno navaja, da tožnica veljavnosti te pogodbe niti ni izpodbijala, zato ta pogodba o zaposlitvi velja. Že zato je dodatno razlogovanje sodišč o tem, da naj bi jo tožnica podpisala zaradi strahu pred izgubo zaposlitve, iz česar sta zaključili, da se z njo ni odpovedala opravljanju pedagoškega dela pri toženi stranki, neutemeljeno. To stališče pa je tudi sicer materialnopravno zmotno. Vrhovno sodišče je že večkrat5 zavzelo stališče, da strah pred izgubo zaposlitve ne predstavlja napake volje v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika6 (v nadaljevanju OZ). Na veljavnost sklenjene pogodbe in s tem dogovora, da bo tožnica za polni delovni čas zaposlena zgolj na raziskovalnem delovnem mestu, pa tudi ne vpliva dejstvo (kakor zmotno menita sodišči), da tožnica v času podpisa te pogodbe ni delala, ker je bila na porodniškem dopustu. Nobenega razloga ni, da delavka med trajanjem porodniškega dopusta ne bi mogla veljavno odpovedati ali spreminjati obstoječega delovnega razmerja oziroma skleniti novega.

9. Glede na navedeno sodišče ni imelo pravne podlage za ugotovitev, da ima tožnica poleg polne zaposlitve sprva pri toženi stranki, zdaj pa pri A. A., sklenjeno tudi delovno razmerje s toženo stranko za 6,45% polnega delovnega časa na pedagoškem delovnem mestu. Prejšnja pogodba o zaposlitvi (tudi, če štejemo, da je bila sklenjena za nedoločen čas) je prenehala veljati, v novi pa se stranki za opravljanja pedagoškega dela nista dogovorili. Pravna podlaga ne bi bila podana niti v primeru, če bi tožničin zahtevek temeljil na dejanskem delu, saj tožnica v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2016 „dejansko“ ni opravljala nobenega dela pri toženi stranki, ker je bila na porodniškem oziroma starševskem dopustu. Poleg tega sta bili tudi zadnji dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni zgolj za opravljanje raziskovalnega dela.

10. Ker sta tožnica in tožena stranka s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas dejansko realizirali tožničino zahtevo, da se ji pri toženi stranki prizna delovno razmerje za nedoločen čas, ki je predmet tistega dela njenega zahtevka, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo v I. točki izreka sodbe, je bilo treba tožničin zahtevek tudi v tem delu zavrniti.

11. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji. 2 Univerza B., A.A. 3 Univerza B., Fakulteta D. 4 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji. 5 Npr. VIII ips 173/2008 z dne 6. 4. 2010, VIII Ips 87/2011 z dne 4. 6. 2012. 6 Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji.