Jedro

Razlog, ki ga je navajala dekanja, da so s tožnico sklepali pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nepredvidljivosti obsega pedagoškega dela in da so bile potrebe po tožničinem delu iz enega študijskega leta v drugo različne, ne predstavlja zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene v nasprotju z zakonom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in ugotovilo, da so pogodbe o zaposlitvi, naštete v I. točki izreka, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas. Ugotovilo je, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu na Univerzi A., Fakulteti B. ... asistent - asistent za krajši delovni čas in sicer 6,45 % polnega delovnega časa na študijskih programih C., višji tožbeni zahtevek glede obsega delovnega časa za 21,5 % polnega delovnega časa pa zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu Univerza A., Fakulteta B. ... asistent - asistent za krajši delovni čas 8,6 ur tedensko na študijskih programih C., v roku 8 dni, in ji po zaključku starševskega dopusta omogočiti opravljanje dela na tem delovnem mestu ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka).

Sklenilo je, da se umik tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ima tožnica s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na Univerzi A. D. na delovnem mestu ... raziskovalec za krajši delovni čas 31,4 ure na teden in izročitev take pogodbe o zaposlitvi s tako vsebino, ter da mora tožena stranka tožnici po zaključku starševskega dopusta omogočiti opravljanje takega dela, se vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi (1. točka sklepa). Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka sklepa).

S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje prvi odstavek II. točke izreka sodbe, ki glasi: "Ugotovi se, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu Univerze A., Fakulte B. ... asistent - asistent za krajši delovni čas in sicer 6,45 % polnega delovnega časa na študijskih programih C." popravi tako, da se pravilno glasi: "Ugotovi se, da ima tožnica s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu ... asistent - asistent za krajši delovni čas in sicer 6,45 % polnega delovnega časa na študijskih programih C.".

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka in prvi odstavek II. točke sodbe ter 2. točko sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje zmotno navaja, da naj bi tožnica opravljala vsaj od dne 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016 (oziroma do nastopa porodniškega dopusta avgusta 2016) isto vrsto dela, kar naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki določa omejitev sklepanja pogodbe zaradi začasno povečanega obsega dela na obdobje dveh let, zato naj bi bile pogodbe, vsaj od 1. 1. 2015, sklenjene v nasprotju z zakonom. Zadnja ugotovitev sodišča je v nasprotju s I. točko izreka, ko sodišče ugotavlja, da so tudi pogodbe pred 1. 1. 2015 sklenjene v nasprotju z zakonom, zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dekanja Unizverze A., Fakultete B. E.E. je izpovedala, da so pogodbe o zaposlitvi s tožnico sklepali za potrebe študijskega programa C. za določen čas zaradi nepredvidljivosti obsega pedagoškega dela in da so bile potrebe po tožničinem delu iz enega študijskega leta v drugo različne, tako da od oktobra 2016 ni bil več potrebe po pedagoškem delu tožnice, ker so delo začeli opravljati ustrezno habilitirani delavci, zaposleni za nedoločen čas. Zadnja pogodba o zaposlitvi s tožnico je bila sklenjena za nedoločen čas na delovnem mestu raziskovalec na Univerzi A., Fakulteti B. za 100 % delovne obveznosti. Tožnica je imela interes za sklenitev te pogodbe, sicer je ne bi podpisala. Pogodba je bila sklenjena v soglasju med toženo stranko in tožnico in kot je izpovedal rektor tožene stranke je prišlo s tem do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Strah pred izgubo zaposlitve pa ni pravno relevanten razlog za izpodbijane pogodbe o zaposlitvi. Specialne določbe ZDR-1 se nanašajo zgolj na varstvo pred odpovedjo noseče delavke in doječe matere. Če je tožnica bila od 1. 12. 2016 v delovnem razmerju pri toženi stranki za poln delovni čas, na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi za 100 % delovno obveznost, potem je napačna odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki sodbe, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu Unizverze A., Fakultete B. ... asistent - asistent za krajši delovni čas in sicer 6,54 % polnega delovnega časa na študijskih programih C.. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ter je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je sklenila delovno razmerja za 100 % pri novem delodajalcu D. (na delovnem mestu raziskovalec), zato tožnica ne more imeti hkrati sklenjene pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko za delovno mesto asistent za 6,54 % delovne obveznosti. Tožnica se je strinjala, da ji z dnem 1. 1. 2017 preneha delovno razmerje pri toženi stranki zaradi zaposlitve pri novem delodajalcu. Zato tožnica nima pravnega interesa za vodenje predmetnega postopka. Sodišče lahko prizna (pri transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas) kvečjemu obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel delavec nazadnje sklenjeno (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016). Tožnica je imela nazadnje sklenjeno pogodbo za nedoločen čas za delovno mesto raziskovalec za poln delovni čas in zaradi navedenega je zmotna materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pod I. in II. točko izreka. Iz opisa del in nalog delovnega mesta raziskovalec pa izhaja, da je tožnica dolžna opravljati tudi druge naloge po nalogu nadrejenih. To pa je sodelovanje pri skupnih projektih in sodelovanje pri znanstveno-raziskovalnih in strokovnih posvetovanjih ter srečanjih, pisanje prispevkov s področja raziskave in strokovnega dela za objavo, poročilo o publikacijah in posvetovanjih za objavo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev ni bistveno, da tožnice ni v napovedi izvajanja študijskih programov C. v študijskem letu 2016 in 2017, ker se najava oblikuje vsako študijsko leto posebej, v tekočem študijskem letu pa tožnica pedagoškega dela ne bi mogla opravljati zaradi odsotnosti zaradi starševskega dopusta. Glede na konkretno situacijo 75. člen ZDR-1 ni uporabljiv, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Vendar pa je napačno stališče sodišča, da naj bi se tožena stranka pogodbeno zavezala k uporabi 75. člena ZDR‑1, saj če niso izpolnjeni pogoji, kot so kogentno določeni v tem členu, potem tudi uporabe tega določila ni mogoče dogovoriti niti nadomestiti z voljo strank. Tožnica v predmetnem postopku uveljavlja, da je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z domnevno dejanskim opravljanjem dela. Stališče novejše sodne prakse (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 153/2016 z dne 6. 12. 2016) je, da ima delavec pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Zato tožnica ne more terjati ugotovitev obstoja, sklenitev in izročitev drugačne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper popravni sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 5. 2017 iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Sodišče strankam ni vročilo popravljenega prepisa sodbe s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis in da v tem primeru teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen popravljen prepis sodbe, sicer pa tožena stranka v pritožbi ponavlja pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sodbo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki neprekinjeno v delovnem razmerju od leta 2011 dalje, na podlagi večjega števila zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Iz predloženih pogodb o zaposlitvi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica opravljala delo tako na raziskovalnem delovnem mestu kot raziskovalka, kakor tudi na pedagoškem delovnem mestu kot asistentka, vse od leta 2013 dalje. Tožena stranka je kot razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas navedla začasno povečanje obsega dela (3. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1) za potrebe študijskega programa C.. Tožnica je opravljala isto vrsto dela od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2016 (ko je nastopila porodniški dopust) zato je sodišče prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ugotovilo podlago za transformacijo tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je glede pogodb natančno pojasnilo razloge za zaključek, da so bile pogodbe sklenjene v nasprotju z zakonom oziroma, da razlog, naveden v pogodbi, ni bil dejanski razlog sklenitve pogodbe.

6. Tožnica je imela v času od leta 2013 do 30. 9. 2016 pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje tako za opravljanje raziskovalnega dela kot pedagoškega dela, in sicer v letu 2013 do 31. 10. 2014 je predstavljalo pedagoško delo tožnice 40 %, oziroma v oktobru 2014 47 %, nato od 1. 11. 2014 do 1. 1. 2016 17 % in v letu 2016 do tožničinega nastopa porodniškega dopusta 1. 8. 2016 21,5 %. Tožnica je opravljala delo poln delovni čas, v kolikor je bilo manj pedagoškega dela je imela večji obseg raziskovalnega dela.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izpovedi dekanje Univerze A., Fakultete B. E.E., da so s tožnico sklepali pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi potreb študijskega programa C., ker tožena stranka ni mogla predvideti obsega pedagoškega dela. Dekanja E.E. je izpovedala, da od oktobra 2016 pri toženi stranki ni bilo več potrebe po pedagoškem delu tožnice, ker so delo začeli opravljati ustrezno habilitirani delavci, zaposleni za nedoločen čas. Po drugem odstavku 54. člena ZDR-1 delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja je daljši kot dve leti, razen v določenih primerih, med katerimi je npr. določba četrtega odstavka 55. člena ZDR-1. Ta dopušča, da se lahko, ne glede na časovno omejitev iz drugega odstavka 54. člena ZDR-1, v primeru iz 11. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 pogodba o zaposlitvi za določen čas sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ta pogoj v tožničinem primeru ni bil izpolnjen. Razlog, ki ga je navajala dekanja Univerze A, Fakultete B. E.E., da so s tožnico sklepali pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nepredvidljivosti obsega pedagoškega dela in da so bile potrebe po tožničinem delu iz enega študijskega leta v drugo različne, ne predstavlja zakonitega razloga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene s tožnico vsaj od 1. 1. 2015 dalje, v nasprotju z zakonom.

8. Dejstvo, da je tožnica v času porodniškega dopusta za mesec oktober 2016 in november 2017 podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas samo za raziskovalno delo in nato 1. 12. 2016 za nedoločen čas prav tako za raziskovalno delo pa ni bistveno, saj v tem času tožnica dela ni opravljala. Tako ni opravljala ne raziskovalnega dela in ne pedagoškega dela, saj je bila na porodniškem dopustu in kot je izpovedala tožnica je pogodbe podpisala izključno, da ne bi ostala brez zaposlitve. V aneksu, ki ga je podpisala tožnica 28. 12. 2016, zaradi spremembe delodajalca, pa je v 3. členu zapisano, da se s sklenitvijo aneksa ne določa obseg tožničinega raziskovalnega dela v dokončni obliki. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da so se delavci, ki so podpisali aneks z dne 20. 1. 2017, med njimi tudi tožnica, strinjali, da jim z dnem 1. 1. 2017 preneha delovno razmerje pri toženi stranki in da so z dnem 1. 1. 2017 polno zaposleni pri novem delodajalcu. Povsem irelevantno je sklicevanje tožene stranke na strinjanje rektorja tožene stranke z prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki in da je navedeno šteti, da je bila s tem sklenjena izvensodna poravnava oziroma sporazumno prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodba v zvezi z zatrjevano izvensodno poravnavo oziroma sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja nima nobenih razlogov in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

9. Prav tako ni odločilna okoliščina za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 10. 2016 dalje, da tožnica v najavi izvedbe študijskega procesa za študijsko leto 2016/2017 ni bila predvidena za opravljanje pedagoškega dela. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil dejanski razlog za spremembo nosilcev in izvajalcev predmetov, postopek prenehanja članstva D. in predvidena ustanovitev novega raziskovalnega zavoda ter prenos zaposlitev tožnice na novi javni raziskovalni zavod, ki še ni bil realiziran. Pedagoško delo, ki ga je v študijskem letu 2015/2016 opravljala tožnica, je v nespremenjenem obsegu obstajalo še naprej v študijskem letu 2016/2017, zato ga tožena stranka v posledici postopka ukinitve članstva D. in predvidenega prenosa raziskovalne dejavnosti ni mogla zakonito prenesti na druge izvajalce. Zato so neutemeljene trditve tožene stranke, da tožnica ne more opravljati pedagoškega dela, ker je ni v napovedi izvedbe študijskih programov C. v študijskem letu 2016/2017 in da navedenega tudi sodišče ne more spremeniti, ker se najava oblikuje vsako študijsko leto posebej, v tekočem študijskem letu pa tožnica pedagoškega dela tako ali tako ne bi opravljala že zaradi odsotnosti zaradi starševskega dopusta. Če tožena stranka ne bo imela potrebe po tožničinem pedagoškem delu tudi v naslednjih študijskih letih, ali pa če tožnica pedagoškega dela ne bo mogla opravljati iz razlogov na njeni strani, bosta stranki položaj lahko takrat urejali, na podlagi uporabe pravil delovnega prava, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe o zaposlitvi, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da razlogi sklenitve pogodb o zaposlitvi za določen čas (po 1., 3. in 11. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR‑1), katerih skupna lastnost naj bi bila začasna potreba po delu, niso bili podani in je obstajala trajna potreba po tožničinem delu, tako glede raziskovalnega kot pedagoškega dela. Kot pravilno se pokaže tudi zavzeto stališče sodišča, ki ga neutemeljeno izpodbija pritožba, da bi tožena stranka ravnala pravilno, če bi s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru pomanjkanja dela oziroma sredstev pa bi ji pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga.

11. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da v obravnavani zadevi ne gre za uporabo instituta spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. Po tej določbi preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Vlada RS je v 29. členu Sklepa o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda D. z dne 24. 11. 2016 (Ur. l. RS, št. 74/2016) določila, da je vršilec dolžnosti direktorja D., kot delodajalec prevzemnik, dolžan izvesti postopek, kot ga v primeru spremembe delodajalca zaradi prenosa dejavnosti določa Zakon o delovnih razmerjih. Prevzem raziskovalne dejavnosti z javnimi uslužbenci po priloženem seznamu, s sklicevanjem na določbo 75. člena ZDR-1 je predviden v 4. členu dogovora med toženo stranko in RS o prevzemu raziskovalne dejavnosti Univerze A., Fakultete B. in prenosu na nov javni raziskovalni zavod z dne 23. 11. 2016. V skladu s 4. členom pogodbe med toženo stranko in D. o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic z dne 24. 12. 2016 se D. zavezuje prevzeti pravice in obveznosti iz delovnih razmerij na Univerzi A. (toženi stranki) po prilogi, tako da je zagotovljena delovnopravno kontinuiteta, s tem, da je obseg prenesenega delovnega razmerja posameznega javnega uslužbenca na D., enak obsegu njegovega delovnega razmerja na Unizverzi A. (toženi stranki) na dan ustanovitve D.. Na določbo 75. člena ZDR-1 se sklicuje tudi Aneks k pogodbi o zaposlitvi med tožnico in D. z dne 27. 12. 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da je med toženo stranko in D. prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti, ki se financira ne le iz javnih sredstev, ampak tudi iz sredstev pridobljenih na trgu, torej gre delno za tržno dejavnost. 12. Neutemeljena je tudi pritožba zoper popravni sklep z dne 3. 5. 2017, ki v pretežnem delu povzema pritožbene navedbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določila tretjega odstavka 328. člena ZPP, ki bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sklep je bil vročen strankam in v pravnem pouku sklepa so bile stranke tudi opozorjene, da teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen sklep o popravi.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. in 365. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.