Jedro

Med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Enake škodne posledice bi namreč nastale tudi v primeru, če toženec ne bi starega lesenega mostu nadomestil z novim betonskim mostom. Zato mu ni mogoče pripisati nobenega od vzrokov, ki so prispevali k nastanku škode, med katere spadajo predvsem naravni vzroki (predvsem izjemno hude padavine ter posledično izredno močan udarni val, ki bi ne glede na izvedbo mostu povzročil poplavljenje toženčeve parcele).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.970.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

9.10. 1995 dalje do plačila in plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 629.892,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tožbenemu zhatevku po temelju ugodi oz. podrejeno, da se sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v ponoven postopek sodišču prve stopnje pred spremenjen senat, tožeči stranki pa se povrnejo njeni pritožbeni stroški. Navaja, da se je sodišče oprlo na izvedensko mnenje izvedenca L. in s tem kršilo 8. člen ZPP ter 243. člen ZPP, posledično pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec L. namreč ni strokovno usposobljen za ugotavljanje vzročne zveze med toženčevimi posegi v konstrukcijo mostu in nastalo škodo. Na drugi strani pa vsi ostali izvedenci oziroma izvedeni priči razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem s področja hudourništva in gradbene stroke. Izvedenec L. je tudi nenaklonjen tožniku ter neobjektiven, saj si izmišlja nove vzroke in se spušča v pravna in druga vprašanja, za katerih raziskovanje sploh ni poklican. V nasprotju z videoposnetkom kot vzrok navaja, da naj bi pri skali s kipcem prišlo do zajezitve in da naj bi tožnik v strugo nalagal material. Izvedenčeve ugotovitve so tudi v nasprotju z ugotovitvami drugih izvedencev in izvedenih prič. Vsak od njih kot dejavnik izpostavlja neprimerno konstrukcijo mostu. Tako tudi ni res, da se mnenje izvedenca L. ujema z drugimi izvedenci, temveč prav obratno. Res je obilica padavin prvi vzrok po mnenju vseh izvedencev. Vendar pa gre za naravni vzrok, katerega je potrebno pripisati tožencu, ker je z njim mogel računati. Hudourniški značaj Zgornje Sore, njena rušilna moč in dejstvo, da le ta poplavlja ob večjih padavinah, so okoliščine, ki so bile tožencu ves čas znane. Tudi med vzroki, ki jih ugotavlja izvedenec L. je večina takih, ki jih je potrebno označiti kot naravne vzroke. Poudarja tudi, da nobena od pravdnih strank do prvega naroka za glavno obravnavo ni navajala kot razlog za poplavo nevzdrževanje struge, višine poti, lege stanovanjske hiše tožeče stranke in ureditve brežine. Zato teh dejstev niti sodišče niti izvedenec L. ne bi smela upoštevati. Ker je sodišče v svoji sodbi ugotovilo tudi ta dejstva, je preneslo procesno vodstvo na izvedenca in kršilo načelo kontradiktornosti in 243. ter 286. člen ZPP. Ob pravilni uporabi procesnih predpisov (286. člen ZPP), upoštevanju izvedenih dokazov (video posnetka) ter pravilni uporabi materialnega prava (154. člen ZOR), bi moralo torej sodišče prve stopnje ugotoviti, da je odgovornost za nastalo škodo na toženi stranki, saj je nepravilna izvedba mostu edini upoštevni človeški dejavnik celo po izvedeniškem mnenju izvedenca L. Izvedenec L. tudi na pamet navaja, da leseni most ne bi preprečil poplave oziroma spremenil njenih posledic, pri čemer, da bi te posledice nastale "po vsej verjetnosti". Zgolj z mnenjem izvedenca o verjetnosti določenega teka dogodkov ni mogoče izpodbiti prepričljivo dokazane vzročne zveze med toženčevimi neprimernimi posegi v mostno konstrukcijo in nastalo škodo, ki so jo potrdili drugi štirje strokovnjaki. Pritožnik tudi predlaga, da si pritožbeno sodišče ogleda videoposnetek, iz katerega izhaja, da je vzrok poplave porušitev levoobrežnega opornika betonskega mostu, ki je zajezil pretok Zgornje Sore. Tožnik je brez dovoljenj izdelal neprimeren most, s katerim je ogrozil pretočnost reke. Če bi tožena stranka le obnovila prvotni leseni most, do zajezitve reke ne bi prišlo, saj bi narasla voda lesene deske in nosilce odplavila, levi obrežni zid ne bi bil spodkopan, tako da tudi do izliva reke na parcelo pritožnika ne bi prišlo. Za navedene ugotovitve sodišče ne bi potrebovalo nobenega izvedenca. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča v prvem razveljavitvenem sklepu. Podrejeno pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi sploh ni navedlo, katere stroške je priznalo toženi stranki, tako, da tožnik navedb sodišča o 3400 odvetniških točkah sploh ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje se sklicuje le na stroškovnik, pri čemer tožeči stranki stroškovnik sploh ni bil vročen. V tem delu je torej obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba temelji na popolni in pravilni ugotovitvi pravno odločilnih dejstev in je pravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Tudi ni storjenih kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tako ne tistih, ki jih očita pritožnik, kot tudi ne tistih, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Da se izgone nepotrebnemu ponavljanju se sicer pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, glede na pritožbene očitke pa posebej navaja: Sodišče prve stopnje je strokovna vprašanja v zvezi z obstojem vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ugotavljalo na podlagi izvedenskih mnenj postavljenih izvedencev (ZRMK oziroma v okviru te strokovne institucije izvedencev R. in D., ter izvedenca L.) ter izvedenih prič Č. in P. Upoštevaje določbo 244. člena ZPP je mogoče v tem pravdnem postopku upoštevati le mnenje izvedencev, ki jih je s sklepom določilo sodišče, ne pa tudi mnenj izvedenih prič, torej oseb, katerih pričanje je v dokazne namene predlagala ena od pravdnih strank. Zato je pritožbeno sklicevanje na mnenja izvedenih prič neutemeljeno že zgolj iz tega razloga. Pritožbeno sodišče pa nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je izvedenec gradbene stroke L., ki ima edini od izvedencev ustrezno znanje in izkušnje s področja hidrotehnike (torej s področja, ki pojasnjuje tudi delovanje sil vode in posledice takšnega delovanja), natančno in najprepričljiveje odgovoril na postavljena strokovna vprašanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo svojo odločitev na strokovna pojasnila tega izvedenca, ne pa na manj celoviti in slabše obrazloženi mnenji izvedencev R. in D. Na podlagi pritožbenih trditev ni mogoče sklepati, da bi bil izvedenec L. neobjektiven oziroma pristranski v razmerju do tožnika. Predvsem so tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilne njegove jasne, strokovne in dovolj obrazložene ugotovitve, da bi do poplave tožnikove parcele oz. do nastanka enake škode prišlo tudi v primerih, če tožnik ne bi mostu obnovil, torej če ne bi opravil nobenega posega, oziroma če bi postavil enak lesen most, kot je obstajal pred škodnim dogodkom, pa tudi če bi obnovil še podpornik na levi strani brežine, torej na strani, ki pripada tožniku.

Izvedenec kot razloge za te svoje zaključke navaja predvsem izredno moč narasle vode, dotrajanost tudi opornika prejšnjega mostu, preplitvo strugo oziroma dejstvo, da bi se ob betonski most, kjer bi bil obnovljen tudi levi podpornik zagozdila debla z vejami (primerjaj v razloge sodbe na strani 8 povzete izvedenčeve ugotovitve), in torej njegovi zaključki niso napravljeni "na pamet" in niso "brez podrobnejše utemeljitve", kot očita pritožnik. Res pa izvedenec tudi betonski most oziroma način izgradnje mostu navaja kot enega od dejavnikov, vendar pa ob povedanem ne kot takšnega, ki bi prispeval, da je do poplave in posledično do škode sploh prišlo ali da je bila škoda zaradi toženčevega posega večja, kot bi bila v primeru obstoja prejšnjega lesenega mostu (primerjaj v razloge izpodbijane sodbe povzete izvedenčeve ugotovitve). V pritožbi izpostavljeni izraz - "po vsej verjetnosti" pa izvedenec uporabi le enkrat in sicer v zvezi z oceno, da bi v primeru, če bi ostal prejšnji most, voda najprej vdrla čez pot; v nadaljevanju pa izvedenec svoje zaključke podaja s stopnjo gotovosti (primerjaj izvedenčeve ugotovitve na list. štev. 90 v spisu). Že ob takšnih ugotovitvah pa je pravilno pravno stališče prvostopnega sodišča, da med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze, torej takšne vzročne povezave, ki bi jo pravo priznavalo kot ustrezno podlago oziroma element odškodninske odgovornosti domnevnega povzročitelja škode. Če bi nastale enake posledice tudi ob izostanku toženčevega posega, zaradi katerega je tožnik uveljavljal v tej pravdi odškodninski zahtevek, pa tožencu tudi ni mogoče pripisati nobenega od vzrokov, ki so prispevali k nastanku škode, med katere spadajo nedvomno predvsem naravni vzroki (predvsem izjemno hude padavine, kar ugotavljajo vsi izvedenci), ter posledično izredno močan udarni val, ki bi ne glede na izvedbo mostu, povzročil poplavljenje toženčeve parcele. Tako se izkaže kot nepomembno tudi pritožbeno razglabljanje, kateri vzroki za nastanek škode so razvidni iz videoposnetka, kateri pa ne (pritožbene trditve, da ni izkazano, da bi skala s kipcem povzročila zajezitev, ter da ni dokazano, da naj bi prav tožnik odlagal material v rečno strugo) ter nadalje, da naj bi toženec gradnjo mostu izvedel strokovno nepravilno in brez ustreznih dovoljenj. Ob povedanem so tudi neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 8. člena ZPP ter posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da izvedenec ne bi smel kot vzroke oziroma dejavnike za nastanek škode ugotavljati tistih okoliščin, ki jih tožnik ni pravočasno zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje do prvega naroka za glavno obravnavo. Izvedenec je skladno s sklepom sodišča moral odgovarjati na strokovna vprašanja ter v tem okviru odgovoriti na vprašanje o vzrokih, ki so povzročili poplavitev tožnikove parcele. S pojasnitvijo strokovnih vprašanj pa ni bila nedopustno presežena tista trditvena in pravna podlaga, ki jo je pravočasno uveljavljal toženec v tem postopku, temveč na podlagi strokovnega mnenja izvedenca odgovorjeno na tožbene trditve o tem, da naj bi bil za nastanek škode odgovoren toženec. Ker je breme trditvene in dokazne podlage glede vzročne zveze na tožnikovi strani (člen 154/1 ZOR), ter upoštevaje, da celovit odgovor na vprašanje v vzrokih za nastanek sporne škode zahteva strokovno znanje, od toženca tudi ni bilo mogoče terjati doslednega navajanja vseh relevantnih okoliščin za nastanek škode, ki je že v odgovoru na tožbo na tožbene trditve odgovoril dovolj substancirano. V pritožbi uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. in 286. členom ZPP torej ne obstojijo. Prav tako ni kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bilo tudi tožeči stranki omogočeno, da se o izvedenskem mnenju izjavi (glej podatke spisa).

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na stroškovnik tožene stranke, v katerem je označilo, katere stroškovne postavke šteje za pravilno priglašene in katere ne, ter napravilo tudi matematični izračun potrebnih stroškov, v zadostni meri obrazložilo stroškovno odločitev.

Iz tako napravljene ocene priglašanih stroškov jasno izhaja pravilen izračun števila točk po Odvetniški tarifi v višini 3.400 točk. Tako tudi ni podana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče stroškovno zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).