Jedro

Neobstoj vzročne zveze med toženčevim popravilom mostu v letu 1986 in v poplavi 8.9.1995 nastalo tožnikovo škodo je narekoval zavrnitev tožbenega zahtevka, saj to pomeni neobstoj enega od štirih kumulativno zahtevanih elementov za nastanek odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, do katere je prišlo 8.9.1995 zaradi poplave tožnikove parc. št. 180/5 k.o. ... Ugotovilo je, da med toženčevo obnovo dotrajanega lesenega mostu čez Zadnjo Soro v letu 1986 in v poplavi 8.9.1995 nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku na drugi stopnji ter predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Revizija poudarja, da je v tej zadevi sporno dejansko vprašanje vzročne zveze med toženčevim posegom v leseno konstrukcijo mostu in tožnikovo škodo v poplavi v letu 1995. Sodišče prve stopnje je to vprašanje razčiščevalo s tremi izvedenci in dvema izvedenima pričama, vendar je verjelo le izvedencu L,, čeprav so ostali med človeškimi vzroki za nastalo škodo na prvem mestu omenjali toženčev poseg v leseno konstrukcijo mostu. Revizija se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča o neobstoju v pritožbi uveljavljanih procesnih kršitev, ker se je prvostopenjsko sodišče oprlo le na mnenje enega izvedenca. Pri tem je potrditvah revizije pritožbeno sodišče zmotno interpretiralo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v večjem delu brez razumne obrazložitve ali s protispisnimi argumenti, kar tudi pomeni procesno kršitev. Podrobnejše revizijske navedbe o uveljavljanih procesnih kršitvah bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati odgovorilo nanje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče vprašanje vzrokov za poplavitev tožnikove parcele v hudem neurju 8.9.1995 obravnavalo s pomočjo dveh sodnih izvedencev, ki jih je določilo samo: Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij (v okviru katerega sta sodelovala najprej D. R., nato B. D.) in J. L. Zaslišalo je tudi dve tako imenovani izvedeni priči (tako imenovani zato, ker ZPP tega izraza ali dokaznega sredstva ne pozna). Po oceni vseh izvedenih dokazov je sprejelo mnenje sodnega izvedenca J. L. kot najbolj kompetentno in popolno. Ugotovilo je več dejavnikov naravnega in človeškega izvora (sedem), vendar je presodilo, da je odločilni dejavnik prav katastrofalna povodenj, v kateri je Zadnja Sora izredno narasla, deroča reka je pred seboj nosila debla, štore s koreninami, izruvana drevesa, lesene ostanke, večje skale, pesek in mulj, prišlo je do udarnega vala, ki pred seboj vali vodo in usedline iz struge, premika večje kamne, razširja strugo, trga obrežne bregove in odpravlja vse ovire, ki jih je postavil človek. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča (in tožnikovih lastnih navedb izhaja), da je država takratne razmere razglasila za naravno nesrečo in plačala del odškodnine oškodovancem, med njimi tudi tožniku, ki je to plačilo upošteval pri višini svojega tožbenega zahtevka.

Glede na pravkar opisane razmere je izvedenec L. pojasnil, da tudi leseni most v prejšnji izvedbi, ko še ni bilo toženčevega posega, ne bi preprečil poplave oziroma ne bi spremenil njenih posledic prav zaradi izredno močnega udarnega vala vode, ki bi poplavila vse ne glede na samo izvedbo mostu, in to tudi v primeru, če bi toženec obnovil poleg podpornika mostu na desni strani tudi podpornik na levi tožnikovi strani struge. Zato sta obe sodišči presodili, da med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ni pravno relevantne vzročne zveze.

Kaj je odločilen vzrok za poplavo oziroma ali je med določnim dejstvom in škodo vzročna povezava, je vprašanje dejanske narave, kot pravilno opredeljuje tudi tožnik. V dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki je prestalo pritožbeni preizkus, revizijsko sodišče in stranke v revizijski fazi postopka zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ne smejo posegati. Zato revizija napada dejanske ugotovitve z uveljavljanjem procesnih kršitev pri izvajanju dokazov z izvedenci, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da do zatrjevanih procesnih kršitev ni prišlo.

Tožnik zatrjuje, da je pritožbeno sodišče njegovo pritožbeno uveljavljano kršitev 243. člena ZPP, da izvedenec L. glede na svojo izobrazbo diplomiranega inženirja strojništva, ki nima pomembnejše povezave s hudourništvom, nima ustreznega znanja za reševanje spornega dejanskega vprašanja, pavšalno zavrnilo z navedbo, da naj bi ta izvedenec imel edini ustrezno znanje in izkušnje s področja hidrotehnike. Ta odgovor je po mnenju revizije protispisen, saj ni jasno, kje naj bi sodišče našlo dejansko podlago zanj. Pritožbeno sodišče je zato zaradi zmotne presoje o kršitvi 243. člena ZPP samo storilo isto procesno kršitev in še procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče imelo podlago za razloge o primerni usposobljenosti določenega izvedenca v razlogih prvostopenjske sodbe v drugem odstavku na šesti strani, da se je izvedenec v celotni delovni dobi ukvarjal in izpopolnjeval v hidrotehniki, še več podatkov pa je v odgovorih samega izvedenca že v postopku na prvi stopnji, ki jih tožnik ni prerekal. Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ne na pritožbeni obravnavi, torej samo ni izvajalo nobenih dokazov in zato ni moglo kršiti 243. člena ZPP. Zato revizija neutemeljeno uveljavlja procesne kršitve v zvezi s vprašanjem strokovne usposobljenosti izvedenca.

Revizija vztraja pri pritožbenem ugovoru o pristranskosti izvedenca zaradi zatrjevanega neskladja njegovih ugotovitev z ugotovitvami samega sodišča in tudi z ugotovitvami ostalih dveh izvedencev ter obeh izvedenih prič. Odgovor pritožbenega sodišča na te pritožbene navedbe in na kršitev 8. člena ZPP je po mnenju revizije pavšalen in brez razumnih razlogov. Vendar revizija v nadaljevanju graja prav te razloge, za katere trdi, da so pavšalni. Trdi namreč, da odgovor pritožbenega sodišča, da glede na 244. člen ZPP izvedenih prič ni bilo mogoče upoštevati, pomeni zlorabo tega člena, ker naj bi si pritožbeno sodišče izmislilo novo dokazno pravilo, ZPP pa dokaznih pravil ne pozna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija napačno prikazuje razloge pritožbenega sodišča, saj je to jasno zapisalo, da upoštevaje določbo 244. člena ZPP mnenj izvedenih prič ni bilo mogoče upoštevati, ker se kot izvedensko mnenje upošteva le mnenje tistega izvedenca, ki ga je s sklepom določilo sodišče. Revizijske trditve o zlorabi 244. člena ZPP so torej neutemeljene. Tako kot je tožnik v pritožbi opredelil zatrjevano procesno kršitev 8. člena ZPP, je jasno, da je izpodbijal dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v zvezi z izvedenskim mnenjem, ki pa jo je pritožbeno sodišče obrazloženo potrdilo.

V nasprotju z razlogi pritožbenega sodišča so revizijske trditve o neopredelitvi do pritožbenih navedb o nasprotju med ugotovitvami izvedenca in ugotovitvami samega sodišča ob gledanju videoposnetka glede drugih dveh zatrjevanih vzrokov (pomena skale s kipcem v strugi in odlaganje materiala v strugo). Pritožbena sodba o tem vsebuje pravilne razloge na koncu četrte strani, da in zakaj gre za pravno nepomembne trditve. Tudi tu torej ni prišlo do uveljavljane procesne kršitve.

Po vsem obrazloženem nadaljnje revizijske izpeljave o favoriziranju enega izvedenca in ignoriranju ostalih dveh ne terjajo dodatnega odgovora. Ker do uveljavljanih procesnih kršitev, tudi v zatrjevani obliki opustitve vsebinske presoje vseh pritožbenih ugovorov, ni prišlo, so neutemeljene tožnikove opredelitve o kršitvi človekovih pravic do enakega varstva pravic, do poštenega sojenja in do pravnega sredstva.

Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da je neobstoj vzročne zveze med toženčevim popravilom mostu in v poplavi nastalo tožnikovo škodo narekoval zavrnitev tožbenega zahtevka in tožnikove pritožbe, saj to pomeni neobstoj enega od štirih kumulativno zahtevanih elementov za nastanek odškodninske terjatve (primerjaj prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.