Jedro

V postopku, ki teče po tožbi za izpodbijanje sodne poravnave, se ugotavlja le dejstva, ki lahko privedejo do neveljavnosti pogodbe (zmota, sila, zvijača), ne pa ali je prišlo do disenza, ali je izpodbijana poravnava logična, pravična, skladna z materialnopravnimi določili, ki urejajo sporno razmerje.

Običajno skrben odvetnik pred podpisom dokumenta, s katerim izraža voljo v imenu in za račun stranke, dokument skrbno preuči in se s stranko pogovori o posledicah podpisa. Če ima težave s koncentracijo in razmišljanjem, si mora pred podpisom vzeti dovolj časa za razmislek. Da se odvetnica ni zavedala svojih ravnanj, kar bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko imelo vpliv na veljavnost sodne poravnave, tožnik niti ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „ Sodna poravnava, sklenjena dne 27. 9. 2019 pod opr. št. I P 000/2014 z vsebino:

1. Tožena stranka A. A. (tožeča stranka po nasprotni tožbi) se zaveže tožeči stranki B. B. (in toženi po nasprotni tožbi) plačati 200.000,00 EUR, in sicer 25.000,00 EUR do 31. 10. 2019, 175.000,00 EUR do 31. 7. 2020, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pa na račun tožeče stranke B. B., to je TRR SI56 000, odprt pri Banki.

2. Pravdni stranki ugotavljata, da so s to sodno poravnavo urejena vsa njuna premoženjskopravna razmerja v Republiki Sloveniji in druga do druge iz tega naslova v RS nimata nobenega zahtevka več.

3. V skladu s prejšnjima točkama te sodne poravnave pravdni stranki urejata tudi razmerja v zadevah, ki tečeta pred naslovnim sodiščem, in sicer kjer je tožeča stranka B. B., zaradi plačila uporabnine in v zadevi, kjer je tožeča stranka A. A., zaradi plačila oziroma povračila neupravičene obogatitve in se obe pravdni stranki zavežeta tožbi v teh zadevah umakniti, krijeta vsaka svoje stroške postopka in soglašata z umikom tožbe kot toženi stranki v obeh navedenih zadevah, kar potrdita s podpisom te sodne poravnave.

4. V zavarovanje terjatve iz 1. točke te sodne poravnave pravdni stranki ustanovita zastavno pravico pri nepremičninah: - 000/203 k.o. ..., - 000/1042 k.o. ..., - 000/1041 iste k.o. ...

5. Tožena stranka A. A., izrecno in nepogojno dovoljuje, daj se pri njemu lastnih 7/8 nepremičnin z ID znakom: - parcela 000/1042, - parcela 000/1041, - parcela 000/230 ustanovi zastavna pravica za znesek 200.000,00 EUR z zapadlostjo zneska 25.000,00 EUR 31. 10. 2019 in zneska 175.000,00 EUR z zapadlostjo 31. 7. 2020, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v korist in na ime tožeče stranke B. B. 6. Pravdni stranki soglašata, da bo predlog za vpis hipoteke na podlagi te poravnave vložila tožeča stranka B. B., se razveljavi.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 4.827,57 EUR stroškov postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V pravdnem postopku, ki je tekel po tožbi B. B., s katero je uveljavljala, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 7/8 nepremičnin na naslovu Ljubljana ter da je njen delež na skupnem premoženju 7/16 in po nasprotni tožbi A. A., da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi 1/8 nepremičnin in je delež pravdnih strank na skupnem premoženju enak, sta pravdni stranki na naroku 27. 9. 2019 sklenili poravnavo z vsebino, ki je razvidna iz izreka tega sklepa.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi A. A. (v nadaljevanju tožnik) za razveljavitev sodne poravnave in toženki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v višini 4.352,77 EUR. Tako je odločilo na podlagi presoje, da sta bila predmet poravnavanja zahtevek po tožbi in po nasprotni tožbi, zaradi zmote v izjavnem ravnanju tožnika in njegove takratne pooblaščenke pa je iz poravnave izpadlo zemljiškoknjižno dovolilo toženke za prenos njenega solastnega deleža na nepremičninah na tožnika. Gre za bistveno zmoto, ki je glede na to, da tožnikova pooblaščenka ob sklepanju poravnave zaradi smrti v družini ni bila najbolj ostrega razuma in je imela težave s koncentracijo, opravičljiva.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče ni pravilno uporabilo 8. člena ZPP, kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, naj odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče enači tožnika in njegovo pooblaščenko, čeprav tožnika pri sklepanju sodne poravnave veže skrbnost dobrega gospodarja, odvetnico pa skrbnost dobrega strokovnjaka. Pri sklepanju poravnave ni prišlo do zmote, še najmanj do zmote v izjavnem ravnanju. Predmet sodne poravnave in ustnega dogovora pred njeno sklenitvijo je bilo 7/8 nepremičnin in ne 8/8. To izhaja tako iz izpovedbe sodnice D. D., kot izpovedbe odvetnika C. C. Sodišče je analizo besedila sodne poravnave izvedlo na nekorektnem povzemanju in prikazovanju njenega besedila. Iz poravnave ne izhaja, da bi bila hipoteka ustanovljena na celotnih nepremičninah in je zaključek, da bi bilo edino logično in smiselno, da bi sodna poravnava obsegala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za delež 1/8 spornih nepremičnin, napačen. Odločitev je pristranska in ruši zaupanje v pravno varnost, saj je bil dogovor med strankama sklenjen pred sodiščem in s pomočjo ter pod nadzorom pravnih strokovnjakov. To, kaj je imela v mislih tožnikova odvetnica in če je navzven izjavila kaj drugega, ne more biti razlog za razveljavitev sodne poravnave. V poravnavi je zapisano tisto, o čemer se je govorilo oziroma je bilo izraženo, jezikovna analiza sodne poravnave ni potrebna. Zapisa o 1/8 deležu v sodni poravnavi ni zato, ker ta delež ni bil predmet dogovarjanja. Do tega se sodišče ni opredelilo oziroma je to spregledalo. Posledično odločba nima ustrezne dokazne ocene. Sodišče tudi spregleda, da je tedanja pooblaščenka tožnika kmalu po podpisu poravnave poiskala sodnico in ji omenila, da je nekaj še ostalo, pa ji je sodnica predlagala, da naj skuša izposlovati še ta delček. To dokazuje, da o 1/8 pri sklepanju poravnave ni bilo govora. Če bi šlo za nesoglasje volj, bi sodnica na to gotovo opozorila. Če je tožnikova takratna pooblaščenka na karkoli pozabila oziroma se zmotila, je to stvar odnosa med njo in tožnikom. Tožnik je polnoletna in poslovno sposobna oseba, svojo voljo je oblikoval sam in jo je navzven tudi izrazil tako, kot je zapisana. Iz odločbe ne izhaja, v čem točno je zmotna odvetnice in v čem tožnika. Tožnik je bil pri podpisu sodne poravnave prisoten in morebitnih pomanjkljivosti sposobnosti razsojanja ni zatrjeval. Že zgolj lahka malomarnost predstavlja odmik od zahtevane skrbnosti. Zaključek sodišča o opravičljivosti zmote zaradi zmanjšanja miselnih sposobnosti tožnikove takratne pooblaščenke zaradi smrti v družini je pravno zmoten. Odvetnik je pravni strokovnjak in mora pri zastopanju stranke uporabiti vse svoje profesionalno znanje. Tožnikova pooblaščenka ni ravnala skrbno, ker ga ni opozorila na svoje slabo počutje in je to celo skrivala. Sodišče je na podlagi zmotne opredelitve tega, kdo je podal komentar, da toženko pravna vprašanja pri sklepanju poravnave niso zanimala, napačno zaključilo, da toženke in tožnika pravna vprašanja niso zanimala in s tem opravičilo tožnikovo zmoto. Tožnikovo nezanimanje za vsebino sodne poravnave ne more biti razlog za opravičljivost zmote. Nekorektno, očitno pristransko in brez podlage v izvedenih dokazih in listinah je zaključevanje sodišča o vsebini korespondence med takratno odvetnico tožnika in pooblaščenko toženke. Tožnikova odvetnica ni imela nobenega drugega zagotovila od pooblaščenke toženke kot to, da bo govorila s svojo stranko.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da glede na besedilo sodne poravnave z njo niso urejena vsa premoženjskopravna razmerja med pravdnima strankama v Sloveniji. Toženka v zameno za izplačilo 200.000 EUR ne daje ničesar. Takšna poravnava sploh ne more biti poravnava, saj zaradi izpada zemljiškoknjižnega dovolila za 1/8 nepremičnin ni šlo za vzajemno popuščanje med strankama, ampak so se uredila le vprašanja po tožbenem zahtevku B. B. Vložena je bila nasprotna tožba, torej se je urejalo tudi vprašanje skupnega lastništva na 1/8 nepremičnin, ki je vpisana na toženko. Ker je laik in je podpis sodne poravnave poveril pooblaščeni odvetnici, sodišču ni bilo treba posebej utemeljevati tega, kakšna je bila njegova zmota; njegove interese je zastopala odvetnica. Njene sposobnosti za razmišljanje so bile v času sodne poravnave zmanjšane, zato je zmota opravičljiva. Noben človek, tudi strokovnjak, ni robot, travmatični dogodki pustijo psihične posledice, pritožbene navedbe pa kažejo na odsotnost empatije in razumevanja. Zaradi zmote so bili v formalnem smislu s poravnavo uresničeni samo interesi toženke, ki tožniku v zameno za plačilo 200.000 EUR ni bila dolžna izstaviti zemljiškoknjižnega dovolila. Izjave sodnice D. D. in odvetnika C. C. pritožba interpretira napačno. O solastniškem deležu toženke se ni govorilo iz razlogov na strani pooblaščenke (smrt bližnjega) in ne, ker to ne bi bil predmet sodne poravnave. Če bi vedel, da bo toženka kljub izplačilu 200.000 EUR ostala solastnica nepremičnin, poravnave ne bi podpisali. Sodišče prve stopnje je pričanje odvetnika C. C. pravilno štelo za pristransko, saj je zainteresiran, da bi njegova pooblastiteljica na račun solastništva 1/8 nepremičnin iztržila še dodatna denarna sredstva. Odvetnica F. F. je predložila medicinsko dokumentacijo ter listine, s katerimi je izkazala smrt v ožji družini, zato ni tako nelogično, da ji je sodišče prve stopnje bolj verjelo. Pojasnjuje, da je odvetnica sodnico D. D. opozorila na napako in je želela dopolniti obstoječo sodno poravnavo, kar pa sodnica brez soglasja nasprotne stranke ni mogla narediti, zato je predlagala, naj se dogovorijo s pooblaščenko toženke. Odgovor pooblaščenke toženke je bil sprva spodbuden, zato je odvetnica pričakovala, da bo moč napako sanirati preko notarja, kasneje pa je pooblaščenka toženke pripravljenost za ureditev po mirni poti umaknila. Pooblaščenki ni mogoče očitati nobene malomarnosti, saj je bil dogodek (smrt v družini) izven njene sfere.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb in uradoma upoštevne pravilne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP) presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo utemeljenosti tožbe za razveljavitev sodne poravnave po 1. točki drugega odstavka 392. člena ZPP relevantna dejstva, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik tožbo utemeljuje s trditvami, da sta bila ob sklepanju sodne poravnave 27. 9. 2019 s takratno pooblaščenko, odvetnico F. F. (v nadaljevanju odvetnica), v zmoti, ker je bila njuna volja, da toženki izplača celoten delež na skupnem premoženju, to je nepremičninah na naslovu ..., in s tem postane izključni lastnik nepremičnin, v zapisu sodne poravnave pa je izpadlo zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bi toženka nanj prenesla 1/8 solastninski delež na nepremičninah.

8. Dejstvo je, da v poravnavi zemljiškoknjižnega dovolila, s katerim bi toženka na tožnika prenesla lastništvo njenega 1/8 deleža na nepremičninah, ni, pa tudi, da je hipoteka ustanovljena na tožnikovih 7/8 nepremičnin. Poravnava je zapisana tako, kot toženka trdi, da so se dogovorili.

9. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi verjelo izpovedbi tožnika in odvetnice, da v izpodbijani sodni poravnavi zapisana volja tožnika ni enaka njegovi resnični volji in da če bi se tožnik zavedal, da kljub dogovoru o plačilu 200.000 EUR toženki ne bo postal izključni lastnik nepremičnin, poravnave ne bi sklenili. Tožnik, ki je pravni laik, se je zanašal na odvetnico, ki priznava, da je naredila napako. Šlo je za nezavedno razhajanje med tožnikovo želeno in izjavljeno voljo, kar predstavlja zmoto v izjavi tožnika.1 Podan je dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ): tožnik je bil ob sklepanju sodne poravnave 27. 9. 2019 v bistveni zmoti.

10. Pravna pravila o zmoti iz 46. člena OZ se uporabljajo samo, če je v zmoti ena pogodbena stranka, druga pogodbena stranka pa za zmoto ne ve.2 Če pogodbeni stranki le mislita, da sta se zedinili o vsebini pogodbe, pa se v resnici nista, gre za nesporazum. V tem primeru pogodba sploh ne nastane, zato se ne more izpodbijati. Enako velja za sodno poravnavo, saj gre za pogodbo, ki pa ima učinke pravnomočnosti. V postopku, ki teče po tožbi za izpodbijanje sodne poravnave, se torej ugotavlja le dejstva, ki lahko privedejo do neveljavnosti pogodbe (zmota, sila, zvijača), ne pa ali je prišlo do disenza, ali je izpodbijana poravnava logična, pravična, skladna z materialnopravnimi določili, ki urejajo sporno razmerje, itd. Ugotovitve sodišča kaj naj bi bilo logično, da bi se stranki dogovorili ter s tem povezane trditve pritožbe in odgovora nanjo, niso relevantne. Višje sodišče zato na kritiko dokazne ocene v zvezi s tem (glede izpovedbe sodnice D. D. in odvetnika C. C. ter presoje vsebine zapisane poravnave in protispisnosti v zvezi z zaslišanjem toženke) ne bo podrobneje odgovarjalo. Pripominja le, da je solastnina dveh oseb na nepremičninah urejeno pravno razmerje, pa čeprav gre za bivša zakonca ali izvenzakonska partnerja. Bivša partnerja se lahko dogovorita, da ostaneta ali postaneta solastnika premoženja, ki sta ga skupaj ustvarila (lahko npr. solastninska skupnost med njima nastane iz razloga, ker je del premoženja posebno premoženje enega od bivših partnerjev (kar trdi toženka)). Res je sicer, da tak način urejanja medsebojnih razmerij po razpadu skupnosti ni običajen, saj je lahko podlaga za konflikte, ter da v konkretnem primeru, glede na to, da nepremičnine v naravi niso razdeljene in jih v celoti uporablja tožnik, tak dogovor zanj ni ravno optimalen. Vendar pa nič od tega na veljavnost sodne poravnave ne vpliva.

11. Za uspeh z zahtevo za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote pri njenem sklepanju (1. točka drugega odstavka 392. člena ZPP) je treba poleg bistvene zmote dokazati potrebno skrbnost pri sklepanju poravnave (drugi odstavek 46. člena OZ).

12. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama (92. člen ZPP). Po stališču sodne prakse zato stranka, ki jo ob sklenitvi sodne poravnave zastopa odvetnik, poravnave ne more uspešno izpodbijati zaradi zmote.3 Sodišče prve stopnje s tem, ko ni posebej ugotavljalo skrbnosti tožnika samega in posebej skrbnosti odvetnice, ni storilo nobene kršitve.

13. Pravilno pa je stališče pritožbe glede zahtevane skrbnosti odvetnice pri sklepanju sodne poravnave. Oseba, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pravnega posla zaradi bistvene zmote samo, če je pri sklenitvi ravnala s skrbnostjo, ki se od nje zahteva v prometu. Odvetnik, to je pravni strokovnjak, ki ga stranka za zastopanje v sodnem postopku pooblasti ravno zato, da jo bo strokovno zastopal, mora ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka - po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 6. člena OZ). Merilo za presojo opravičljivosti zmote takratne tožnikove pooblaščenke je običajno ravnanje (povprečnega) odvetnika. Vsak odvetnik mora vedeti, da je sodna poravnava po svoji vsebini pogodba, da je ob sklepanju pogodbe o prenosu lastninske pravice treba izhajati iz zemljiškoknjižnega stanja, da je za pogodbeni prenos (so)lastninske pravice potrebno zemljiškoknjižno dovolilo, kaj pomeni zemljiškoknjižno dovolilo za ustanovitev zastavne pravice le na 7/8 nepremičnin, itd. 14. Sodišče prve stopnje je štelo za dokazane trditve tožnika, da med sklepanjem sodne poravnave odvetnica ni bila najbolj ostrega razuma zaradi osebnih okoliščin, ker je dva dni pred narokom pokopala pastorka, z izvidom dr. E. E. z dne 15. 10. 2019 je dokazala, da je imela v spornem obdobju težave s koncentracijo (točka 15 izpodbijanega sklepa). S presojo ustrezne skrbnosti ravnanja odvetnika se je sodna praksa veliko ukvarjala v zvezi z institutom vrnitve v prejšnje stanje. Zavzela je stališče, da mora v primeru bolezni odvetnik poskrbeti za substitucijo; le izjemoma, ob hudih in nepredvidenih bolezenskih stanjih odvetniku ni mogoče očitati krivde, ker ni poskrbel za substitucijo.4 Nesporno odvetnica ni poskrbela za substituta niti ni prosila za preložitev naroka. Poravnavo je pred podpisom prebrala. Običajno skrben odvetnik pred podpisom dokumenta, s katerim izraža voljo v imenu in za račun stranke, dokument skrbno preuči in se s stranko pogovori o posledicah podpisa. Če ima težave s koncentracijo in razmišljanjem, si mora pred podpisom vzeti dovolj časa za razmislek. Da se odvetnica ni zavedala svojih ravnanj, kar bi po mnenju pritožbenega sodišča lahko imelo vpliv na veljavnost sodne poravnave, tožnik niti ne zatrjuje. Kljub temu višje sodišče dodaja, da očitno ni šlo za bistven upad miselnih sposobnosti, saj je odvetnica že nekaj minut po podpisu poravnave poiskala sodnico z namenom, da bi dopolnili poravnavo. Opisane okoliščine ne dopuščajo presoje, da je bila zmota opravičljiva in je drugačna presoja sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Prav ima pritožba, da se slabo pravno zastopanje tiče samo razmerja med zastopanim in zastopnikom, ni pa neustrezno zastopanje stranke ob podpisu sodne poravnave razlog za njeno razveljavitev.5

15. Kako je odvetnica potem, ko je spoznala, kaj sta s tožnikom podpisala, skušala rešiti zadevo, za presojo ni odločilno. Pritožbeno sodišče zato na navedbe pravdnih strank o komunikaciji med njunima pooblaščenkama in z notarjem ne bo odgovarjalo.

16. Glede na obrazloženo je višje sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi toženke in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sodne poravnave zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

17. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je toženka po pritožbi uspela v postopku, ji je tožnik dolžan povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Višje sodišče je stroške, ki jih je imela, odmerilo na podlagi stroškovnikov na list. št. 430 (prvostopenjski stroški postopka) in list. št. 466 spisa (stroški s pritožbo) ter skladno z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne stroške prvostopenjskega postopka je priznalo: vseh priglašenih 1100 točk za odgovor na tožbo pa tar. št. 1/19 OT,6 500 točk za zastopanje na naroku 15. 4. 2021 in 80 točk za odsotnost (četrti odstavek 6. člena OT), 2000 točk za zastopanje na naroku 20. 4. 2021 in 80 točk za odsotnost, kar je skupaj 3760 točk, ob vrednosti točke 0,6 EUR to znaša 2.256,00 EUR, skladno s tretjim odstavkom 11. člena OT 45,12 EUR materialnih stroškov, DDV v znesku 506,25 EUR, kilometrino in parkirnino za prihod na naroka 120,60 EUR; vse skupaj 2.927,97 EUR. Pritožbeni stroški toženke so: 1500 EUR za sestavo pritožbe (2500 točk x 0,6 EUR), 30 EUR materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, 336,60 EUR DDV in 33 EUR sodne takse; skupaj 1.899,60 EUR. Vsi priznani stroški postopka toženke znašajo 4.827,57 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je višje sodišče določilo 15 dnevni rok za plačilo dosojenih stroškov postopka, če jih tožnik ne bo plačal v roku, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

1 Gl. komentar dr. N. Plavšak v: Obligacijsko pravo, splošni del, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2009, stran 201. 2 Gl. v prejšnji opombi navedeno delo, stran 202. 3 Glej odločbe VSRS II Ips 41/94, II Ips 217/2005, II Ips 1241/2008, II Ips 32/2011. 4 Prim. komentar dr. A. Galiča k 116. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, stran 483. 5 Prim. sodbo VSRS II Ips 32/2011. 6 Toženka je priglasila stroške posebej za sestavo odgovora na tožbo in posebej za predlog za določitev vrednosti spora in predlog za predodelitev zadeve, kar pa je vse vsebovano v odgovoru na tožbo, za katerega bi ji po OT sicer šlo 2000 točk, vendar pa sodišče tudi pri odmerjanju stroškov postopka sodi v mejah postavljenih zahtevkov.