Jedro

Poslovanje tožene stranke se je v spornem obdobju poslabšalo zaradi bistvenega poslabšanja gospodarskih razmer, zato je tožena stranka ukinila delovno mesto svetovalke za finančne naložbe, ki ga je zasedala tožnica, kar predstavlja organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tudi dokazala, da tožnice ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali bi jo bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, kot je to določeno v 3. odstavku 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009, za trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas od 5. 2. 2010 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz naslova delovnega razmerja in za vrnitev nazaj na delo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki. Sklicuje se na stališče revizijskega sodišča v sklepu VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014, da bi tožena stranka v postopku morala izkazati, da se poslovni razlog, na katerega se je sklicevala v odpovedi, nanaša na ustanoviteljico kot delodajalca tožnice in ne zgolj na podružnico A. v B. kot njen del. Tožena stranka bi morala izkazati upad obsega poslovanja za celotno družbo ustanoviteljico in ne zgolj za podružnico. Upad poslovanja in slabih poslovnih rezultatov tožene stranke sodišče seveda ni moglo ugotoviti, saj iz bilančnih podatkov za posamezne kvartale leta 2009 izhaja, da se finančni položaj in premoženjsko stanje tožene stranke v obdobju 2009, proti koncu leta nista v ničemer poslabšala.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2009 je podana prepozno, po izteku 6 mesečnega prekluzivnega roka. Tožnica je že 3. 3. 2009 prejela obvestilo tožene stranke o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je glede razlogov vsebinsko identično obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z 10. 12. 2009. Sodišče prve stopnje se do obvestila z dne 3. 3. 2009 ne opredeli. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da rok za podajanje odpovedi prične teči, ko se delodajalec dejansko odloči, da bo dal odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej je rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR povsem nepotreben.

Sodišče prve stopnje kot ključni organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navaja ukinitev delovnega mesta. Obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2009 o ukinitvi delovnega mesta tožnice ne govori. 3. alineja 2. odstavka 33. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bank in hranilnic določa, da se kot neutemeljeni razlogi štejejo tudi tisti razlogi, ki jih delodajalec ne podaja v pisnem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Opozarja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala neupravičena oseba s strani podružnice B.. Ustanoviteljica in matična družba A., D. tudi ni dala pravočasno odgovora na tožbo s strani oseb, ki bi bile upravičene zastopati toženi stranko.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožena stranka postopala skladno s 3. odstavkom 88. člena ZDR oziroma 37. členom tedaj veljavne kolektivne pogodbe. Zaključek sodišča prve stopnje, da pri delodajalcu delovnega mesta za tožnico ni bilo, je nepravilen, saj je sodišče prve stopnje obravnavalo zgolj delovna mesta in možnost zaposlitve tožnice v podružnici v B., ne pa pri celotnem delodajalcu. Direktor tožene stranke je na naroku 8. 3. 2012 izpovedal, da pri toženi stranki niso iskali zaposlitve tožnice v času odpovedi. Opozarja, da tožena stranka ni manjši delodajalec, saj zaposluje več kot 56 ljudi.

Tožnica opozarja še na dejstvo, da je tožena stranka v kratkem času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iskala novo zaposlitev za delovno mesto, ki je popolnoma identično delovnemu mestu tožnice. Tožnica je bila torej ob podajanju odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke obravnavana diskriminatorno. Kot izhaja iz obvestila z dne 3. 3. 2009 je tožena stranka imela zaposlitev za tožnico, po odpovedi v decembru 2009 je njeno delo opravljala v začetku leta C.C., nato E.E. iz D. in nato F.F.. Že v 6 mesecih po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je tožena stranka objavila razpis in potrebe na popolnoma enakem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica. Tožnica je pripravljena sprejeti zaposlitev tudi v G. in to zanjo ni neustrezna zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem individualnem delovnem sporu že večkrat odločalo, zadnjič je s sodbo opr. št. I Pd 1021/2012 z dne 16. 5. 2013 tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2009 nezakonita, reintegracijski in reparacijski zahtevek, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 782/2013 z dne 18. 10. 2013 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014 reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 4. 2009 za delovno mesto svetovalka za finančne naložbe. Pred navedeno pogodbo je imela tožnica že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 2. 2005 za delovno mesto svetovalka privatnih strank ter aneks št. 1 k pogodbi z dne 21. 5. 2007 ter dodatek z dne 25. 2. 2009. Tožena stranka je tožnici 10. 12. 2009 podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, 21. 12. 2009 pa redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

7. Tožnica je bila zaposlena v podružnici tožene stranke. Tožnica pa je uveljavljala izpolnitev obveznosti od končno odgovornega subjekta tj. tujega podjetja, zato je podana pasivna legitimacija tožene stranke.

8. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen.

9. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podan utemeljen poslovni razlog. Ugotovilo je, da se je poslovanje tožene stranke v spornem obdobju poslabšalo zaradi bistvenega poslabšanja gospodarskih razmer, zato je tožena stranka ukinila delovno mesto svetovalke za finančne naložbe, kar predstavlja ustrezen organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožena stranka dokazati, da se poslovni razlog nanaša na ustanoviteljico kot delodajalca tožnice in ne zgolj na podružnico. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je obstajal resen in utemeljen poslovni razlog, temelji na podatkih poslovanja tožene stranke, kot tudi podružnice ter izpovedi prič. Splošno znano je tudi dejstvo, da je v letu 2008 in nadalje nastopila splošna gospodarska in finančna kriza. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, dokazala da je podana zakonita podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga.

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. V skladu s petim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da odpoved ni bila podana prepozno. Ugotovilo je, da je bila sprejeta odločitev delodajalca o prenehanju potreb po delu tožnice sprejeta nekaj dni pred izdajo obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2009, odpoved pa je bila podana v okviru roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da se sodišče prve stopnje ne opredeli do obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve zavzelo jasno stališče, da delodajalec ni dolžan že ob prvih znakih slabega poslovanja pričeti z odpuščanjem.

11. Delodajalec mora pred odpovedjo preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo takšnega delovnega mesta. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka ni iskala tožnici druge zaposlitve na nivoju podjetja, temveč zgolj v podružnici. Tudi sicer pa eventuelno ponujeno delovno mesto na sedežu podjetja glede na oddaljenost, ne bi bilo ustrezno delovno mesto, kot to določa tretji odstavek 90. člena ZDR. Dejstvo, da je tožnica pripravljena sprejeti zaposlitev tudi v G., ne pomeni, da je to zanjo ustrezna zaposlitev (v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožena stranka v kratkem času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici objavila razpis na popolnoma enakem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica. Gre za delovno mesto v G. razpisano po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato za rešitev obravnavane zadeve ni relevantno.

12. Pritožbene navedbe, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni podala upravičena oseba, so pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče glede na določbo prvega odstavek 337. člena ZPP ne more upoštevati.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).