Jedro

Podružnica Ljubljana je del tožene stranke, in sicer del, v katerem je tožnica po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi opravljala delo na delovnem mestu svetovalka za finančne naložbe. Je tudi delodajalec v smislu 5. člena ZDR. Zato za ugotovitev obstoja poslovnega razloga niso toliko pomembni podatki tožene stranke, kot podatki o poslovanju podružnice. Logično je, da se bo delodajalec odločil za reorganizacijo poslovanja v tistem delu svoje celotne dejavnosti, kjer bo zaznal potrebo po tem oziroma kjer bo zaznal bodisi zmanjšan obseg dela ali potrebo po zmanjšanju stroškov, števila zaposlenih in združevanju posameznih delovnih mest. Tako kot ugotavljanje poslovnega razloga je bila tudi možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji pravilno omejena le na okvir podružnice, ki je v razmerju do tožnice po 5. členu ZDR imela funkcijo delodajalca. Zato obstoj morebitnih prostih del v Celovcu na pravilnost odločitve ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 12. 2009 in trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 5. 2. 2010 dalje ter za priznanje vseh pravic, izhajajočih iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bilo v podružnici tožene stranke s spremenjeno sistemizacijo delovnih mest, prilagojeno potrebam in obsegu dela, ukinjeno tožničino delovno mesto. Ker ni bilo možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče druge stopnje prekršilo 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP, Ur. l. RS, št. 33/94, MP št.7-41/94) in zagrešilo kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Navaja, da se vsa dokumentacija, predložena sodišču, nanaša na Podružnico Ljubljana in ne na toženo stranko. Ni bilo govora o zmanjšanem obsegu poslovanja tožene stranke, zato so dokazi tožene stranke lahko izkazovali zmanjšan obseg dela le v podružnici. To po tožničini oceni ne more biti resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, še manj pa splošna ugotovitev o gospodarski in finančni krizi. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na nekatere ključne navedbe, zato uveljavlja kršitev 25. člena Ustave RS. Ker naj bi bil razlog za odpoved zmanjšan obseg poslovanja, bi sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe moralo odgovoriti. V pritožbi naj bi pojasnila, da finančni in bilančni podatki tožene stranke (sicer zgolj podružnice Ljubljana) niso negativni, sodišče druge stopnje pa o tem ni zavzelo stališča. Enako velja za ugovor, da ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog na druga delovna mesta, ki naj bi bil razlog za odpoved, v obvestilu o nameravani odpovedi ni navedena, čeprav je to obveznost, ki jo delodajalcu nalaga 3. alineja drugega odstavka 33. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost bank in hranilnic. Ni odgovorjeno tudi na pritožbene navedbe glede zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, zlasti glede na zmotno prepričanje tožene stranke (izpoved A. A.), da je tožena stranka mali delodajalec, ki ga ta zakonska dolžnost ne zavezuje. Tožnica je bila pripravljena sprejeti zaposlitev v Avstriji, ki zaradi organiziranega prevoza ni oddaljena od tožničinega bivališča več kot tri ure v obe smeri. Tožena stranka je iskala kmalu po odpovedi svetovalca za fizične osebe in ni verjetno, da je šlo za delovno mesto v Avstriji, saj je bil eden od pogojev za zasedbo delovnega mesta znanje slovenskega in hrvaškega jezika. Tožnica zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje z ugoditvijo zahtevku oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo, čeprav s skopimi odgovori na pritožbene navedbe, je mogoče preizkusiti in nima takih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče, pa tudi nobenih nasprotij ni med zapisniki o zaslišanjih in listinami ter tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zaslišanj in listin. S tem, ko je sodišče druge stopnje zapisalo, da na obstoj poslovnega razloga kažejo poslovni rezultati tožene stranke in podružnice, razpolagalo pa naj bi samo s podatki za podružnico, ni zagrešilo bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi če bi sodišče dejansko razpolagalo samo z dokazi glede poslovanja podružnice. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, dokazna ocena ne temelji le na listinah, ampak tudi na izpovedih prič, ki so izpovedovale o stanju tako v podružnici kot na ravni matične družbe, to je tožene stranke. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju pa bi podatki za podružnico zadoščali za ugotovitev obstoja poslovnega razloga.

7. Delno pod očitkom navedenih bistvenih kršitev tožnica uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, zlasti glede ugotovitve o obstoju odpovednega razloga in glede vsebine odpovedi. V ostalem pa smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, saj v glavnem očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na posamezne pritožbene navedbe. Glede tega očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje sicer res ni odgovorilo izrecno in direktno na vsako posamezno pritožbeno navedbo, je pa na vse odgovorilo vsaj posredno, tako da je v obrazložitvi in utemeljitvi sodbe mogoče najti odgovore na vse pritožbene navedbe. Kateri dokazi so sodišče druge stopnje prepričali v utemeljenost odpovednega razloga izhaja iz tega, da je sodišče druge stopnje sprejelo dokazne zaključke sodišča prve stopnje, ki je natančno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga.

8. Neutemeljen je očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o uporabi tretjega odstavka 88. člena ZDR in (ne)ustreznosti zaposlitve v Avstriji in da je ugotovitev sodišča glede na izpoved priče A A. protispisna. Priča A. A. je sicer res izpovedal, da možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji niso preverjali, češ da je tožena stranka (očitno je imel v mislih podružnico kot delodajalca v smislu 5. člena ZDR) manjši delodajalec. Kljub temu je sodišče prve stopnje raziskalo, ali je taka možnost obstajala in tudi izčrpno pojasnilo, na podlagi česa je ugotovilo, da take možnosti ni bilo.

9. Dejstvo, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na podatke o poslovnih rezultatih, ne vpliva na zakonitost odločitve, saj ne gre za odločilno dejstvo. Predloženi podatki o premoženjskem stanju oziroma stanju na računih in v blagajni tožene stranke, ob tem, da je bilančno stanje izkazovalo izgubo (priloga B5), namreč še ne dokazujejo, da se razmere poslovanja niso zaostrile in da je tožena stranka še lahko sledila načrtom razvoja poslovanja.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Tožnica sicer ne izrecno, pač pa le posredno in smiselno, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče odločilo le na podlagi podatkov o poslovanju podružnice in ne na podlagi podatkov o poslovanju tožene stranke kot celote. Podružnica Ljubljana je del tožene stranke, in sicer del, v katerem je tožnica po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi opravljala delo na delovnem mestu svetovalka za finančne naložbe. Je tudi delodajalec v smislu 5. člena ZDR. Zato za ugotovitev obstoja poslovnega razloga niso toliko pomembni podatki tožene stranke, kot podatki o poslovanju podružnice. Logično je, da se bo delodajalec odločil za reorganizacijo poslovanja v tistem delu svoje celotne dejavnosti, kjer bo zaznal potrebo po tem oziroma kjer bo zaznal bodisi zmanjšan obseg dela ali potrebo po zmanjšanju stroškov, števila zaposlenih in združevanju posameznih delovnih mest. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki mu sodišče druge stopnje v vsem pritrjuje in zato razlogov sodbe ne ponavlja, je podružnica Ljubljana že v letu 2008 imela izgubo, ki se v letu 2009 ni zmanjšala, prišlo je do upada povpraševanja po kreditih in zato zastavljenih ciljev ni bilo mogoče doseči. Ob obravnavi proračuna je bila tudi v letu 2010 predvidena precejšnja izguba, zato je vodstvo podružnice moralo slediti sklepu poslovodstva tožene stranke, ki je naložilo pripravo nove sistemizacije, prilagojene dejanskim potrebam, s priporočilom za združitev posameznih oddelkov in funkcij. Podružnica je pristopila k realizaciji sklepa, tožničino delovno mesto ukinila ter tako nadaljevala s trendom zmanjševanja števila zaposlenih in združevanjem nalog posameznih delovnih mest. Konkretno je naloge tožničinega delovnega mesta najprej prevzela B. B., kasneje, ko je nastopila porodniški dopust, pa jih je prevzel C. C. Vse navedeno izhaja iz skladnih izpovedi prič D. D. in A. A. ter sklepa poslovodstva tožene stranke z dne 9. 11. 2009, zato ne drži, da sodišči prve in druge stopnje nista navedli nobenega konkretnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Navedene ugotovitve nedvomno kažejo na obstoj odpovednega razloga, zato dejstvo, da je sodišče druge stopnje obstoj odpovednega razloga utemeljilo tudi s splošno gospodarsko krizo v tem obdobju, ni odločilno, saj presoja ni oprta zgolj na to, v resnici splošno ugotovitev.

13. Neutemeljeno je revizijsko vztrajanje, da je odpoved nezakonita, ker ukinitev delovnega mesta ni omenjena v obvestilu o nameravani odpovedi. Ukinjanje delovnih mest in združevanje posameznih funkcij sta ukrepa, ki pomenita organizacijski razlog. Ta je naveden v obvestilu o nameravani odpovedi, prav tako pa tudi v odpovedi sami, zato ni utemeljen očitek, da je odpoved v nasprotju s 3. alinejo drugega odstavka 33. člena KP, saj tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga, ki v obvestilu ne bi bil naveden.

14. Po tretjem odstavku 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, če delodajalec delavcu ne ponudi zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, čeprav ta možnost obstaja in ne že, če možnosti ne preveri. Tudi, če pred odpovedjo možnosti ne preveri, delodajalec lahko v sodnem postopku dokaže, da delavca ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v podružnici ni imela delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudila tožnici. Tako kot ugotavljanje poslovnega razloga je bila tudi možnost zaposlitve pod spremenjenimi pogoji pravilno omejena le na okvir podružnice, ki je v razmerju do tožnice po 5. členu ZDR imela funkcijo delodajalca (1). Zato obstoj morebitnih prostih del v Celovcu na pravilnost odločitve ne vpliva.

15. Z nedovoljenim revizijskim razlogom tožnica nasprotuje ugotovitvi, da se je objava prostega delovnega mesta svetovalec za fizične osebe nanašala na delo v Celovcu Taka je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na vsebini oglasa (v katerem podružnica Ljubljana ni omenjena) in zaslišanju priče. 16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. .

Op. št. (1): Glej razveljavitveni sklep VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014