Jedro

O odločilni okoliščini, in sicer obdolženkini sposobnosti sodelovati na glavni obravnavi, je izvedenec podal povsem ustrezne in prepričljive razloge, zato mu je sodišče prve stopnje tudi sledilo in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pritegnitev drugega izvedenca.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse, stroški zagovornice pa se izplačajo iz sredstev Bpp.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženki naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena in prvega odstavka 94. člena ZKP, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa jo je oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Stroške bo sodišče prve stopnje odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 168., 169. in 378. člena Obligacijskega zakonika mora obdolženka povrniti oškodovani družbi B. d.o.o. škodo v višini 3.699,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 1. 2019 do plačila, v presežku do 3.882,16 EUR pa se oškodovano družbo B. d.o.o. po drugem odstavku 105. člena ZKP napoti na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolžene iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitev 23. in 29. členov Ustave Republike Slovenije, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica obdolžene sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pritegnitvi drugega izvedenca, saj je podano izvedensko mnenje po oceni pritožnice neprepričljivo in amatersko ter se pri tem sklicuje na ugotovitve izvedenca dr. C. C. in na poročilo dr. D. D., ki sta podala svoje ugotovitve v postopku zoper obdolženo v drugi kazenski zadevi, in sicer pred Okrajnim sodiščem na Ptuju I K 16685/2016. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica smiselno meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP.

5. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede procesne sposobnosti obdolženke, in sicer njenega sodelovanja na glavni obravnavi pravilno sledilo izvedencu dr. E. E., ki je ugotovil, da obdolženka na sojenju lahko sodeluje prilagojeno svojim zmožnostim, in sicer z omejitvami, ker je njena zmožnost koncentracije in pozornosti zelo kratka, zato lahko sodeluje na obravnavi zgolj v 15 minutnih ali največ 20 minutnih intervalih, z ustrezno dolgimi odmori, o dolžini katerih je potrebno vsakič povprašati obdolženko, sicer pa je menil, da je ustrezno obdolženki omogočiti približno 20 minutne odmore. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo tudi izvedlo v skladu z napotili izvedenca dr. E. E., kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi. Zato pritožba zagovornice, ki se sicer z ugotovitvami izvedenca dr. E. E. ne strinja in podaja lastno oceno njegovih ugotovitev, pri čemer skuša prepričati, da je svoje mnenje podal neprepričljivo in amatersko, pri čemer izpostavlja, da je narava bolezni obdolženke takšna, da ne zmore ustrezno funkcionirati, ne more biti uspešna. O odločilni okoliščini, in sicer obdolženkini sposobnosti sodelovati na glavni obravnavi, je izvedenec podal povsem ustrezne in prepričljive razloge, zato mu je sodišče prve stopnje tudi sledilo in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pritegnitev drugega izvedenca. Tudi sklicevanje pritožbe na ugotovitve izvedenca dr. C. C. z dne 11. 8. 2022, ki ga prilaga pritožbi, saj je to mnenje podal izvedenec v drugi kazenski zadevi, ki še ni končana, pri čemer ni prezreti, da je dr. C. C. ugotovil, da tudi če bi pri obdolženki obstajala organska duševna motnja, ki jo navaja v točki 2 svojega mnenja, pri obdolženki ne more govoriti o popolni procesni nesposobnosti. Zato sklicevanje pritožnice, da dejansko stanje glede sposobnosti obdolženke sodelovati na glavni obravnavi sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, ni utemeljeno. Prav tako pa sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP, saj je v napadeni sodbi zavrnitev dokaznega predloga tehtno in prepričljivo obrazložilo, točke 15, 16, 17 in 18 napadene sodbe, na katere se v preostalem sklicuje pritožbeno sodišče. Za kršitev pravice do obrambe bi namreč šlo, če bi sodišče prve stopnje zavrnilo podani dokazni predlog, pa takšne svoje odločitve v napadeni sodbi ne bi obrazložilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

6. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, in ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, temveč le tistega, ki je materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Tega pa pritožnici s predlaganim dokazom ni uspelo utemeljiti. V izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi pravilno povzelo in presodilo, je imelo dovolj podlage za sprejeto odločitev in se je tako dokazni predlog po pritegnitvi drugega izvedenca izkazal kot nepotreben, saj izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla privesti k drugačni odločitvi, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

7. Sicer je Ustavno sodišče razpravno sposobnost opredelilo kot skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki morajo biti podane, da lahko obdolžena sodeluje v kazenskem postopku, kar je nujni pogoj, da lahko v postopku nastopa v vlogi subjekta, ki je sposoben vsebinskega udejanjanja svojih pravic. Takšno sposobnost časovno omejenega sodelovanja obdolženke na glavni obravnavi je ugotovil tudi izvedenec, zato je bila glavna obravnava tudi vodena v skladu z ugotovitvami izvedenca in zato ne more biti govora o kršitvi obdolženkine pravice do obrambe. Zagovornica, ki zgolj pavšalno in z lastno oceno izvedenih dokazov trdi, da obdolženka ni bila sposobna sodelovati na glavni obravnavi, zato ne more biti uspešna. Sklicevanje pritožnice, da obdolženka ni sposobna opravljati pridobitvenega dela, ne izključuje obdolženkine sposobnosti sodelovati na glavni obravnavi. Odločitev sodišča prve stopnje o obdolženkini sposobnosti sodelovati na glavni obravnavi temelji na ugotovitvah izvedenca dr. E. E., ki ga je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo kot prepričljivega, zato pritožba, ki skuša prepričati nasprotno, ni utemeljena. Okoliščina, da je sodišče v napadeni sodbi navedlo tudi podatke iz kazenske evidence za obdolženko, nima takšne teže kot ji pripisuje pritožba, saj je dokaz z vpogledom IKE bil izveden na glavni obravnavi, zato ne more biti govora o nepoštenem sojenju oziroma kršitvi Ustave, kot to trdi zagovornica.

8. Uspešna ne more biti zagovornica, da je v obravnavani zadevi šlo za nepošteno sojenje in s tem kršitev Ustave iz člena 23 in 29, zaradi zavrnitve dokaznih predlogov. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi dokazov v napadeni sodbi tehtno obrazložilo in pravilno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Zaradi zavrnitve dokazov pa tudi dejansko stanje ni bilo ne zmotno ne nepopolno ugotovljeno. Zato ne more biti govora o nepoštenem sojenju. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, saj mora biti odločitev sodišča sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, kar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo.

9. Zagovornica, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, v pritožbi ne konkretizira niti ne obrazlaga katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja, zato pritožbeno sodišče navedenega pritožbenega razloga ni moglo niti preizkusiti. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ni zasledilo.

10. Uspešna pa tudi ne more biti zagovornica, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo popolno in pravilno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v navedbi, da so razlogi napadene sodbe o obdolženkinem goljufivem namenu ob sklenitvi pogodbe nepravilni, saj je obdolženki dolžnik F. F. dolgoval 15.000,00 EUR ter, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi predstavnice oškodovane družbe. V okviru navedenega pritožbenega razloga pritožnica še izpostavlja, da je tožilstvo modificiralo obtožni predlog in da se obdolženka o tem ni mogla izreči, s čimer pa v bistvu meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP.

12. Uvodoma je potrebno povedati, da pritožba neutemeljeno pogreša razloge o goljufivem namenu obdolženke ob sklenitvi pogodbe, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge tako glede okoliščin o dolgu F. F., kakor tudi o tem na kak način je obdolženka preslepila oškodovano družbo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da znesek, ki ga je obdolženki dolgoval F. F., ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženke za storjeno kaznivo dejanje, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, in sicer izpovedbe F. F., ki je pojasnil, da je sicer obdolženka zoper njega vložila tožbo, vendar s svojim zahtevkom ni uspela, saj ji je dolg vrnil oziroma preplačal, kot je to potrdil tudi postopek s tožbo, katerega je obdolženka izgubila. S takšno izpovedbo pa je bil ovržen zagovor obdolženke v tej smeri, zato pritožba, ki se ponovno sklicuje na navedeni dolg, ne more biti uspešna. Izveden dokazni postopek je tudi brez vsakega dvoma potrdil, da je obdolženka z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, da bo storitve družbe B. d.o.o. v celoti plačala, delavko navedene družbe zapeljala, da so naročena dela opravili, in sicer v decembru 2017. Pri sklenitvi posla pa je delavki G. G. dejala, da dela lahko opravijo v njeni odsotnosti, ker je zaposlena v L., njen mož pa v N., kar je bilo lažno, saj ni bila zaposlena in ni prejemala dohodkov in je vedela, da iz tega naslova ne bo mogla družbi plačati ničesar, storitve družbe B. d.o.o. pa so bile opravljene prav na podlagi obdolženkinih lažnih obljub, saj računa izstavljenega z dne 15. 12. 2017 v višini 3.350,66 EUR z zapadlostjo 15. 1. 2018, obdolženka nikoli ni plačala, kljub temu, da je od F. F. v obdobju od 12. 12. 2017 do 10. 9. 2018 prejela najmanj 19.225,00 EUR, na naveden način pa si je pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 3.350,66 EUR na škodo družbe B. d.o.o. S takšnim ravnanjem pa je obdolženka izpolnila vse zakonite znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, kot je to zaključilo tudi sodišče prve stopnje ter pravilno ugotovilo tudi kazensko odgovornost obdolženke, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Teh razlogov pa ne more omajati zagovornica, ki skuša prepričati, da ni bilo goljufivega namena in da obdolženka ni ravnala goljufivo, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predstavnici oškodovane družbe, ki je jasno izpovedala na kak način jo je obdolženka zapeljala, kot to izhaja iz njene izpovedbe, kateri je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj je njeno izpovedbo pravilno ocenilo kot verodostojno in prepričljivo ter potrjeno z listinsko dokumentacijo. Glede na izveden dokazni postopek je tožilstvo modificiralo obtožbo v skladu z zakonskimi pooblastili. Pritožnica pa trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi predstavnice oškodovane družbe, zato meni, da je dejansko stanje bilo zmotno ugotovljeno, čemur pa ni pritrditi. Z modifikacijo obtožnega akta sta bili obdolženka in zagovornica seznanjeni že dne 28. 4. 2022 in sta imeli možnost, da se o taki modifikaciji obtožnega akta izrečeta na glavni obravnavi dne 4. 7. 2022, kar pa nista storili. Bistveno v obravnavani zadevi je to, da je imela obdolženka na podlagi spremenjenega obtožnega akta primeren čas za pripravo svoje obrambe. Ta pa je bil v obravnavanem primeru od 28. 4. 2022 do 4. 7. 2022 zadosten in primeren in se je v tem času imela obramba vsekakor možnost izreči o modifikaciji obtožnega akta. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri, ko skuša med drugim prepričati, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je neutemeljeno sledilo predstavnici oškodovane družbe in modifikaciji obtožnega akta, neutemeljeni.

13. Ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (člen 402/III ZKP).

14. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi sodišču prve stopnje glede odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga prav tako graja zagovornica, ko navaja, da je odločitev napačna zato, ker si je obdolženka pridobila le 3.350,66 EUR, sodišče pa ji je naložilo vračilo 3.699,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2019 do plačila. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč podlago o višini premoženjskopravnega zahtevka imelo v premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe B. d.o.o. z dne 12. 8. 2019. Temu zahtevku sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo, je pa v napadeni sodbi obrazložilo višino priznanega premoženjskopravnega zahtevka, kakor tudi višino zahtevka, s katerim je oškodovano družbo B. d.o.o. napotilo na pravdo. Da je pridobljena protipravna premoženjska korist v višini 3.350,66 EUR nižja od priznanega premoženjskopravnega zahtevka, ne govori v prid pritožbeni trditvi, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku napačna, kot to zmotno meni zagovornica. Ločiti je potrebno pridobljeno protipravno premoženjsko korist, ki je v obravnavani zadevi nesporno ugotovljena in znaša 3.350,66 EUR, od premoženjskopravnega zahtevka, kot ga je oškodovana družba tudi priglasila in kateremu je sodišče prve stopnje v višini 3.699,16 EUR tudi sledilo in ga naložilo v plačilo obdolženki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2019 do plačila. Zato okoliščina, da naložen premoženjskopravni zahtevek presega višino pridobljene koristi, ni napačna, kot to trdi pritožnica.

15. Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, za katero trdi, da je prestroga glede na povzročeno škodo in slabo zdravstveno stanje obdolženke ter navaja, da je obdolženka že začela z vračilom dolga, in sicer je nakazala že dva krat po 50,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja in obdolženki kot olajševalno štelo nizko povzročeno škodo, kot obteževalno pa njeno predkaznovanost ter način storitve kaznivega dejanja ter obdolženki utemeljeno izreklo kazen pet mesecev zapora, pri odmeri katere je bilo seznanjeno z zdravstvenim stanjem obdolženke in ga je očitno tudi upoštevalo, kar se izraža v višini izrečene kazenske sankcije, ki je prej prenizka kot previsoka glede na obširno predkaznovanost obdolženke. Niti okoliščina, da je obdolženka do sedaj oškodovani družbi vrnila skupaj 100,00 EUR, kar dokazuje s potrdili, po oceni pritožbenega sodišča ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, saj bo le izrečena zaporna kazen tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, pritožbo zagovornice obdolžene zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP, nagrada in stroški zagovornice obdolžene pa se izplačajo iz sredstev Bpp.