Jedro

Vsebina dogovora in kasnejša delna realizacija le-tega kaže, da se je tožena stranka, kot tretji, tožeči stranki, kot upniku, zavezala izpolniti jamčevalni zahtevek, ki ga je tožeča stranka imela zoper prodajalca mineralnega dodatka. Tako ravnanje tožene stranke ima pravno naravo pristopa k dolgu, po katerem je tožena stranka pristopila k dolgu prodajalca. V takem primeru s slednjim upniku, torej tožeči stranki, tožena stranka odgovarja solidarno, upnik pa izpolnitev obveznosti lahko zahteva od kateregakoli od solidarnih dolžnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0003 Ig 2006/0844 z dne 13. 12. 2006 v 1. in 3. točki izreka. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.691,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje škodo, ki ji je nastala na njenih izdelkih – jamskih panelih zaradi neustrezne kakovosti mineralnega dodatka, ki ga je proizvedla tožena stranka. Paneli niso ustrezali zahtevani tlačni trdnosti.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo: - da je tožeča stranka pogodbo za dobavo spornega mineralnega dodatka sklenila z družbo M d.o.o., da bi pravdni stranki skupaj z družbo M z verižno kompenzacijo zapirale medsebojne terjatve, - da je bila dobavitelj spornega mineralnega dodatka tožena stranka, - da je reklamacijo mineralnega dodatka reševala tožena stranka, - da tožena stranka nikdar pred pravdo ni ugovarjala pasivne legitimacije, - da je za sporno dobavo mineralnega dodatka tožena stranka izdala dobropis družbi M, ta pa tožeči stranki.

Na podlagi zgoraj ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bila dejanski prodajalec mineralnega dodatka tožeči stranki tožena stranka, zaradi česar toženi stranki odgovarja za stvarne napake dobavljenega ji materiala.

Navedeni dejanski in pravni zaključek s pritožbo utemeljeno izpodbija tožena stranka, ker iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da glede dobave spornega mineralnega dodatka ni bila v poslovnem razmerju s tožečo stranko in zato v razmerju do nje ni bila prodajalec. Ni dvoma, da je tožeča stranka kot kupec za dobavo spornega mineralnega dodatka sklenila pogodbo z družbo M d.o.o. kot prodajalcem. Po tej pogodbi je prodajalec izrecno jamčil kupcu za kakovost dobavljenega blaga, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, da je bila kavza pogodbe nedopustna (2. odstavek 39. člena OZ) ali da je bila pogodba sklenjena iz nedopustnega nagiba (2. odstavek 40. člena OZ). Nasprotno, na podlagi skladnih izpovedb zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank ugotavlja, da je bila pogodba z M d.o.o. sklenjena zato, da bodo obe pravdni stranki in družba M lahko z verižno kompenzacijo zaprle medsebojne terjatve. Tak nagib za sklenitev prodajne pogodbe tožeče stranke z družbo M pa ni nedopusten. Sicer pa nagibi (ki niso nedopustni), iz katerih je bila pogodba sklenjena, ne vplivajo na njeno veljavnost (1. odstavek 40. člena OZ). Pravilno zato pritožnik opozarja, da glede prodaje in dobave spornega mineralnega dodatka ni bil v poslovnem razmerju s tožečo stranko, da torej ni z njo sklenil prodajne pogodbe in zato tudi ni odgovoren tožeči stranki za pravilno izpolnitev te pogodbe. Drugače povedano: prodajna pogodba, sklenjena med tožečo stranko in družbo M d.o.o. ni neveljavna, zato je pravilno izhodišče pritožnice, da ustvarja obveznosti in pravice pogodbenih strank. Prodajalec pa je tisti, ki kupcu odgovarja za stvarne napake dobavljenega blaga (1. in 2. odstavek 458. člena OZ). Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče iz zgoraj ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo, da je bila prodajalec spornega mineralnega dodatka tožeči stranki tožena stranka.

Kljub temu pritožbeno sodišče na podlagi nadalje v sodbi ugotovljenih dejstev zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. To je ugotovilo, da je bila tožena stranka tista, ki se je dejavno vključila v reševanje reklamacije mineralnega dodatka, da vprašanja svoje pasivne legitimacije v postopku reklamacije ni nikdar izpostavljala, ter da je na sestanku dne 19. 08. 2005, ki so se ga udeležili predstavniki tožeče in tožene stranke, slednja predlagala dobropis za avgustovsko, torej sporno dobavo mineralnega dodatka, preostanek izdelanih panelov, ki jih je bilo 182, pa gre v breme tožene stranke, kar je bil po zapisniku navedenega sestanka z dne 19. 08. 2005 usklajen predlog rešitve reklamacije. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bil dejansko tudi realiziran del dogovora o izstavitvi dobropisa za avgusta 2004 dobavljeni mineralni dodatek s tem, da je tožena stranka izstavila dobropis družbi M, ta pa tožeči stranki. Vsebine dogovora med pravdnima strankama z dne 19. 08. 2005 ter dejstva izstavitve dobropisa na zgoraj opisan način tožena stranka s pritožbo ne izpodbija. Navedena vsebina dogovora in kasnejša delna realizacija le-tega pa kaže, da se je tožena stranka kot tretji tožeči stranki kot upniku zavezala izpolniti jamčevalni zahtevek, ki ga je tožeča stranka imela zoper prodajalca mineralnega dodatka. Tako ravnanje tožene stranke pa ima pravno naravo pristopa k dolgu (432. člen OZ), po katerem pa je tožena stranka pristopila k dolgu prodajalca. V takem primeru s slednjim upniku, torej tožeči stranki, tožena stranka odgovarja solidarno, upnik pa izpolnitev obveznosti lahko zahteva od kateregakoli od solidarnih dolžnikov (1. odstavek 395. člena OZ).

Da je tožeča stranka izdelala panele, ki niso dosegali potrebne tlačne trdnosti, med pravdnima strankama ni sporno. Da je bil vzrok za nedoseganje tlačne trdnosti panelov v neustrezni kvaliteti mineralnega dodatka, ki ga je proizvedla tožena stranka, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe priče A. S., da je po predlogu tožene stranke in J. Š., direktorja družbe I. tožeča stranka sicer spreminjala recepturo za izdelavo panelov, pa tudi po spremembi recepture paneli niso dosegali potrebne tlačne trdnosti. Ta je bila dosežena šele, ko je tožeča stranka dodala mineralni dodatek drugega proizvajalca. Da je tožena stranka akceptirala kot vzrok za nedoseganje tlačne trdnosti panelov neustrezno kvaliteto dobavljenega mineralnega dodatka, ki ga je proizvedla, pa je prvostopenjsko sodišče sklepalo tudi iz zgoraj povzete vsebine zapisnika sestanka z dne 19. 08. 2005. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se je sodišče pri ugotovitvi vzroka neustrezne kvalitete izdelanih panelov oprlo le na izpovedbe prič tožeče stranke in njenega direktorja. V pravilnost dokazne ocene o vzroku za nedoseganje tlačne trdnosti panelov pritožbeno sodišče ne dvomi, zato so pritožbene trditve o nepravilni ugotovitvi neustrezne kvalitete mineralnega dodatka neutemeljene.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na nesklepčnost uveljavljanega odškodninskega zahtevka po višini, ker naj bi le-ta ne bila definirana in izkazana, višini pa je ugovarjal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožeča stranka je že v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 04. 2008 (list. št. 20, 21) pojasnila, da višina uveljavljane škode predstavlja vrednost izdelanih 182 panelov neustrezne kvalitete, česar tožena stranka ni izpodbijala. Da je bila taka količina neustreznih panelov izdelana s spornim mineralnim dodatkom, nenazadnje izhaja iz zapisnika z dne 19. 08. 2005. Na toženi stranki je bilo zato primarno trditveno, šele nato dokazno breme, da vrednost 182 panelov ni taka, kot jo uveljavlja kot škodo zaradi stroškov izdelave le-teh tožeča stranka. Glede na pasivnost tožene stranke v tej smeri prvostopenjsko sodišče zato ni imelo razloga za dvom v pravilnost izračuna višine tožeči stranki nastale škode.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, je odločitev prvostopenjskega sodišča, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, pravilna. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.