Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (glede na okoliščine konkretnega primera) kršilo pravico stranke do izjave v postopku, ko je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na podlagi katerega je šele prvič presodilo, da je zahtevek nesklepčen, strankam pa ni omogočilo, da se o tem izjavijo pred izdajo odločbe.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje (glede na okoliščine konkretnega primera) kršilo pravico stranke do izjave v postopku, ko je na pritožbeni stopnji potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem sprejelo drugačno pravno stališče, na podlagi katerega je šele prvič presodilo, da je zahtevek nesklepčen, strankam pa ni omogočilo, da se o tem izjavijo pred izdajo odločbe.

Obrazložitev

1. Toženci so otroci tožnika. Tožnik je zoper vse tri vložil tožbo, s katero je zahteval, da izpraznijo in mu izročijo nepremičnino, ki jo zasedajo in katere izključni zemljiškoknjižni lastnik je tožnik, saj naj bi bili v zadnjem času do njega nasilni. Toženci so temu ugovarjali in vložili nasprotno tožbo na podlagi trditev, da so prav oni podarili tožniku del te nepremičnine - solastniški delež vsak do 1/8 ter da imajo pravico zahtevati vrnitev darila, ker je z vložitvijo tožnikove izpraznitvene tožbe odpadla podlaga (causa) darila.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za izpraznitev nepremičnine. Višje sodišče je to odločitev glede prvega in drugega toženca razveljavilo, saj je že prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da prvi toženec v sporni nepremičnini ne živi že deset let, v zvezi s posestjo drugega toženca pa sodba sploh nima nobenih razlogov. Primarni in podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi je sodišče prve stopnje zavrnilo.

3. Višje sodišče je to odločitev potrdilo. Glede tožbenega zahtevka za izpraznitev nepremičnine v razmerju do tretje toženke je zaključilo, da že sama pritožnica priznava, da ima posest na stanovanjski hiši, zato je bilo treba njeno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Glede zahtevka po nasprotni tožbi pa je ugotovilo, da so razlogi sodišča prve stopnje napačni, kljub temu pa pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Sodišče prve stopnje je utemeljenost zahtevka presojalo z vidika zakonskih določb o preklicu darila, tako dejanska kot pravna podlaga nasprotne tožbe pa sta drugačni. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da je vsebina nagiba, kot jo zatrjujejo toženci, nedopustna in povsem v nasprotju s causo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Ta naklonitev je sicer res lahko pogojena z določenimi motivi (nagibi), ki pa ne smejo biti v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Cilj, ki so ga zasledovali toženci ob sklenitvi dogovora, je bil omejitev tožnikovega razpolaganja z nepremičnino za čas življenja in tudi omejitev njegovega oporočnega razpolaganja. Slednje po našem pravu ni dopustno. Omejitve razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne pogodbe si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko) urejene načine (osebne služnosti, prepoved odtujitve in obremenitve).

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje glede vprašanj: 1) „Ali je dopustna causa darilne pogodbe za solastniški delež na nepremičnini, po kateri se obdarjenec in darovalci ob daritvi dogovorijo, da obdarjenec ne bo prodal solastniških deležev te nepremičnine in bodo lahko vsi uporabljali to nepremičnino skupno in nerazdeljeno do smrti?“; in 2) „Ali sodišče druge stopnje krši pravico stranke do izjave v postopku, če na pritožbeni stopnji potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vendar pri tem sprejme drugačno pravno stališče, na podlagi katerega presodi, da je zahtevek nesklepčen, strankam pa ne omogoči, da se o tem izjavijo pred izdajo odločbe?“. Glede prvega vprašanja predlagatelji navajajo, da je stališče višjega sodišča materialnopravno zmotno in odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj zgrešeno povezuje stvarnopravna (in dednopravna) vprašanja z obligacijskopravnimi. Tožniku nikoli ni bila v nasprotju s Stvarnopravnim zakonikom z učinkom erga omnes omejena lastninska pravica, kar bi se kazalo v razmerju do tretjih oseb ali omejena pravica razpolaganja za primer smrti. Kot družina so sklenili obligacijskopravno pogodbo - darilo, ki je bilo pogojevano z različnimi nagibi, ki so prerasli v causo. Ti nagibi niso ne nedopustni ne neobičajni, saj naj bi se stranke pri takem darilu pogosto dogovorile, da obdarjenec ne sme prodati nepremičnine. Če to vpišejo v zemljiško knjigo, ima prepoved odtujitve učinek proti tretjim, če pa tega ne storijo, pa tega samo zato ni mogoče opredeliti kot nedopusten nagib. Tudi presoja o nedopustnosti omejitve oporočnega razpolaganja je vzeta iz konteksta in neutemeljena. Odstop od sodne prakse toženci izkazujejo s sodbama II Ips 611/2000 in II Ips 303/1997 ter II Ips 916/2006. Toženci nadalje trdijo, da ima drugo postavljeno vprašanje tudi ustavne razsežnosti, saj bi jim moralo dati sodišče možnost, da se o novem, spremenjenem materialnopravnem stališču izjavijo (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in 22. člena Ustave). V tem delu odstopa višje sodišče od stališč Ustavnega sodišča, npr. v zadevi Up-822/13 z dne 4. 12. 2014. Sodišče je namreč za tožence kot popolno presenečenje sprejelo stališče, da je tožbeni zahtevek nesklepčen. Če bi imela stranka pravico, da se do novega materialnopravnega stališča izjavi, bi s tem odločitev pridobila na kakovosti, ker bi višje sodišče odgovorilo tudi na argumente, ki nakazujejo drugačno videnje zadeve.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP v obravnavanem primeru podani glede pravnega vprašanja, oblikovanega v izreku sklepa (tretji odstavek 367c. člena ZPP).