Jedro

Vsebina nagiba, kot jo v nasprotni tožbi zatrjujejo toženci (omejitev razpolaganja z lastninsko pravico tožnika tako za čas življenja kot po smrti), je povsem nasprotna s causo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Ta naklonitev je sicer res lahko pogojena z različnimi motivi (nagibi), ki pa ne smejo biti nedopustni, torej v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (39. in 40. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Cilj, ki so ga (glede na tožbene trditve) zasledovali toženci ob sklenitvi dogovora, je bil omejitev tožnikovega razpolaganja z nepremičnino za čas življenja in tudi omejitev njegovega oporočnega razpolaganja. Slednje po našem pravu ni dopustno (104. člen Zakona o dedovanju), omejitve razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne pogodbe pa si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti (227. člen SPZ) oziroma prepoved odtujitve in obremenitve (38. člen SPZ) – take pogodbene omejitve lastninske pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo. Iz trditvene podlage v nasprotni tožbi torej ne izhaja utemeljenost zahtevka na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe in vrnitve darila (vsebine dogovora, na katero se sklicujejo toženci, namreč ni mogoče opredeliti kot nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) pravno podlago, zato je odločitev o zavrnitvi tako primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka v delu, kolikor se nanaša na prvega in drugega toženca in v IV. točki izreka v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. točka izreka, kolikor se nanaša na tretjo toženko ter III. točka izreka) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izpodbijane sodbe odločilo, da so se toženci dolžni izseliti iz stanovanjske hiše na parc. št. 569 k.o. P. ter iz nje odstraniti svoje stvari ter jo izročiti tožniku v posest v roku 30 dni. Višji tožbeni zahtevek (po tožbi) glede parc. št. 606 k.o. P. je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče zavrnilo tako primarni (ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe, neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na podlagi slednje ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) kot podrejeni tožbeni zahtevek (ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe ter izstavitev zemljiškoknjižne listine) po nasprotni tožbi, v IV. točki pa je še odločilo, da so toženci dolžni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.580,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo (razen zoper II. točko izreka) se po svojem pooblaščencu pritožujejo vsi trije toženci oziroma tožniki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženci) iz vseh pritožbenih razlogov. Glede ugoditve zahtevku po tožbi pritožba sodišču očita, da ni ugotovilo vseh predpostavk za lastninski vrnitveni zahtevek, po katerem mora lastnik dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. V izpodbijani sodbi je sodišče glede prvega toženca namreč ugotovilo, da v hiši ne živi, pač pa naj bi njegovi obiski pripomogli k posegom v osebnostne pravice tožnika, glede drugega toženca pa izpodbijana sodba sploh nima razlogov, čeprav iz izpovedi slednjega nesporno izhaja, da se trenutno nahaja v zavodu za prestajanje kazni zapora. Prvi in drugi toženec torej nimata posesti hiše, zato zahtevek proti njima ne more biti utemeljen, posledično pa je napačna tudi stroškovna odločitev v razmerju do prvega in drugega toženca. Poleg tega je sodišče po mnenju pritožbe tudi prekoračilo trditveno podlago tožnika, saj je ugoditev zahtevku zoper prvega toženca gradilo na podlagi ugotovitve o domnevni kršitvi osebnostnih pravic, medtem ko je tožnik zahtevek utemeljeval zgolj na lastninski podlagi, s čimer pa ne more uspeti. Glede zavrnitve zahtevka po nasprotni tožbi pa pritožba navaja, da je sodišče nedopustno samo prekvalificiralo trditve tožencev in jih presojalo kot preklic darilne pogodbe, pri čemer toženci kot podlago za vrnitev darila niso navajali hude nehvaležnosti, pač pa so se sklicevali na nagib, ki je prerasel v podlago pogodbe, ta podlaga pa je kasneje odpadla. Pritožba opozarja, da sodna praksa nedvoumno razlikuje med preklicem darilne pogodbe in razvezo pogodbe zaradi naknadno odpadle podlage. Poleg tega pritožba opozarja, da sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sploh ni presojalo trditev tožencev o nagibu in causi za sklenitev darilne pogodbe, pač pa se je ukvarjalo izključno s presojo krivde tožnika za nastale slabe odnose med njim in toženci, medtem ko je vprašanje odpadle cause predvsem objektivno vprašanje. Toženci so namreč zatrjevali kot pravnoodločilno dejstvo, da so leta 1995 s tožnikom sklenili darilno pogodbo (odpoved dednim deležem) zaradi družinskega dogovora, da bodo vsi skupaj do očetove smrti lahko bivali v tej hiši, po smrti očeta pa bodo hišo dedovali vsak do 1/3. Te trditve so po mnenju pritožbe v kontekstu družinskega dogovora logične in že na prvi pogled razumljive. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožnik teh trditev o nagibu ni argumentirano prerekal oziroma je zaslišan obstoj takega dogovora celo sam potrdil, o tem pa so izpovedali tudi vsi trije toženci. Pritožbi je nadalje nerazumljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni moglo biti del dogovora, da bodo vse pravdne stranke morale bivati v tej hiši in celo brez partnerjev - tega toženci niso trdili, so pa navedli, da je bil del dogovora ob daritvi, da bodo v hiši lahko živeli, oče pa hiše ne bo prodal ali z njo drugače razpolagal, saj gre za družinsko hišo, ki bo po tožnikovi smrti pripadla njegovim otrokom (tožencem). To je tudi edini način, da si nekdo laično zagotovi, da bo hiša res ostala v družinski lasti. Toženci namreč niso sklenili pogodbe, ki bi jo lahko pogojevali (o užitku, prepovedi odtujitve ipd.), ker so očetu zaupali. Pritožba nadalje opozarja, da je dokazna ocena sodišča glede tega dogovora na več mestih nelogična, saj izvedeni dokazi kažejo na to, da je tak dogovor res obstajal. Toženci tudi niso trdili, da je vzrok odpadle podlage sam prihod nove očetove partnerke, ki je v hiši živela že od leta 2005, pač pa so trdili, da je nagib odpadel s tem, ko je oče s tožbo zahteval njihovo izselitev. Tudi (neuspel) poizkus, da bi se lastninska pravica na hiši prenesla na tožence že pred očetovo smrtjo, tožnik in njegova partnerka pa bi na hiši obdržala pravico nesmrtnega užitka, kaže na to, da je zaradi novo nastalih razmer prišlo do ogroženosti uresničitve prvotnega dogovora, ki je bil podlaga za darilo. Nadalje je po mnenju pritožbe nerazumljiva ugotovitev sodišča, da toženci niso dokazali trditev o nameravani prodaji hiše, saj je slednje potrdil tudi sam tožnik. Napačna je tudi odločitev glede zastaranja zahtevka po nasprotni tožbi, saj je sodišče pri tem izhajalo iz napačne predpostavke, da gre za preklic darila, medtem ko bi zaradi odpadle podlage moralo uporabiti splošni petletni zastaralni rok, ki je začel teči od vložitve tožbe na izpraznitev in ne od vselitve tožnikove nove partnerke v hišo. Pritožba sodišču očita tudi pomanjkljivo dokazno oceno glede medsebojnih odnosov oziroma obnašanja pravdnih strank, pri čemer se sodišče ni opredelilo do drugačnih navedb in izpovedi tožencev in ni razložilo, zakaj jim ne verjame.

Pritožba prvega in drugega toženca je delno utemeljena, pritožba tretje toženke pa ni utemeljena.

V predmetni zadevi je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval, da se toženci izselijo iz stanovanjske hiše na parc. št. 569 in parc. št. 606 k.o. P., iz nje odstranijo svoje stvari ter mu jo izročijo v posest. Postavil je torej vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika, po katerem lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Navedena določba v drugem odstavku določa, da mora lastnik dokazati svojo lastninsko pravico ter dejansko oblast toženca na stvari. Pritožba v tej zvezi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo vseh navedenih predpostavk oziroma, da je tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca ugodilo kljub istočasni ugotovitvi, da slednji v sporni stanovanjski hiši že deset let ne živi, v zvezi s posestjo drugega toženca pa sodba sploh nima nobenih razlogov. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (in sicer o dejanski oblasti prvega in drugega toženca na hiši kot eni izmed predpostavk za vrnitveni zahtevek, pri čemer domnevni posegi v osebnostne pravice tožnika s strani prvega toženca ne morejo biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku na vrnitev stvari) odločitve prvostopenjskega sodišča iz I. točke izreka ni mogoče preizkusiti v obsegu, ki se nanaša na prvega in drugega toženca. Glede na navedeno je bilo pritožbi v tem delu potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (354. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP), v katerem bo prvostopenjsko sodišče moralo ustrezno ugotoviti obstoj posesti prvega in drugega toženca na sporni stanovanjski hiši ter nato ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka zoper njiju. Razlogov glede nepravilnosti odločitve sodišča prve stopnje v I. točki izreka v razmerju do tretje toženke pritožba ne navaja oziroma celo sama priznava, da ima tretja toženka posest na stanovanjski hiši (6. stran pritožbe), zato je bilo pritožbo tretje toženke zoper I. točko izreka zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zahtevka po nasprotni tožbi iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost slednjega presojalo z vidika zakonskih določb o preklicu darila (paragrafi 947-955 Občega državljanskega zakonika - ODZ). Pritožba v tej zvezi utemeljeno opozarja, da je bila tako dejanska kot pravna podlaga nasprotne tožbe drugačna in sicer so toženci svoj tožbeni zahtevek utemeljevali na nagibu za sklenitev darilne pogodbe, ki je prerasel v causo pogodbe, ta pa naj bi kasneje zaradi vložitve tožbe na izpraznitev odpadla. Glede na navedeno so razlogi prvostopenjskega sodišča, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi napačni, kljub temu pa pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pritožbeno sodišče namreč pazi na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer mora paziti tudi na vprašanje sklepčnosti tožbe, ki je materialnopravno vprašanje. Toženci so se v tožbi sklicevali na nagib za sklenitev darilne pogodbe, ki naj bi bil v tem, da bo oče ostal lastnik celotne hiše, oni pa bodo v njej lahko prebivali in jo po očetovi smrti dedovali. Trdili so tudi, da je bil ta nagib odločilnega pomena za sklenitev darilne pogodbe (odstop dednih deležev), zato je prerasel v pravno podlago (causo) pogodbe. Taka vsebina nagiba, kot jo zatrjujejo toženci (omejitev razpolaganja z lastninsko pravico tožnika tako za čas življenja kot po smrti), pa je povsem nasprotna s causo darilne pogodbe, ki je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi obdarjencu. Ta naklonitev je sicer res lahko pogojena z različnimi motivi (nagibi), ki pa ne smejo biti nedopustni, torej v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (39. in 40. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Cilj, ki so ga (glede na tožbene trditve) zasledovali toženci ob sklenitvi dogovora, je bil omejitev tožnikovega razpolaganja z nepremičnino za čas življenja in tudi omejitev njegovega oporočnega razpolaganja. Slednje po našem pravu ni dopustno (104. člen Zakona o dedovanju), omejitve razpolaganja z lastninsko pravico ob sklenitvi darilne pogodbe pa si je mogoče zagotoviti na različne (zakonsko urejene) načine, npr. osebne služnosti (227. člen SPZ) oziroma prepoved odtujitve in obremenitve (38. člen SPZ) - take pogodbene omejitve lastninske pravice pa po izrecni pritožbeni trditvi ni bilo (tretji odstavek na list. št. 133). Ker torej iz trditvene podlage v nasprotni tožbi ne izhaja utemeljenost zahtevka na ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe in vrnitve darila (vsebine dogovora, na katero se sklicujejo toženci, namreč ni mogoče opredeliti kot nagib, ki je prerasel v (kasneje odpadlo) pravno podlago), je odločitev o zavrnitvi tako primarnega kot podrejenega tožbenega zahtevka pravilna. Pritožbo zoper III. točko izreka je bilo zato potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča o delni razveljavitvi I. izreka sodbe (glede prvega in drugega toženca), je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev v IV. točki izreka v celoti (torej tudi zoper tretjo toženko), saj je prvostopenjsko sodišče tožencem naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnika, uspeh slednjega v postopku pa bo odvisen od ponovne odločitve prvostopenjskega sodišča glede utemeljenosti tožbenega zahtevka na vrnitev stvari v razmerju do prvega in drugega toženca.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.