Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik zadostil dolžnosti substanciranja, kar je razvidno že iz v obrazložitvi povzetega dokaznega predloga. Dokazno temo očitno obsegajo njegova psihična in voljna stanja v kritičnem času, ki v konkretnem primeru spadajo v sklop odločilnih dejstev za presojo tožnikove razsodnosti. Tožnik je utemeljil tudi primernost dokaza z življenjem pri očetu. Zavrnitev dokaznega predloga pa je še posebej problematična glede na dokazno stisko glede tožnikovega zdravstvenega stanja v relevantnem času, ki jo je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo. Navedlo je, da dokaz z izvedencem v konkretnem primeru ne more imeti take dokazne moči, kot bi jo lahko imel, če bi izvedenec imel na razpolago objektivne podatke, izpovedbe prič ali medicinsko dokumentacijo. Revizijskim očitkom glede kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje V. Č. je po navedenem mogoče pritrditi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka za ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sporazuma, s katerim sta pravdni stranki v obliki notarskega zapisa ugotovili, da v času zakonske zveze nista pridobili skupnega premoženja in izjavili, da so s tem sporazumom rešena vsa vprašanja in medsebojni zahtevki iz naslova skupnega premoženja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 97/2013 z 29. 8. 2013 delno ugodilo tožnikovemu predlogu in dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj, ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno zavrnili dokazni predlog z zaslišanjem tožnikovega očeta in ali bistveno zmanjšana razsodnost utemeljuje sklepanje o omejeni poslovni sposobnosti.

4. Tožnik v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje navedlo, da postavljeni izvedenec ni imel na razpolago objektivnih podatkov, prič ali medicinske dokumentacije, pomembnih za oceno zdravstvenega stanja tožnika v času sklenitve sporazuma, zaradi česar je bilo treba izvedensko mnenje presojati tudi z drugimi dokazi, pri čemer so bile odločilne predvsem okoliščine, v katerih je bil sporazum sklenjen. Sodišče prve stopnje je kot nepotrebnega zavrnilo dokaz z zaslišanjem tožnikovega očeta, ki bi lahko izpovedal, v kakšen stanju je bil tožnik ob sklepanju sporazuma. Kljub pritožbenim ugovorom glede neutemeljene zavrnitve tega dokaznega predloga je sodišče druge stopnje štelo ta dokazni predlog za nepotreben, pritožbene očitke pa za nekonkretizirane. Poudarja, da bi sodišče moralo zaslišati tožnikovega očeta, saj je tožnik v kritičnem času živel pri njem in je zato videl, v kakšnem stanju se sin nahaja. Ker je bila tožnikova zdravniška dokumentacija pomanjkljiva, se sodišče ni moglo opreti zgolj na izvedensko mnenje, temveč je bilo primorano ugotavljati tudi druga dejstva. V pritožbi je dovolj natančno pojasnil, zakaj je ugotovitev sodišča prve stopnje o pomanjkljivi obrazložitvi napačna. Uveljavlja kršitev 213. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zatrjuje odmik od sodne prakse - odločba VR RS III Ips 66/2002. Glede drugega vprašanja revident pojasnjuje, da je o omejeni poslovni sposobnosti mogoče govoriti najmanj takrat, ko je pri osebi ugotovljena bistveno zmanjšana razsodnost. Že dejstvo, da oseba ni popolnoma razsodna, gre v prid ugotovitvi, da ne more biti popolnoma poslovna sposobna, saj je vprašanje razsodnosti pogoj za poslovno sposobnost. Posledično torej ugotovitev zmanjšanja razsodnosti utemeljuje omejeno poslovno sposobnost. Izpostavlja odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 450/2005 in II Ips 476/97. Če je sposobnost razsojanja zmanjšana, poslovna sposobnost ni popolna, temveč je lahko le omejena. S tem vprašanjem se sodišči nista ukvarjali. Presojali sta le okoliščine, pomembne za deliktno in kazensko odgovornost, kar v sodni praksi Vrhovnega sodišča nima opore.

5. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Odgovor je bil sodišču podan po izteku 30 dnevnega roka iz drugega odstavka 375. člena ZPP.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP revizijo preizkusilo samo v obsegu, v katerem je bila dopuščena, zato na druge revizijske navedbe ni odgovarjalo.

8. Pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave se nanaša tudi na dokazni postopek. Sodišču nalaga, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati.(1) Načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze, tako ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov.(2) Med drugim je mogoče pravico do izvedbe dokazov omejiti z izključitvijo izvedbe dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva ali ko gre za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. Sodišče zavrne tudi nesubstancirane dokazne predloge strank.

9. Tožnik v pravdi ni uspel, ker ni uspel dokazati svoje nerazsodnosti v času sklenitve sporazuma. Že v tožbi je predlagal zaslišanje očeta V. Č., ki bi med drugim lahko izpovedal o pravno pomembnih okoliščinah glede njegovega psihičnega in voljnega stanja v obravnavanem obdobju, saj je tožnik ob vložitvi tožbe, oziroma kot je kasneje dopolnil, vse od vrnitve iz komune živel pri starših. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje glede zavrnitve navedenega dokaznega predloga kot nepotrebnega, ter pri tem še posebej izpostavilo, da tožnik niti v okviru dokaznega predloga niti v pritožbi ni navedel, katere so tiste pravno pomembne konkretne okoliščine in dejstva, o katerih bi izpovedal oče. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožnik zadostil dolžnosti substanciranja, kar je razvidno že iz v obrazložitvi povzetega dokaznega predloga. Dokazno temo očitno obsegajo njegova psihična in voljna stanja v kritičnem času, ki v konkretnem primeru spadajo v sklop odločilnih dejstev za presojo tožnikove razsodnosti. Tožnik je utemeljil tudi primernost dokaza z življenjem pri očetu. Zavrnitev dokaznega predloga pa je še posebej problematična glede na dokazno stisko glede tožnikovega zdravstvenega stanja v relevantnem času, ki jo je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo. Navedlo je, da dokaz z izvedencem v konkretnem primeru ne more imeti take dokazne moči, kot bi jo lahko imel, če bi izvedenec imel na razpolago objektivne podatke, izpovedbe prič ali medicinsko dokumentacijo. Revizijskim očitkom glede kršitve načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) glede zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje V. Č. je po navedenem mogoče pritrditi. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki bo moralo v novem sojenju zadevni dokazni predlog izvesti.

10. Ker je za odgovor na drugo vprašanje dopuščene revizije odločilna ugotovitev glede dejstva, v zvezi z dokazovanjem katerega je bila ugotovljena prej navedena procesna kršitev, Vrhovno sodišče nanj ni odgovarjalo.

11. Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. Op. št. (2): Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in Up-420/00 z dne 21. 5. 2002.