Jedro

Tožnik je imel v času sklenitve izpodbijanega sporazuma poslovno sposobnost. Velja domneva, da je imel tudi sposobnost razsojanja. Da bi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uspel, bi moral to domnevo izpodbiti, kar mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V postopku je uspel dokazati le, da je imel zaradi tako imenovane prilagoditvene motnje (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. M.K., gre za duševno motnjo prehodne narave, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje) zmanjšano možnost razumevanja pomena in razumevanja posledic pravnega posla, ni pa dokazal, da je bil v času sklenitve sporazuma nesposoben razsojanja in torej ni dokazal, da je bil poslovno nesposoben.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma po 64. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki sta ga v obliki notarskega zapisa sklenila tožnik in toženka pri notarki dne 15.12.2003 pod SV 1 (točka I izreka), zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na razveljavitev tega sporazuma (točka II izreka), tožniku pa naložilo, da mora povrniti toženki 3.915,17 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščenki. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev na podana izvedeniška mnenja, na izpoved notarke ter navedlo dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani. Notarka se sklenitve konkretnega pravnega posla ni spomnila, govorila je o sklepanju pravnih poslov v njeni pisarni na splošno. Odločujočega za to zadevo, bi lahko izpovedala le v delu, ko je izjavila, če pride k njej na narok stranka, ki je malo čudna, ali pod vplivom alkohola, jo je naročila na drugi narok, da pa sicer ni ne psihiater in ne zdravnik in dopušča možnost, da je kdaj kaj spregledala. Sicer pa je notarka govorila o opozorilih o izvršljivosti notarskega zapisa, o okvirnosti dogovora o otrocih. Ko je vpogledala v notarski zapis pa je izpovedala, da o samem premoženju ni bilo veliko debate in se o tem niso pogovarjali, saj da je razvidno, da stranki nista ustvarili skupnega premoženja. Pričakovali bi, da notar tudi v takem primeru s strankami razčisti ali so podane pravno pomembne okoliščine, da lahko v notarski zapis zapiše, da skupnega premoženja stranki nimata. To je tožnik navedel, ker se na funkcijo notarja sklicuje sodba. Mirno okolje v notarski pisarni ob sklepanju posla, na katerega se sklicuje sodba, ni nikjer objektivizirano. Prav nasprotno, iz izpovedi obeh strank izhaja, da je toženka na tisti dan, ko se je sporazum podpisoval, večkrat poklicala tožnika, ker je zamujal. Toženka se ni spomnila, ali je bil tožnik pri notarki enkrat ali dvakrat, toženec (pravilno tožnik) je trdil, da samo enkrat, na dan podpisa. Nobena od strank ni govorila, da bi notarka sporazum pripravila, jima ga dala domov v pregled.... Sodišče ugotavlja v sodbi, da je bila pri tožniku v času sklepanja prisotna duševna motnja in njen vpliv na sposobnost razsojanja, vendar ne v taki meri, da bi bil v času sklepanja sporazuma nerazsoden. Vsekakor je bilo v teku postopka z izvedeniškim mnenjem dr. M.K. ugotovljeno, da je pri tožniku obstajala duševna motnja. Glede na podano stališče v sklepu višjega sodišča z dne 7.6.2011, Cp 1227/2010, tožnik opozarja, da je izvedenec zaslišan na naroku 20.8.2001 (pravilno 20.8.2010) prepričljivo pojasnil, zakaj ta motnja še ni v mednarodni klasifikacijo bolezni, zato ni nobenega utemeljenega dvoma, da v tem delu izvedencu ne bi poklonili vere. V nadaljevanju ugotavljanja tožnikove razsodnosti v sodbi pa je preko vseh razumnih meja sodne obrazložitve navajanje sodb Višjega sodišča v Ljubljani in z njihovo obrazložitvijo utemeljevati predmetno sodno odločitev. Gre za sodbi s področja odškodninskega prava, torej se je obravnavala deliktna odgovornost. Tožnik trdi, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedeniškega mnenja izvedenca M.K., ki je podal mnenje, da je tožnik ponovno postal otrok, bil je v psihološkem regresu, kar pomeni stopnja funkcioniranja na enem nižjem nivoju ter da je bil ob sklepanju posla glede razumevanja svojega dejanja in njegovih posledic na nivoju mladoletne osebe. To pa pomeni, da pri njem ni bila podana tista poslovna sposobnost, ki se je zahtevala za sklenitev razpolagalnega posla po določilih ZZZDR. Izvedenec je tudi podal mnenje, da je bila sposobnost izražanja volje pri tožniku bistveno zmanjšana in to svojo oceno obrazložil. Če bi sodišče ocenilo izvedeniško mnenje v celoti, tedaj bi moralo priti do zaključka, da so bile podane na strani tožnika okoliščine, ki imajo za posledico ničnost sporazuma. Prav zato je tudi sodišče nepravilno in brez vsakršne strokovne podlage ocenilo aktivno sodelovanje tožnika pri sklepanju pravnega posla. Tudi če je spraševal, to še ne pomeni, da je imel tisto vedenje, ki se zahteva za dejansko razumevanja posla in njegovih posledic. Ravno o tem je govoril izvedenec v pisnem izvedeniškem mnenju na strani 5., 6., 15. in 23. Ob tem je potrebno oceniti tudi tožnikovo izpoved, do takrat ni bil sposoben treznega razmišljanja, da je bil popolnoma razsut in da se je v njem vse podrlo in ocenjevati tudi okoliščine, navedene v drugem odstavku te utemeljitve. Tožnik smatra, da je bila pri njem njegova sposobnost pravilnega odločanja oz. oblikovanja temu zavedanju skladne izjave volje tako bistveno okrnjena, da govorimo o nerazsodnosti. Tožnik je predlagal zaslišanje svojega očeta o navedbah k točki IV tožbe in pri predlaganih dokazih vztrajal. Ta priča bi lahko izpovedala o pravno pomembnih okoliščinah glede psihičnega in voljnega stanja tožnika v obravnavanem obdobju, saj je tožnik v tistem času živel pri svojih starših, vse od vrnitve iz komune. Njegovo pričanje bi vsekakor lahko pripomoglo k razjasnitvi sporne zadeve, tudi z morebitno dopolnitvijo izvedeniškega mnenja. Sodišče dokaza ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo. Pri zaslišanju te priče tožnik vztraja. Vsi ti razlogi so tudi razlogi za izpodbojnost spornega sporazuma in se tožnik v pritožbi nanje izrecno sklicuje. Sodišče se o tej okoliščini v zvezi s podrejenim zahtevkom ni ukvarjalo in o tem sodba nima razlogov, čeprav je bila to trditev podana v tožbi. Izvajanja izvedencev in izpoved tožnika pa nadalje nakazujeta najmanj na to, da je bil tožnik glede na svoje psihično stanje vsaj v bistveni zmoti glede posledic pravnega posla (da ga bo kasneje lahko spremenil). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v tej zadevi odločalo že četrtič. Tokrat je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, nanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri sojenju pa tudi ni zagrešilo niti smiselno očitanih, niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev.

5. Pritožbena navedba, da je tožnik predlagal zaslišanje svojega očeta, sodišče pa dokaza ni izvedlo in ni obrazložilo, zakaj ga ni izvedlo, ne drži in je neutemeljena. Svojo odločitev je obrazložilo že na naroku (navedlo je, da ta dokaz ni potreben). Kolikor se tožnik pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga, so pritožbeni očitki pomanjkljivo obrazloženi in ne utemeljujejo niti relativnih postopkovnih kršitev, niti kršitev na področju dejanskega stanja. Oba navedena pritožbena razloga bi morala biti v pritožbi ustrezno konkretizirana, saj pritožbeno sodišče nanju ne pazi po uradni dolžnosti in mu ni potrebno ugibati, katero kršitev je imel tožnik v mislih. Tožnik ni pojasnil pomena teh očitkov za odločitev. Niti v okviru dokaznega predloga, niti v pritožbi ni navedel, katere so tiste pravno pomembne konkretne okoliščine in dejstva, o katerih bi izpovedal njegov oče. 6. Tudi v preostalem delu pritožba ni prepričljiva. Pritožba ponuja svojo dokazno oceno, ki pa je v nasprotju z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, pristranska. Obravnava le določene dokaze, predvsem tiste, ki so tožniku v prid, dokazov ne primerja med seboj in jih ne obravnava celovito. Brez potrebe pritrjuje mnenju izvedenca M.K. glede obstoja duševne motnje, saj mu je prvostopenjsko sodišče v tem delu sledilo, brez pomena so pritožbene navedbe v zvezi z v sodbi citiranimi odločbami Višjega sodišča v Ljubljani, saj prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni oprlo nanje. Oprlo jo je na dokaze, ki jih je izvedlo in ocenilo v tem pravdnem postopku in svoje dokazne zaključke izčrpno obrazložilo. Mnenje izvedenca M.K. je primerjalo z drugimi dokazi in ga po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo. Pritožbi, ki ga obravnava ločeno in mu zato daje preveliko težo, pritožbeno sodišče ni sledilo.

7. V sodbi ugotovljeno in s pritožbo neizpodbito dejansko stanje utemeljuje sprejeto odločitev. Tožnik je imel v času sklenitve izpodbijanega sporazuma poslovno sposobnost. Velja domneva, da je imel tudi sposobnost razsojanja. Da bi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uspel, bi moral to domnevo izpodbiti, kar mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V postopku je uspel dokazati le, da je imel zaradi tako imenovane prilagoditvene motnje (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. M.K., gre za duševno motnjo prehodne narave, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje) zmanjšano možnost razumevanja pomena in razumevanja posledic pravnega posla, ni pa dokazal, da je bil v času sklenitve sporazuma nesposoben razsojanja in torej ni dokazal, da je bil poslovno nesposoben. Zato je odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti sporazuma pravilna.

8. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi podrejenega zahtevka, ki jo pritožba izpodbija brez argumentov. Odločitev je ustrezno obrazložena v točkah 21 – 26, zato je v pritožbi navržen očitek, da sodba nima razlogov, brez podlage. Pritožbena navedba, da je bil tožnik v času sklepanja pogodbe vsaj v bistveni zmoti glede posledic pravnega posla, kar naj bi izhajalo iz dokazov, je bila pravilno obravnavana že v sodbi (v 25 točki obrazložitve).

9. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).