Jedro

Toženec je v odgovoru na tožbo tožeče stranke, še preden se je sodišče spustilo v obravnavanje glavne stvari, ugovarjal v tožbi tožeče stranke ocenjeni vrednosti spornega predmeta kot prenizki in predlagal, naj sodišče pozove tožečo stranko k realni oceni vrednosti spornega predmeta ali to samo stori v okviru zakonskih pooblastil. Sodišče pa na to ni reagiralo in ni ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP. S tem je toženca postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. Da ne bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, je revizijsko sodišče navedene določbe razlagalo tako, da si je toženec zagotovil pravico do revizije in da je ta zanj dovoljena.

Grajanje indičnega sklepanja pomeni v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

Pravnomočna odločitev o ugoditvi izpraznitvenemu zahtevku tožeče stranke je materialnopravno pravilna. Temelji na ugotovitvi o prenehanju zakupnega razmerja kot pravnega naslova za toženčevo uporabo stanovanja.

Stanovanjske pravice v nobenem primeru ni bilo mogoče pridobiti na podlagi pogodbe o oddaji vojaškega stanovanja v začasni zakup, pri čemer je zmotno revizijsko stališče toženca o ničnosti take pogodbe, saj je bila možnost njene sklenitve izrecno predvidena s tedaj veljavnim Zakonom o sredstvih in financiranju JLA (Ur. l. SFRJ, št. 53/84 - 57/89).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožeča stranka) in tožencu B. L. (v nadaljevanju: toženec) naložilo, da mora izprazniti stanovanje v v Ankaranu, in ga praznega izročiti tožeči stranki, z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotni zahtevek toženca, s katerim je terjal od tožeče stranke sklenitev prodajne pogodbe glede pravkar navedenega stanovanja pod pogoji iz določb o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš Stanovanjskega zakona; upoštevaje uspeh strank v pravdi glede na njen izid je tožencu naložilo še plačilo stroškov prvostopenjskega postopka tožeče stranke v znesku 178.608,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo, s katero izpodbija pravnomočno sodbo v celoti - tako glede odločitve o ugoditvi zahtevku tožeče stranke, kot tudi glede odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka. Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Prvonavedeni revizijski razlog utemeljuje z očitkom sodiščema obeh stopenj, da sta ugotovitev o odpovedi zakupnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem oprli na neobstoječ dokaz. Dopisa z dne 29.5.1991, s katerim naj bi stanovanjski organ tedanje JLA odpovedal zakup stanovanja in zahteval njegovo izpraznitev, namreč ni predložila v dokazne namene nobena izmed pravdnih strank in ga preprosto ni v spisu. Zato je ugotovitev o odpovedi zakupnega razmerja dne 29.5.1991 v nasprotju s podatki spisa in s toženčevo izpovedbo, kar ima za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženec je v svoji prošnji za oddajo stanovanja v zakup (oz. za nadaljevanje zakupa) z dne 7.6.1991 sicer res omenil poziv tedanje JLA z dne 29.5.1991, vendar je v zvezi s tem izrecno zapisal, da je poziv vojaške ustanove z dne 19.5.1991 prejelo podjetje H. p.o. (in torej ne on neposredno). Materialno pravo pa sta sodišči prve in druge stopnje po mnenju toženca zmotno uporabili, ker nista presojali imetništva stanovanjske pravice po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih, po katerem ni bila predvidena možnost dodelitve stanovanjske pravice za določen čas, medtem ko pogoji za dodelitev spornega stanovanja v začasno uporabo, predvideni z istim zakonom, v toženčevem primeru niso bili izpolnjeni. Ob nujnem upoštevanju teh zakonskih izhodišč pa je po toženčevem mnenju edini materialnopravno pravilen sklep, da je bila pogodba o zakupu stanovanja, sklenjena med vojaško ustanovo in podjetjem H. p.o., brez pravnega učinka (nična) in da sporno stanovanje ni moglo biti z odločbo nekdanje JLA z dne 14.8.1990 dano tožencu v uporabo za določen čas. To po mnenju toženca pomeni, da je z odločbo o dodelitvi stanovanja z dne 14.8.1990 pridobil stanovanjsko pravico oziroma postal njen imetnik na podlagi 10. člena tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih in da je časovna omejitev pravice uporabe brez slehernega pomena za obstoj njegove pridobljene stanovanjske pravice, iz katere toženec po njegovem mnenju utemeljeno črpa pravico do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona in ki sta mu jo sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno odrekli. Predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo pravnomočne sodbe, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 tolarjev. Ker se zahtevka pravdnih strank v obravnavanem primeru ne nanašata na denarni znesek, je za vprašanje dovoljenosti revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki sta jo pravdni stranki navedli v njunih tožbah (drugi odstavek 44. člena ZPP). Zato ni nobenega dvoma o dovoljenosti revizije zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve o zahtevku za sklenitev prodajne pogodbe iz tožbe toženca, v kateri je slednji označil vrednost spornega predmeta v znesku 1,500.000,00 tolarjev in ki presega mejni znesek za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP (1,000.000,00 tolarjev). Tožeča stranka pa je v tožbi za izpraznitev stanovanja navedla vrednost spornega predmeta v znesku 200.000,00 tolarjev, ki sicer ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije in kar bi samo zase pomenilo, da revizija zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve o zahtevku tožeče stranke ni dovoljena. Vendar pa je toženec v odgovoru na tožbo tožeče stranke, še preden se je sodišče spustilo v obravnavanje glavne stvari, ugovarjal v tožbi tožeče stranke ocenjeni vrednosti spornega predmeta kot prenizki in predlagal, naj sodišče pozove tožečo stranko k realni oceni vrednosti spornega predmeta ali to samo stori v okviru zakonskih pooblastil. Sodišče pa na to ni reagiralo in ni ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP. S tem je toženca postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi s tožečo stranko. Da ne bi bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, je revizijsko sodišče navedene določbe razlagalo tako, da si je toženec zagotovil pravico do revizije in da je ta zanj dovoljena tudi zoper pravnomočno sodbo v delu odločitve o zahtevku iz tožbe tožeče stranke.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na način, kot jo uveljavlja toženec v reviziji, ni podana. Sodišči prve in druge stopnje namreč nista oprli ugotovitve o odpovedi zakupnega razmerja v zvezi s spornim stanovanjem na dopis stanovanjskega organa tedanje JLA z dne 29.5.1991, ki ga resda ni predložila nobena izmed pravdnih strank in ki ga ni v spisu, temveč sta na obstoj tega, po tožeči stranki zatrjevanega dejstva, sklepali na podlagi toženčevih lastnih navedb v njegovi prošnji za oddajo stanovanja v zakup (oz. za nadaljevanje zakupa) z dne 7.6.1991. Gre za dejstvo, ugotovljeno po metodi indičnega sklepanja. Grajanje takega sklepanja pa pomeni v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP namreč ni mogoče vložiti revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravnomočna odločitev o ugoditvi izpraznitvemu zahtevku tožeče stranke je tudi materialnopravno pravilna. Temelji na ugotovitvi o prenehanju zakupnega razmerja (z dnem 29.5.1991) kot pravnem naslovu za toženčevo uporabo spornega stanovanja. Tožencu je bilo stanovanje "dodeljeno" za dve leti z odločbo organa JLA z dne 14.8.1990 kot delavcu podjetja H. p.o., izdano na podlagi pogodbe o zakupu stanovanja, ki sta jo 7.5.1990 sklenili tedanja JLA kot zakupodajalec in podjetje H. kot zakupojemalec. Zato je neupoštevna toženčeva revizijska trditev, da JLA ni njemu osebno zakupa nikoli odpovedala in da njen dopis z dne 29.5.1991 ni bil naslovljen nanj, temveč na podjetje H. p.o., saj je bila stranka pogodbe o zakupu stanovanja (zakupojemalec) prav slednja - in ne morda toženec, pri čemer je JLA imela v določilu drugega odstavka 5. člena zakupne pogodbe z dne 7.5.1990 podlago za upravičenje do odpovedi in vrnitve izpraznjenega stanovanja tudi še pred iztekom dogovorjene dobe zakupa. Ugotovljeno dejstvo prenehanja zakupnega razmerja, na katero se je tožeča stranka še pred vložitvijo tožbe sklicevala tudi v pozivu tožencu za vrnitev stanovanja z dne 19.11.1998, pa končno izključuje tudi možnost uporabe določb o molče obnovljenem zakupu iz 596. člena ob vložitvi tožbe še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) - ne glede na to, da toženec po lastnih navedbah tega stanovanja itak ne uporablja več od leta 1994 dalje. Ker za njegovo uporabo toženec nima pravnega naslova, je pravnomočna odločitev o ugoditvi zahtevku tožeče stranke materialnopravno pravilna.

Enako velja tudi za pravnomočno odločitev o zavrnitvi toženčevega zahtevka za sklenitev prodajne pogodbe glede istega stanovanja. Pogoj za tako upravičenje je bilo imetništvo stanovanjske pravice ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona dne 19.10.1991. Te pravice pa v nobenem primeru ni bilo mogoče pridobiti na podlagi pogodbe o oddaji vojaškega stanovanja v začasni zakup, pri čemer je zmotno revizijsko stališče toženca o ničnosti take pogodbe, saj je bila možnost njene sklenitve izrecno predvidena s tedaj veljavnim Zakonom o sredstvih in financiranju JLA (Ur. l. SFRJ, št. 53/84 - 57/89).

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi (vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava) niso podani, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.