Jedro

Res je žaga nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR in za škodo od nje odgovarja njen imetnik (1. odst. 174. čl. ZOR). Vendar pa je tožena stranka naredila vse v okviru svojih obveznosti in možnosti, da bi zagotovila, da žago uporabljajo samo za to pooblaščeni delavci: tako sta nad žago viseli dve tabli, ki sta opozarjali, da lahko žago uporabljajo samo za to usposobljeni delavci, imena teh delavcev pa so bila na žagi izrecno navedena in med njimi tožnika ni bilo; v okviru programa varstva pri delu je tožena stranka izobraževala svoje delavce in jih seznanjala z varnostnimi ukrepi; tudi tožnik kot kvalificiran tesar je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je vedel, da je na žagi strogo prepovedano uporabljati zaščitne rokavice; v konkretnem primeru pa je bilo tožniku izrecno prepovedano, da sam izdela zagozde, in naročeno, da jih pripelje, ker jih je na gradbišču zadosti. Zgolj dejstvo, da je bila žaga na gradbišču in kot taka dostopna tudi drugim, nepooblaščenim delavcem, pa ob zagotovljenem siceršnjem varstvu pri delu in usposobljenosti lastnih delavcev ne more biti odločilno: kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, morajo tudi delavci upoštevati napotke delodajalca in se držati pravil o varnosti pri delu. Pritožbeno sodišče tako kot pravilno sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam s svojim ravnanjem povzročil škodo, njegovega ravnanja pa tožena stranka v danih razmerah ni mogla pričakovati, prav tako pa se tudi ne izogniti njegovim posledicam ali posledice odstraniti, zaradi česar je materialnopravno pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2.750.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 203.500,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stališče sodišča, da je tožnik sam odgovoren za škodo, je po mnenju tožnika napačno. Iz zaslišanja samega tožnika in zaslišanja prič izhaja, da je bila v času nesreče velika delovna naglica in da je bilo v navadi, da se take lesene dele sproti nažaga na motorni žagi, če jih zmanjka oziroma če so ti predaleč, motorna žaga pa je bila zato na samem gradbišču v bližini, kjer so delali. Ker je bil tak način dela utečena praksa, ni možno trditi, da tožnik ni bil pooblaščen za delo na tej motorni žagi. Nadalje ni pravilno stališče sodišča, da je tožnik v vsakem primeru odgovoren za nesrečo, ker ni upošteval vseh ukrepov varstva pri delu in delal z rokavico. Tožnik meni, da je že sama motorna žaga tako nevarno delovno orodje, da je lastnik žage v vsakem primeru objektivno odgovoren za škodo, ki nastane pri obratovanju tega orodja. Žaga tudi ni imela ustreznih varoval, zato je prišlo do nesreče. Če pa ne bi obstajala celotna objektivna odgovornost, pa obstaja vsaj soodgovornost lastnika takega orodja in bi bilo v vsakem primeru potrebno prisoditi del odškodnine. Da obstaja najmanj soodgovornost tožene stranke, je očitno menilo tudi samo sodišče v fazi ugotavljanja dejanskega stanja in je šele v fazi odločanja spremenilo tako stališče, sicer je bilo povsem nepotrebno postavljati izvedenca medicinske stroke. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ali vsaj delno ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne pove, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga izrecno uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo tistih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Nadalje pritožba tudi ne pove konkretno, v čem naj bi bila zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, razbrati pa je mogoče, da v tem, da sodišče ni ugotovilo, da je bila v tistem času velika delovna naglica in da žaga ni imela ustreznih varoval. Res je tožnik trdil, da je želel zaradi naglice nažagati lesene dele, vendar pa njegovih trditev izvedeni dokazi niso potrdili, priča M. pa je celo izpovedal, da se je moralo delo opraviti natančno in brez hitrice, sicer ne bi bilo opravljeno tako, kot je treba. Nadalje pa so vse zaslišane priče enotno izpovedovale, da je bilo na gradbišču veliko lesenih delov in ni bilo nobene potrebe, da bi se ti deli žagali, čeprav so bili nekoliko (cca 30 m) oddaljeni od žage. Nihče ni tožniku naročil, da dele nažaga, prav tako pa tudi ni bil pooblaščen za žaganje. V dokaznem postopku se nista potrdili še v pritožbi zatrjevani dejstvi, namreč, da naj bi bila utečena delovna praksa, da delavci zagozde sami nažgajo na motorni žagi in da naj bi žaga ne imela ustreznega varovala. Tega namreč ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Celo nasprotno, vse so izpovedale, da so z žago delali samo za to usposobljeni delavci (npr. tako je npr. R. izpovedal, da sam ni nikoli delal z žago) in da je bila žaga brezhibna (izpoved S., R. in M.). Drugačne pritožbene trditve se tako izkažejo za neutemeljene in ne porajajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo tudi na pravilna materialnopravna določila. Res je žaga nevarna stvar v smislu 173. čl. ZOR in za škodo od nje odgovarja njen imetnik (1. odst. 174. čl. ZOR). Vendar pa niso pravilne navedbe tožeče stranke, da je imetnik nevarne stvari v vsakem primeru odgovoren za škodo, ki nastane od te stvari. Po določilu 2. odst. 177. čl. ZOR je namreč imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tožena stranka je naredila vse v okviru svojih obveznosti in možnosti, da bi zagotovila, da žago uporabljajo samo za to pooblaščeni delavci: tako sta nad žago viseli dve tabli, ki sta opozarjali, da lahko žago uporabljajo samo za to usposobljeni delavci, imena teh delavcev pa so bila na žagi izrecno navedena in med njimi tožnika ni bilo; v okviru programa varstva pri delu je tožena stranka izobraževala svoje delavce in jih seznanjala z varnostnimi ukrepi; tudi tožnik kot kvalificiran tesar je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je vedel, da je na žagi strogo prepovedano uporabljati zaščitne rokavice; v konkretnem primeru pa je bilo tožniku izrecno prepovedano, da sam izdela zagozde, in naročeno, da jih pripelje, ker jih je na gradbišču zadosti (izpoved M.M. in tudi drugih zaslišanih). Pritožbeno sodišče se tako strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v danih okoliščinah storila vse, da bi preprečila takšne dogodke. Zgolj dejstvo, da je bila žaga na gradbišču in kot taka dostopna tudi drugim, nepooblaščenim delavcem, pa ob zagotovljenem siceršnjem varstvu pri delu in usposobljenosti lastnih delavcev ne more biti odločilno: kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, morajo tudi delavci upoštevati napotke delodajalca in se držati pravil o varnosti pri delu. Pritožbeno sodišče tako kot pravilno sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam s svojim ravnanjem povzročil škodo, njegovega ravnanja pa tožena stranka v danih razmerah ni mogla pričakovati, prav tako pa se tudi ne izogniti njegovim posledicam ali posledice odstraniti, zaradi česar je materialnopravno pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka. Dejstvo, da je sodišče v postopku predhodno že angažiralo izvedenca medicinske stroke, pa na pravilnost odločitve nima nikakršnega vpliva.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. člen ZPP).