Jedro

Odlok je v tem, ko za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine, predpisuje soglasje pristojnega oddelka Mestne občine, nezakonit in ga zato ni mogoče uporabiti pri odločanju.

Izdajanje soglasja brez vnaprej določenih pogojev in mimo določb prostorskega akta po svoji vsebini pomeni dopolnjevanje oziroma spreminjanje prostorskega akta, ki ga ne opravi pristojni organ in do katerega ne pride po predpisanem postopku, tako da je Odlok tudi iz tega razloga nezakonit.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Medobčinskega inšpektorata Kranj št. 061-37/2010-2-44/14 z dne 6. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne Medobčinskemu inšpektoratu Kranj v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 249,14 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Medobčinski inšpektorat Kranj je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naložil odstranitev nosilca oglaševanja na naslovu ..., in zagrozil s prisilno izvršbo po drugi osebi, če odrejenega ukrepa ne bo izvršila v roku 8 dni po prejemu te odločbe. Tožnici nalaga tudi obveščanje o izvršitvi odrejenega dejanja. V obrazložitvi navaja, da je tožnica na fasado večstanovanjske hiše na naslovu ..., namestila večji nosilec oglaševanja – reklamni usmerjevalni pano, ne da bi pridobila ustrezna soglasja Mestne občine Kranj. S tem naj bi tožnica kršila 5. in 11. člen Odloka o oglaševanju in usmerjevalnem sistemu v Mestni občini Kranj (Uradni list RS, št. 79/01 in 20/06, dalje Odlok), saj drugi odstavek 5. člena določa, da se objekti in naprave za oglaševanje – nosilci oglaševanja lahko postavijo na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine Kranj, na podlagi soglasja lastnika zemljišča ali objekta in soglasja pristojnega oddelka Mestne občine Kranj, 11. člen Odloka pa določa, da sme izvajalec oglaševanja uporabljati lokacije za oglaševanje le v skladu z odlokom oziroma dovoljenjem. Pojasnjuje, da je ukrep utemeljen tudi na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, obveznost obveščanja o izvršitvi odrejenega ravnanja pa utemeljuje s sklicevanjem na peti odstavek 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru.

Župan Občine Kranj je kot drugostopenjski upravni organ zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi se sklicuje na 5. člen Odloka in navaja, da vloga za izdajo soglasja, ki jo je tožnica vložila 9. 2. 2010, ni v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe, ker bi tožnica tako soglasje, kolikor ga je sploh mogoče izdati po Odloku, morala imeti že pred postavitvijo nosilca oglaševanja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pred pritrditvijo nosilca oglasa na fasado večstanovanjske stavbe z njenimi lastniki sklenila najemno pogodbo. Meni, da je drugi odstavek 5. člena Odloka v nasprotju s 33. in 67. členom Ustave in se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003 in na stališče, po katerih tovrstnih omejitev ni mogoče predpisovati z odlokom lokalne skupnosti. Navaja še, da Odlok ni prostorski akt in da ni vsak oglasni objekt objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti dovoljenja oziroma drugo dokumentacijo v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1). Tako naj tudi za obravnavani objekt ne bi bilo treba pridobiti nobenega dovoljenja, saj obravnavani nosilec oglasa ne ustreza definiciji objekta po 1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Nezakonitost izpodbijane odločbe utemeljuje tudi s sklicevanjem na 4. člen Odloka, ki določa, da se s prostorskimi izvedbenimi akti in s posebnim pravilnikom določijo lokacije za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih in objektih v lasti Mestne občine Kranj in ne za zemljišča ali objekte v zasebni lasti. Izpodbijana odločitev pa niti ne temelji na določbah prostorskih aktov ali kakšnega pravilnika. Zato tožnica meni, da niti ni jasno, na kakšni podlagi oziroma po kakšnih kriterijih pristojni oddelek izdaja soglasja, predpisana z drugim odstavkom 5. člena Odloka. Opozarja na t. i. „exceptio illegalis“ in sodišču predlaga, naj odpravi tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi obrestmi.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, v odgovoru na tožbo pa je smiselno ponovila navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe ter sodišču predlagala, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet obravnavanega postopka je inšpekcijska odločba, s katero je bil tožnici izrečen ukrep odstranitve nosilca oglasa s fasade večstanovanjske hiše, ker tožnica zanj ni pridobila soglasja iz drugega odstavka 5. člena Odloka od pristojnega občinskega oddelka, 11. člen Odloka pa določa, da sme izvajalec oglaševanja lokacije za postavitev nosilcev oglaševanja uporabljati le v skladu s tem Odlokom oziroma dovoljenjem.

Bistven razlog za odločitev sodišča je ugotovitev, da je Odlok v tem, ko za postavitev nosilcev oglaševanja na zemljiščih, ki niso v lasti Mestne občine Kranj, predpisuje soglasje pristojnega oddelka Mestne občine Kranj (drugi odstavek 5. člena, prvi odstavek 13. člena), nezakonit in ga zato ni mogoče uporabiti pri odločanju.

Odlok namreč ureja zgolj postavljanje oziroma uporabo objektov in naprav za nameščanje obvestil in reklam, zato očitno ne pomeni prostorskega akta v smislu Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07, dalje ZPNačrt) oziroma pred tem veljavnega Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, dalje ZUreP-1), saj ti akti prostor urejajo celovito in ne le glede posamezne vrste objektov (prim. npr. 38. člen ZPNačrt). Zakoni o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št 32/93), o volilni kampanji (Uradni list RS, št. 62/94 in nadaljnji) in o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnji), na katere se tožena stranka formalno sklicuje v preambuli Odloka, po drugi strani toženi stranki ne dajejo nobene podlage za sprejemanje prostorskih aktov mimo ZPNačrt. Odlok torej v obsegu, v kakršnem posega na področje urejanja prostora mimo določb ZPNačrt, nima zakonske podlage, oziroma je nezakonit. Sodišče dodaja še, da celo na podlagi prostorskega akta investitorju ni mogoče nalagati pridobitve soglasja občine, saj je volja občine izražena že v postopku priprave tega akta (prim. npr. 25. in 46. člen ZPNačrt). Izdajanje soglasja brez vnaprej določenih pogojev in mimo določb prostorskega akta po svoji vsebini pomeni dopolnjevanje oziroma spreminjanje prostorskega akta, ki ga ne opravi pristojni organ in do katerega ne pride po predpisanem postopku, tako da je Odlok tudi iz tega razloga nezakonit. Sodišče se je pri presoji zakonitosti navedenih določb Odloka oprlo na ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča, kot je povzeta npr. v odločbah št. U-I-35/01 z dne 13. 2. 2003 (na katero se sklicuje tudi tožnica) in U-I-262/01 z dne 19. 12. 2001. Po 125. členu Ustave je sodišče pri odločanju vezano izključno na Ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če sodišče meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t. i. exceptio illegalis). Ker je Odlok iz prej navedenih razlogov očitno nezakonit, ga zato sodišče ni moglo uporabiti pri odločanju v tej zadevi. To pa tudi pomeni, da tožena stranka za svojo odločitev, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni imela veljavne pravne podlage.

Iz navedenih razlogov je sodišče ugotovilo, da v postopku izdaje upravnega akta, ni bil pravilno uporabljen materialni predpis (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji ZUS-1), zato je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po četrtem odstavku istega člena ZUS-1 je upravni organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta med tožnico in toženko ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnica na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). Ker pa je pooblaščenec tožnice predložil stroškovnik v manjšem znesku, ji je sodišče odmerilo stroške postopka zgolj v tem znesku, saj mora odločati v okviru tožbenega zahtevka.